Zakon o železniškem prometu (uradno prečiščeno besedilo) (ZZelP-UPB4)

(1)Ta zakon določa pogoje za izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu, storitve, ki so na področju železniškega prometa javne dobrine, ki jih zagotavlja Republika Slovenija (v nadaljnjem besedilu: država) z obvezno gospodarsko javno službo, javno železniško infrastrukturo, njen status in pogoje za pristop nanjo, način uresničevanja pravice do stavke na področju železniškega prometa, ustanovitev, naloge in pristojnosti regulatornega organa, ustanovitev, naloge ter pristojnosti Javne agencije za železniški promet (v nadaljnjem besedilu: agencija), naloge in pristojnosti varnostnega organa, naloge in pristojnosti preiskovalnega organa in poslovni sistem slovenskih železniških družb.

(2)Ta zakon prenaša v slovenski pravni red določbe naslednjih direktiv: – Direktive Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (UL L št. 237, z dne 24. 8. 1991, str. 25; v nadaljnjem besedilu Direktiva 91/440/EGS), zadnjič spremenjene z Direktivo 2004/51/ES Evropskega parlamenta in sveta, z dne 29. aprila 2004, o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS o razvoju železnic Skupnosti (UL L št. 164 z dne 30. 4. 2004, str. 164); – Direktive Sveta 95/18/ES, z dne 19. junija 1995, o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu (UL L št. 143 z dne 27. 6. 1995, str. 70; v nadaljnjem besedilu Direktiva 95/18/ES), zadnjič spremenjene z Direktivo 2004/49/ES Evropskega Parlamenta in Sveta, z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti ter o spremembi direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (UL L št. 164 z dne 30. 4. 2004, str. 44); – Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 2001/14/ES, z dne 26. februarja 2001, o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivostih, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (UL L št. 75, z dne 15. 3. 2001, str. 29; v nadaljnjem besedilu Direktiva 2001/14/ES), zadnjič spremenjene z Direktivo 2004/49/ES Evropskega Parlamenta in Sveta, z dne 29. aprila 2004, o varnosti na železnicah Skupnosti ter o spremembi direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (UL L št. 164 z dne 30. 4. 2004, str. 44); – Direktive 2004/49/ES Evropskega Parlamenta in Sveta, z dne 29. aprila 2004, o varnosti na železnicah Skupnosti ter o spremembi direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (UL L št. 164 z dne 30. aprila 2004, str. 44; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/49/ES).

