59. člen ZSSloV

Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz n

Glede na to, da je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost ladijski inženir in da je tudi dejansko opravljal dela in naloge ladijskega inženirja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Uredba namreč ne določa plačnega razreda za formacijsko dolžnost ladijski inženir niti ne za ladijski inženir specialist, vtoževani dodatek iz drugega odstavka 59. člena ZSSloV pa je skladno s četrtim odstavkom 59. člena ZSSloV mogoče priznati le delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oziroma dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do takšnega dodatka. Ker Vlada RS v sklepu med formacijskimi dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijske dolžnosti tožnika (ladijski inženir) ni določila, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi iz tega naslova. Zgolj primerljivost delovnih mest ne more utemeljevati plačila dodatka na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV in višjega plačnega razreda po Uredbi.

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitve pripada (le) delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, oziroma je v pristojnosti delodajalca, da določi te formacijske dolžnosti kot formacijske dolžnosti, na katerih delavci opravljajo takšno delo, da so do dodatka upravičeni.

Tožničina trditvena podlaga ne obsega dejstev, pomembnih za odločitev o tem, ali ji za sporno obdobje pripada dodatek iz 22.e člena ZSPJS, tj. kakšni so bili pričakovani rezultati njenega dela v navedenih dveh mesecih, ali jih je presegala ter ali je bilo na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, saj ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Drži sicer, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), vendar pa je dolžno pri svojem odločanju preizkusiti le pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na podano dejansko podlago izhajala zatrjevana posledica.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik izpolnjuje vse kriterije iz ukazov z dne 29. 3. 2019 in 8. 5. 2019 za 19 % povišanje osnovne plače zaradi povečanega obsega dela in posebnih obremenitev, kar je utemeljilo na ugotovitvah, da je mednarodna vojaška vaja v maju 2019 trajala več kot pet zaporednih delovnih dni in da je tožnik delo na terenu opravljal več kot pet zaporednih delovnih dni. Ta presoja je materialnopravno pravilna.

Pripadniki odzivne sile so se morali odzvati v delovnem času najkasneje v dveh urah oziroma v štirih urah izven delovnega časa od sprejema ukaza. Tožnik se je tako po prejemu ukaza bil dolžan zglasiti na delovnem mestu, kar pomeni, da je bil dejansko v stalni pripravljenosti in je zato upravičen do plačila dodatka za stalno pripravljenost.

Delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo. Na podlagi zakonske določbe je tožena stranka ob sprejemu nove formacije lahko preverila upravičenost zaposlenih na posameznih formacijskih dolžnostih do dodatkov, ki so jih doslej prejemali (tožena stranka je namreč neprerekano trdila, da tožnici že na samem začetku dodatek ni bil upravičeno priznan). S sklepom Vlade RS so bile samo okvirno določene formacijske dolžnosti, na katerih se ta dodatek priznava. Če je v konkretnem primeru tožena stranka ugotovila, da formacijske dolžnosti, na kateri je bila razporejena tožnica (oziroma bo razporejena po prevedbi), sklep Vlade RS ne pokriva, je lahko dodatek prenehala izplačevati.

Dodatek k plači iz 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti, na kateri je bila razporejana tožnica, dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite. Ker tožnica v spornem obdobju tudi dejansko ni opravljala dela, za katera je bil s sklepom Vlade RS v spornem obdobju določen 20 % dodatek na osnovno plačo, ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena, ji navedeni dodatek ne pripada. Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od

Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno

Tožena stranka ni dokazala, da je imel tožnik (vojak, napoten na mednarodno misijo) v steklenici alkohol. Ker tožnik ni storil hujše kršitve vojaške discipline, mu je tožena stranka neupravičeno izrekla ukrep denarne kazni v višini 7 % mesečne plače za polni delovni čas, izplačane za sporni mesec, v katerem je bila kršitev storjena.

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitve v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnica je bila v spornem obdobju razporejena na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delala, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Dodatek v višini 20 % za povečan obseg dela in obremenitev po drugem odstavku 59. člena ZSSloV je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil razporejen na novo formacijsko dolžnost, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo 20 % dodatka k osnovni plači, ni utemeljen.

Določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV (za posebna znanja in obremenitve pri delu), je v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil z ukazom razporejen na novo formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir za plovnost vojaških zrakoplovov in nadzor kvalitete, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal, zato ni pravne podlage za izplačilo vtoževane razlike v plači.

Dodatek v višini 20 % (59. člen ZSSloV) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delal, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Terjatev iz naslova dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom (ZSSloV člen 59), ni čista denarna terjatev. Zato ni dopustno neposredno sodno varstvo, ampak je bila tožeča stranka dolžna predhodno nasloviti zahtevo za priznanje pravice do dodatka oziroma ugovarjati zoper odločbo, s katero ji tožena stranka dodatka ni priznala, pri toženi stranki. Vojaški letalski organ, v okviru katerega je bil razporejen tožnik (letalski inženir), je enota Slovenske vojske. Iz tega razloga je tožeča stranka upravičena do 20 % povišanja plače na podlagi sklepa Vlade RS.

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitev v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delal, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delal, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Vojaški letalski organ, v okviru katerega je bil razporejen tožnik (pilot), je enota Slovenske vojske. Iz tega razloga je tožnik upravičen do 20 % povišanja plače na podlagi sklepa Vlade RS, ki se nanaša na vse pilote v enotah SV.

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo na drugi formacijski dolžnosti kot je bila tista, na katero je bil imenovan. Iz tega razloga je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače po dejanskem delu utemeljen.