20. člen ZSSloV

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tudi tožnikovo delo v okviru logistične podpore v spornem obdobju predstavljalo operativno urjenje, pri čemer iz sodbe vsekakor izhajajo argumenti za tak zaključek, glede njega pa v razlogih sodbe tudi ni nikakršnega nasprotja. Iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bil tožnik sicer res že usposobljen za izvajanje logistične podpore, vendar pa so po začetnem usposabljanju vojaki podvrženi dodatnemu urjenju, torej nadaljnjemu usposabljanju, kar vse sodi k rednemu vojaškemu izobraževanju, ki se nenehno prilagaja spreminjajočim se taktičnim situacijam v sodobnem bojevanju. Ker je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka dokazala, da je delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, na podlagi izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, torej za mesece oktober 2017, f

Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.

Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne ali druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja oziroma vojaških vaj, ki jih brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).

Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela). Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje

Stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede je treba šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela). Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).

Merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, je treba upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in torej ne le tedaj, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018). Izvedba terenskih usposabljanj je bila soodvisna oziroma neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore, za katero je bil zadolžen tožnik, ki je tudi sam zatrdil, da je bilo njegovo delo nujno za izvedbo terenskega usposabljanja. V takšnih okoliščinah je materialnopravno pravilen zaključek ta, da je bilo delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je kot nujni sestavni del operativnega urjenja (terenskega usposabljanja) spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19.

Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v ugotovljenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, ali da bi vključevalo vojaško posredovanje oboroženih sil, ali da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti. Okoliščine, ki so jih izpostavile priče, niti ne utemeljujejo zaključka, da je bilo varovanje državne meje tako posebna dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive, ni bil primeren. Zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Tega legitimnega cilja, kateremu je bilo podvrženo tudi delo tožnika, ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa.Delo tožnika v zvezi z usposabljanji