(1)V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen: 1. »dostop na javno železniško infrastrukturo« je pristop nanjo na območju Republike Slovenije; 2. »investicije na javni železniški infrastrukturi« so graditev nove in dograditev obstoječe javne železniške infrastrukture, s katerimi se izboljša prometno-tehnične in varnostne lastnosti javne železniške infrastrukture; 3. »licenca« je dokument, s katerim je prevozniku priznana sposobnost, da opravlja vse ali posamezne vrste prevoznih storitev v železniškem prometu; 4. »licenčni organ« je organ, pristojen za izdajanje licenc iz prejšnje alinee; 5. »mednarodne storitve prevoza blaga« so prevozne storitve, pri katerih vlak prečka najmanj eno državno mejo države članice Evropske skupnosti, lahko je sestavljen in/ali deljen, njegovi deli pa imajo lahko različne odhodne in namembne postaje, vagon pa mora prečkati najmanj eno državno mejo; 6. »mednarodno poslovno združenje« je zveza najmanj dveh prevoznikov s sedežem v različnih državah, članicah Evropske skupnosti, katerega cilj je izvajanje mednarodnih prevoznih storitev v železniškem prometu med državami članicami Evropske skupnosti; 7. »incident« pomeni katerikoli dogodek, razen resne nesreče in nesreče, ki je povezan z železniškim prometom in ki bi lahko vplival na njegovo varnost; 8. »nesreča« pomeni nehoteni ali nenamerni nepričakovani dogodek ali posebni niz takih dogodkov, ki imajo škodljive posledice; nesreče se razvrščajo v naslednje kategorije: trčenja, iztirjenja, nesreče na nivojskih prehodih, nesreče, ki jih povzročijo vozna sredstva med gibanjem in v katerih so udeležene osebe, požari in druge; 9. »prevozne storitve« v železniškem prometu so prevoz potnikov in/ali blaga v notranjem in mednarodnem železniškem prometu; 10. »prevoznik« je gospodarska družba, katere glavna dejavnost je opravljanje oziroma zagotavljanje prevoznih storitev v železniškem prometu in ima za zagotavljanje omenjenih storitev licenco ter zagotavlja vleko vlakov, ali gospodarska družba, ki opravlja vleko vlakov in ima za zagotavljanje te storitve licenco; 11. »preiskovalni organ« je stalni organ za preiskavo nesreč in incidentov, ki je v primeru nesreče ali incidenta zadolžen opravljati funkcijo glavnega preiskovalca skladno s tem zakonom in zakonom, ki ureja varnost železniškega prometa; 12. »pristop na javno železniško infrastrukturo« je pravica do njene uporabe pod določenimi pogoji; 13. »prosilec« je prevoznik ali mednarodno poslovno združenje ali druga pravna oseba, ki zaradi javnega (država, lokalna skupnost, izvajalec gospodarske javne službe) ali komercialnega (prevozniki tovora, špediterji in prevozniki v kombiniranem prometu) interesa potrebuje vlakovno pot; 14. »regulatorni organ« je organ, ki skrbi za uveljavljanje temeljnih načel tega zakona in je pristojen za reševanje pritožb zoper posamične upravne akte agencije, ki se nanašajo na dodeljevanje vlakovnih poti, določanje uporabnine ter izdajo licenc ter druge naloge, ki jih določa zakon; 15. »resna nesreča« pomeni katerokoli trčenje ali iztirjenje vlakov, katerega posledice so smrt ene ali več oseb ali resne poškodbe petih ali več oseb ali velika škoda na voznih sredstvih, infrastrukturi ali v okolju, in vsaka druga podobna nesreča, ki ima očitni vpliv na ureditev varnosti na železnici ali na upravljanje varnosti; »velika škoda« pomeni škodo, ki jo lahko preiskovalni organ oceni takoj in ki znaša vsaj 2 milijona evrov; 16. »tranzit« po železniški infrastrukturi je pristop nanjo, pri čemer jo prevoznik uporablja za pot vlaka od državne meje do druge državne meje; 17. »upravljavec« javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) je pravna oseba, ki je odgovorna za vzdrževanje javne železniške infrastrukture, vodenje prometa na njej in za gospodarjenje z njo; 18. »vlakovna pot« je zmogljivost transportne infrastrukture, potrebna za vožnjo vlaka med dvema krajema ob določenem času; 19. »varnostni organ« je organ, zadolžen za naloge v zvezi z varnostjo v železniškem prometu v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja varnost železniškega prometa; 20. »varnostni regulativni okvir« so predpisi, ki vsebujejo varnostne zahteve za železniški promet in veljajo za več kot enega prevoznika, ne glede na to, kateri organ jih je izdal; 21. »vozni red« je tehnološki načrt prevoznika za določeno voznoredno obdobje, ki je izdelan na podlagi voznega reda omrežja; 22. »vozni red omrežja« je akt agencije, ki obsega podatke o vseh načrtovanih vožnjah vlakov in tirnih vozil na železniškem omrežju v času njegove veljavnosti.

(2)Drugi izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen, kot ga določa zakon, ki ureja varnost železniškega prometa.

Prevoznik in upravljavec morata storitve, ki jih ponujata, zagotavljati vsakomur pod enakimi, vnaprej določenimi in objavljenimi pogoji.

Javne dobrine, ki jih s svojimi storitvami zagotavljata prevoznik in upravljavec, morata zagotavljati tako, da je zagotovljena stalnost storitev, kar pomeni, da jih tisti, ki jih ponujajo, zagotavljajo brez prekinitev, redno in točno ter so skladno z vnaprej določenim programom vedno na razpolago.

