152. člen ZJU-UPB3

Za odločitev v obravnavani zadevi je odločilno le, ali tožnica od toženca uveljavlja plačilo pogodbene kazni v skladu z 38.a. členom ZZZ-1. Dejstvo, ali je tožnica morda z drugimi diplomati sklenila drugačen dogovor kot s tožencem, ni pravno odločilno. Primerjana položaja diplomatov in drugih javnih uslužbencev sta že v osnovi različna, v bistvenem pa se razlikujeta tudi glede na predmet pravnega urejanja. V takšnem primeru ni mogoče ugotoviti neskladja s splošnim načelom enakosti pred zakonom v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave. Pogodbena kazen, kot je določena v 38.a členu ZZZ-1, ni nesorazmerno visoka, in upošteva ekvivalentnost obveznosti in dajatev ter tudi specifiko delovnopravnih razmerij. OZ v 252. členu določa, da sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Ta določba temelji na načelu pogodbene volje strank (pogodbeno dogovorjene kazni, kjer stranki sami določita višino ali način izračuna pogodbene kazni). V obravnavani zadevi pa gre za zakonsko in ne pogodbeno določeno višino kazni, ki takšno ekvivalenco obveznosti dejansko že inherentno upošteva na ustav

Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri Ministrstvu za obrambo, saj je sam podal odpoved delovnega razmerja, kar izhaja iz upravnega spisa zadeve. Glede na določbo 91. člena ZJU pa pridobljeni naziv ugasne med drugim z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika. Naziva naddesetnik, ki ga je tožnik nesporno pridobil pred prekinitvijo delovnega razmerja v Slovenski vojski, tako ni možno upoštevati, čeprav je z istim delodajalcem (Republiko Slovenijo) prišlo naslednji dan do sklenitve novega delovnega razmerja.

Tožniku je prenehalo delovno razmerje v javni agenciji in je brez prekinitve sklenil delovno razmerje z ministrstvom. V tožnikovem primeru ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto v drugem državnem organu in tudi ne za premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, zato tožnik neupravičeno zahteva, da bi mu morala tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi upoštevati količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel pri javni agenciji. Tožnik v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil. Glede na navedeno tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko mu je obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi.

Tožnik ni bil odpoklican oziroma premeščen z delovnega mesta v tujini zaradi razlogov, ki so bili navedeni v njegovi pogodbi o zaposlitvi kot razlogi za prekinitev pogodbe, ampak zaradi spremenjene organizacije pri toženi stranki. Glede na to je bila njegova premestitev, ki je temeljila na 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, pravilna in zakonita.