(1)Storitve, ki se zagotavljajo v javnem interesu in jih ne plačujejo uporabniki v njihovi polni vrednosti, zagotavlja država ali lokalna skupnost s sredstvi iz proračuna in iz drugih virov.

(2)Druge storitve zaračunavajo izvajalci uporabnikom skladno z načeli ekonomskega poslovanja.

Zagotavljanje javnih dobrin, ki jih s svojimi storitvami zagotavljata prevoznik in upravljavec, se mora prilagajati razvoju in potrebam uporabnikov ter preneha, če ni več potrebe za njihovo zagotavljanje, oziroma če se ugotovi, da jih je moč zagotoviti na drug način.

(1)Prevozne storitve v železniškem prometu opravlja prevoznik kot javni prevoz. Javni prevoz je prevoz potnikov ali blaga, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsakomur in ki ga prevoznik opravlja na podlagi sklenjene pogodbe o prevozu.

(2)Prevoz za lastne potrebe je prevoz oseb ali blaga v železniškem prometu, ki ga prevoznik opravlja za potrebe svoje dejavnosti.

(3)Prevozne storitve v železniškem prometu se izvajajo po tržnih pogojih, kolikor ta zakon ne določa drugače.

(1)Prevozniku, ki opravlja: – železniški prevoz potnikov v mednarodnem prometu, – železniški prevoz blaga in – kombinirani prevoz, lahko država zaradi uresničevanja posebnih interesov nadomešča del sredstev za naložbe, za raziskave in del stroškov prevozov, s katerimi se mu zagotavlja enakopraven ekonomski položaj s prevozniki blaga in potnikov v drugih vrstah prometa, oziroma zagotavlja povračilo stroškov, ki jih ima zaradi tega, ker opravlja prevoz, ki ga ne bi opravljal, če bi ga opravljal le zaradi svojega ekonomskega interesa.

(2)Za nadomestilo lahko zaprosi prevoznik, ki je registriran v Republiki Sloveniji in ki z obrazloženo zahtevo lahko izkaže, da je skladno s prvim odstavkom tega člena upravičen do nadomestila. Zahtevi mora priložiti dokazila o razliki med realizirano prodajno ceno in stroški prevoza ter ceno, ki jo dosegajo drugi prevozniki, oziroma dokazilo o ekonomski upravičenosti naložbe ali smotrnosti raziskave.

(3)Pri presoji upravičenosti zahteve prevoznika za nadomestilo stroškov se upoštevajo naslednji kriteriji: – javni interes; – možnost dostopa do drugih oblik prevoza, če gre za prevoz potnikov ali blaga; – razliko med prihodkom na osnovi tarife in stroški prevoznika; – razliko med prihodki, ki jih prevoznik lahko doseže na trgu in dejanskimi stroški prevoza; – usmerjenost raziskovalnega dela v dolgoročno zasnovo razvoja slovenskega železniškega prometa s poudarkom na uresničevanju nacionalnega programa razvoja javne železniške infrastrukture; – vpliv naložbe na varnost železniškega prometa in na kvalitativne ter kvantitativne možnosti, ki jih le-ta zagotavlja uporabnikom.

(4)Vlada predpiše način uporabe kriterijev in pomen posameznega kriterija iz prejšnjega odstavka tega člena.

(5)Medsebojne pravice in obveznosti uredita upravičenec, ki mu je bilo nadomestilo odobreno, in ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), s pogodbo.

(6)Prevoznik, ki je prejel državno nadomestilo, mora zaradi preglednosti uporabe nadomestil, ki jih je prejel, voditi ločene evidence o prejetih nadomestilih in posredovati vse podatke, skladno z zahtevami ministrstva.

(1)Kombinirani prevoz je prevoz blaga, pri katerem se zabojnik dolžine najmanj 6 m, zamenljivo tovorišče, tovorna prikolica, sedlasti polpriklopnik z vlečno enoto ali brez nje in cestno tovorno vozilo prevaža v železniškem prometu ali po vodni plovni poti, pri čemer se dovoz in odvoz intermodalnih prevoznih enot z nakladališč ali razkladališč do najbližjega terminala za kombinirani prevoz, oziroma pristanišča RO-RO, opravita s cestnim prevozom.

(2)Vlada z uredbo določi razdaljo dovoza in odvoza po cestnem omrežju, dokumente, ki jih mora za izvajanje dovoza in odvoza zagotoviti prevoznik, takse in druge pristojbine, ki jih mora plačevati prevoznik za dovoz in odvoz, ter morebitne oprostitve plačila taks in pristojbin skladno z zakonom in druga vprašanja, povezana z operativnim izvajanjem dovoza in odvoza.

(1)Prevoz potnikov v notranjem in čezmejnem regijskem železniškem prometu zagotavlja država kot javno dobrino z obvezno gospodarsko javno službo v obsegu, ki jo določa prometna politika na področju javnega potniškega prometa.

(2)Obseg storitev obvezne gospodarske javne službe iz prejšnjega odstavka za posamezno voznoredno obdobje se določi z voznim redom za potniški promet, ki ga sprejme izvajalec gospodarske javne službe po predhodnnem soglasju ministrstva. Pri tem ministrstvo zagotavlja celovitost in usklajenost sistema javnega potniškega prometa.

(3)Če so potrebe prebivalcev določenega območja večje od ponudbe prevoza, ki je zagotovljen s službo iz prejšnjega odstavka, jih skladno s svojimi potrebami in možnostmi lahko zagotavlja tudi lokalna skupnost tako, da za povečan obseg storitev zagotovi sredstva, ki jih sicer za storitve iz prvega odstavka tega člena zagotavlja država.

(4)Država ali lokalna skupnost zaradi smotrnosti in doseganja večje kakovosti uslug javnega potniškega prometa zagotavlja kot javno dobrino prevozne storitve, ki jih na načelih enotne in celovite ponudbe izvajajo prevozniki v različnih vrstah prometa.

(1)Med stavko morajo železniški delavci v skladu s predpisi o varnosti železniškega prometa, zagotavljati minimalni obseg prevoznih storitev v železniškem prometu, s katerim se zagotavlja varnost ljudi in premoženja in so nenadomestljiv pogoj za delo pravnih in fizičnih oseb ter izpolnjevanje mednarodnih obveznosti. S kolektivno pogodbo za dejavnost železniškega prometa in z dogovorom, sklenjenim na njeni podlagi, se določijo elementi za izdelavo voznega reda ter način dela med stavko.

(2)Med stavko morajo delavci opravljati tudi prevozne storitve v železniškem prometu za obrambo, zaščito in reševanje oziroma dela, ki so potrebna, da se med naravno in drugo nesrečo rešijo človeška življenja in premoženje.

(3)Stavka, ki se izvaja skladno s predpisi, kolektivno pogodbo in na njeni podlagi sklenjenim dogovorom, se ne šteje za posebne razmere v gospodarstvu v smislu 8. člena tega zakona.

(1)Ob posebnih razmerah, ki jih ugotovi vlada (naravne in druge nesreče, motnje v gospodarstvu ipd.), lahko ta določi prednostne prevozne storitve v železniškem prometu.

(2)Vlada lahko pooblasti ministra, pristojnega za promet, da v primerih iz prejšnjega odstavka določi vlake, ki morajo voziti, in delo, ki mora biti v zvezi s tem opravljeno, pri čemer mora ob naravnih in drugih nesrečah upoštevati odločitve organov, ki vodijo zaščito, reševanje in pomoč.

(3)V vojnem ali izrednem stanju lahko minister, pristojen za promet, določi način dela pri prevoznikih in tistih pravnih osebah, ki opravljajo gospodarsko javno službo v železniškem prometu.

(1)Javna železniška infrastruktura so objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi.

(2)Javna železniška infrastruktura je grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.

(3)Železniški promet na javni železniški infrastrukturi se odvija pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo varnost železniškega prometa. Prevozne storitve v železniškem prometu morajo biti opravljene skladno s predpisi, ki urejajo javni prevoz potnikov in blaga.

(4)Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena je na javni železniški infrastrukturi mogoče pridobiti služnost napeljevanja vodovoda in kanalizacije, električnih, telefonskih in telegrafskih napeljav, plinovoda, služnost prehoda ter pravico do uporabe na podlagi zakupa ali najema. Pogodbe o služnosti in zakupno ali najemno pogodbo sklepa z uporabnikom upravljavec.

(5)Država lahko zaradi javne koristi del javne železniške infrastrukture izroči v uporabo lokalni skupnosti, ki to javno infrastrukturo potrebuje za zadovoljevanje potreb prebivalcev svojega območja po javnem prevozu ali zadovoljevanje potreb svojega gospodarstva, ki ga prevoznik noče ali ne more zagotoviti. Javna železniška infrastruktura v tem primeru ostane državna last, država in lokalna skupnost pa s pogodbo, ki jo v posameznem primeru v imenu države na podlagi pooblastila vlade sklene upravljavec, uredita medsebojna razmerja zlasti v zvezi z vzdrževanjem javne železniške infrastrukture in vodenjem prometa na njej ter zagotavljanjem prometne varnosti.

Sestavni deli javne železniške infrastrukture so: – zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura in zemljišča, ki so namenjena njeni funkcionalni rabi; – tiri in progovno telo, zlasti nasipi, useki, drenaže, odvodni jarki in kanali, obložni zidovi, nasadi za zaščito pobočij itd.; – zgornji ustroj zlasti tirnice, vodilne tirnice, pragovi, vezni in pritrdilni material, greda, vključno s tamponskim slojem, kretnice, križišča, okretnice in prenosnice (razen tistih, ki so izključno namenjene lokomotivam); – potniški peroni; – tovorne klančine, dostopne poti, zidne ograje, žive meje, palisade, protipožarni pasovi, naprave za ogrevanje kretnic, snegolovi; – grajeni objekti, zlasti mostovi, prepusti, nadhodi, predori, galerije, podporni in oporni zidovi ter objekti za zaščito pred plazovi, padanjem kamenja in alarmne naprave; – nivojski prehodi, vključno z napravami za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu; – dostopne poti za potnike in dovoz blaga; – signalno-varnostne in telekomunikacijske naprave na odprti progi, na železniških in ranžirnih postajah, vključno z napravami za njihovo napajanje z električno energijo in prostori za te naprave, tirne zavore; – električna razsvetljava, namenjena varnemu železniškemu prometu; – naprave za pretvorbo in prenos električne energije kot pogonske energije za vleko vlakov, zlasti elektro-napajalne postaje, energetski vodi od elektro-napajalnih postaj do vozne mreže, vozna mreža z nosilno konstrukcijo; – zgradbe, namenjene vodenju železniškega prometa, in zgradbe, ki se uporabljajo za neposredno opravljanje gospodarske javne službe vzdrževanja obstoječe javne železniške infrastrukture; – ranžirne postaje s pripadajočimi napravami.

(2)Sestavni deli javne železniške infrastrukture niso popravljalni tiri (tiri za popravilo železniških vozil in odstranjevanje napak, nastalih pri natovarjanju tovorov), tiri v lokomotivskih depojih in garažni tiri.

(1)Vzdrževanje javne železniške infrastrukture in vodenje železniškega prometa na njej je obvezna gospodarska javna služba.

(2)Gospodarsko javno službo iz prejšnjega odstavka opravlja upravljavec na podlagi pogodbe o opravljanju gospodarske javne službe.

(3)Vzdrževanje javne železniške infrastrukture obsega predvsem izvajanje oziroma organiziranje: – rednih vzdrževalnih del, ki ohranjajo normalno obratovalno sposobnost in zagotavljajo prometno varnost; v redna vzdrževalna dela sodi tudi zamenjava v okviru vzdrževanja, ki pomeni zamenjavo komponent pri preventivnem in korektivnem vzdrževanju z deli, ki imajo identično funkcijo in enako delujejo ter nadzor nad podsistemi, zagotovitev vzpostavitve prevoznosti prog ob naravnih in drugih nesrečah, vodenje registrov in evidenc in izvajanje meritev posameznih parametrov ali delov sistema; – vzdrževalnih del v javno korist, namenjenih zagotavljanju obveznih gospodarskih javnih služb, s katerimi se izboljšajo prometno-tehnične in varnostne lastnosti javne železniške infrastrukture ali gradijo pomožni objekti in naprave javne železniške infrastrukture, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb na področju železniškega prometa ter s katerimi se ne posega zunaj območja progovnega pasu; – investicijskih vzdrževalnih del, ki se izvajajo na daljša časovna obdobja in obsegajo izvedbo popravil ali večjih obnovitvenih del na podsistemu ali delu podsistema, s katerimi se ne spreminja celotno delovanje podsistema ali njegova namembnost.

(4)Vodenje železniškega prometa na javni železniški infrastrukturi obsega predvsem: – vodenje prometa vlakov; – izdelavo in izvajanje voznega reda omrežja; – opravljanje tehnološkega procesa dela na prometnih mestih; – nadzor nad delom prevoznikov, ki ga zahteva opravljanje dela skladno s tem zakonom in predpisi, ki urejajo varnost v železniškem prometu; – obveščanje varnostnega organa o sumu kršitve, ki jo je storil prevoznik s svojim ravnanjem v nasprotju z licenco, varnostnim spričevalom ali dodeljeno vlakovno potjo, in obveščanje Prometnega inšpektorata Republike Slovenije o kršitvah določb predpisov, ki urejajo varnost v železniškem prometu.

(5)Vlada z uredbo določi način opravljanja gospodarske javne službe iz prvega odstavka tega člena in z upravljavcem sklene pogodbo iz drugega odstavka tega člena.

(1)Gospodarjenje z javno železniško infrastrukturo izvaja upravljavec na podlagi pogodbe, ki jo sklene z vlado.

(2)Gospodarjenje z javno železniško infrastrukturo obsega predvsem: – pripravo predloga načrta vzdrževanja obstoječe javne železniške infrastrukture; – pripravo predloga načrta investicij v javno železniško infrastrukturo; – pripravo strokovnih podlag za nove razvojne projekte železniške infrastrukture; – sklepanje pravnih poslov povezanih z gospodarjenjem z javno železniško infrastrukturo in postajnimi poslopji, v primeru in obsegu, ko ti ne služijo ali niso nujni za izvajanje njihovega osnovnega namena. Prihodki ustvarjeni z gospodarjenjem iz četrte alinee tega odstavka se namensko uporabijo za vzdrževanje javne železniške infrastrukture.

Upravljavec poleg nalog iz 11. in 11.a člena tega zakona opravlja še naslednje naloge: – nadzor nad investicijskimi deli zaradi zagotavljanja varnosti železniškega prometa; – izdajo soglasij za posege v progovni in varovalni progovni pas v skladu z zakonom, ki ureja varnost železniškega prometa; – izdelavo in objavo programa omrežja; – pobiranje uporabnine; – upravljanje z železniškimi postajnimi poslopji.

(1)Delu javne železniške infrastrukture se lahko odvzame status grajenega javnega dobra le, če ni več potreben za odvijanje javnega železniškega prometa ter opravljanje prevoznih storitev v javnem železniškem prometu.

(2)Če je delu javne železniške infrastrukture odvzet status grajenega javnega dobra, odloča o njegovi namembnosti vlada.

(1)Cilji in naloge strategije razvoja železniškega prometa, investicij v javno železniško infrastrukturo in vzdrževanja javne železniške infrastrukture se natančneje določijo v nacionalnem programu razvoja javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program), ki ga na predlog vlade sprejme Državni zbor Republike Slovenije za obdobje najmanj petih let.

(2)Z nacionalnim programom se v zvezi z investicijami v javno železniško infrastrukturo in vzdrževanjem javne železniške infrastrukture podrobneje določijo vrstni red prednostnih nalog investicij v javno železniško infrastrukturo in vzdrževanja javne železniške infrastrukture, viri sredstev za njihovo uresničitev ter dinamika in obseg uresničevanja posameznih nalog v načrtovalnem obdobju. Določitev prednostnih nalog mora temeljiti na prometno-političnih in razvojnih ciljih ob upoštevanju objektivnih prometnih, tehničnih, ekonomsko-finančnih in okolje-varstvenih merilih.

(3)Na podlagi nacionalnega programa, na predlog ministrstva, sprejme vlada letni načrt investicij v javno železniško infrastrukturo in letni načrt vzdrževanja javne železniške infrastrukture za koledarsko leto. O uresničevanju letnega načrta poroča vlada Državnemu zboru Republike Slovenije po izteku obdobja, za katero je bil sprejet.

(4)Letni načrt investicij v javno železniško infrastrukturo in letni načrt vzdrževanja javne železniške infrastrukture pripravi ministrstvo na predlog upravljavca.

(5)Direkcija za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, kot organ v sestavi ministrstva s sedežem v Mariboru, opravlja naloge vodenja investicij v javno železniško infrastrukturo, ki obsegajo zlasti naslednje: – pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa; – organiziranje in izvajanje revizij projektne dokumentacije v skladu s predpisi.

(1)Gradnja in dogradnja javne železniške infrastrukture, predvidena z nacionalnim programom razvoja železniške infrastrukture, se lahko zagotovi tudi v obliki javno zasebnega partnerstva, skladno z določili zakona, ki ureja javno zasebno partnerstvo in tega zakona. V tem primeru mora biti pod enakimi pogoji zagotovljen prost dostop do železniške infrastrukture in stopnja varnosti železniškega prometa kot velja za obstoječo javno železniško infrastrukturo.

(2)V javno zasebnem partnerstvu, katerega predmet je dogradnja obstoječega železniškega omrežja ali gradnja nove proge, se zagotavlja funkcija upravljavca javne železniške infrastrukture tako, da koncesionar v obdobju koncesije, prevzame odgovornost za poslovne učinke gospodarjenja in za poslovno tveganje v zvezi s predmetom koncesije. Upravljavec iz prvega odstavka 27.c člena zakona, pa v imenu in za račun koncesionarja prevzame odgovornost za izvajanje funkcije upravljavca iz 11. člena tega zakona, če to funkcijo izvaja pod ekonomsko primerljivimi pogoji, konkurenčno in v skladu z normativi za izvajanje tovrstnih storitev na evropskem trgu.

(3)Vlada v aktu o javno-zasebnem partnerstvu na predlog ministrstva določi predmet javno-zasebnega partnerstva, uredi pravice in obveznosti koncesionarja javno-zasebnega partnerstva ter določi predviden način financiranja javno-zasebnega partnerstva in druga finančna razmerja.

(4)V primeru, da upravljavec iz prvega odstavka 27.c člena ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka tega člena, lahko vlada v okviru predmeta javno-zasebnega partnerstva iz drugega odstavka določi, da izvajalec javno zasebnega partnerstva opravlja obvezne gospodarske službe iz 11. člena tega zakona, razen nalog iz četrtega odstavka tega člena, naloge iz 11.a člena tega zakona ter naloge upravljavca iz 11.b člena tega zakona, razen nalog iz druge alinee tega člena.

(1)Prevoznik lahko opravlja vožnjo na javni železniški infrastrukturi, če je njemu ali drugemu prosilcu, za katerega opravlja prevoz, odobrena vlakovna pot. Brez dodeljene vlakovne poti pristop na javno železniško infrastrukturo ni dovoljen.

(2)Pravice do uporabe vlakovne poti, ki je dodeljena prosilcu, ni mogoče prenesti na drugo osebo.

(3)Če prevoznik uporablja vlakovno pot, ki je bila dodeljena prosilcu, ki ni prevoznik, za izvajanje njegove poslovne dejavnosti, se to ne šteje za prenos pravice uporabe.

(4)Agencija mora o zahtevi za dodelitev vlakovne poti, ki jo je prejela od prosilca ali ji jo je poslal pristojni organ države, na ozemlju katere je izhodiščna točka določene prevozne storitve v železniškem prometu, odločiti najkasneje v 60 dneh od prejema popolne vloge. V postopku dodeljevanja vlakovne poti se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zoper odločbo agencije lahko prosilec vloži pritožbo na regulatorni organ. Vloga, ki je bila zavrnjena zaradi nezadostnih infrastrukturnih zmogljivosti, se ponovno prouči ob naslednji prilagoditvi voznega reda omrežja, če tako zahteva prosilec. Zainteresiranim strankam morajo biti na voljo datumi teh prilagoditev. Agencija praviloma dodeljuje vlakovne poti enkrat letno ob pripravi novega voznega reda omrežja za naslednje vozno-redno obdobje.

(5)Agencija lahko dodeli prosilcu vlakovno pot, če je zagotovljena vzajemnost obravnave prevoznikov z državo, kjer je registriran prosilec, in če je: a) za dostop in tranzit: – prosilec prevoznik registriran v Republiki Sloveniji; – prosilec mednarodno poslovno združenje, katerega član ima sedež v Republiki Sloveniji; b) za tranzit: – prosilec mednarodno poslovno združenje, katerega člani imajo svoj sedež v drugih državah, članicah Evropske unije, združenje pa izvaja mednarodni prevoz med državami, članicami Evropske unije, in potrebuje vlakovno pot za tranzit čez območje Republike Slovenije; c) za dostop: – prosilec prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v mednarodnem kombiniranem prevozu; – prosilec prevoznik, ki opravlja prevoz blaga v mednarodnem prometu po progah čezevropskega železniškega omrežja za tovorni promet (TERFN); – prosilec prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v mednarodnem prevozu blaga.

(6)Pri dodeljevanju vlakovne poti mora agencija upoštevati naslednje kriterije: – obseg storitev; – čim večjo izkoriščenost javne železniške infrastrukture; – pokritje stroškov vzdrževanja javne železniške infrastrukture in vodenja prometa na njej z uporabnino; – obseg dodatnih storitev, ki jih bo potreboval prevoznik; – ponujena jamstva za dobro izvedbo prevoznih storitev v železniškem prometu na zaprošeni vlakovni poti; – druge elemente, ki vplivajo na gospodarno upravljanje javne železniške infrastrukture.

(7)Prevoznik, ki mu je dodeljena vlakovna pot, opravlja prevoz v javnem železniškem prometu skladno s predpisi, ki urejajo varnost v železniškem prometu. S pogodbo, ki vsebuje splošne, tehnične in finančne določbe, prevoznik in upravljavec natančneje uredita medsebojna razmerja v zvezi z zagotavljanjem tehničnih in drugih pogojev varnosti železniškega prometa in plačevanjem uporabnine. Določbe pogodb, ki jih sklepa upravljavec s prevozniki, morajo biti nediskriminacijske.

(8)Vlada določi način uporabe kriterijev in pomen posameznega kriterija iz šestega odstavka tega člena.

(9)Prevozniki Evropske skupnosti imajo prost dostop do javnega železniškega omrežja v Republiki Sloveniji, z namenom opravljanja vseh vrst storitev prevoza blaga.

(10)Dostop po tirih do terminalov, vključno z opravljanjem storitev v njih, in dostop do pristanišč, povezanih z železniškimi dejavnostmi iz tega člena, ki jih uporablja ali bi jih lahko uporabljal en ali več končnih odjemalcev, se nediskriminatorno in pregledno zagotovi vsem prevoznikom v železniškem prometu. Zahteve prevoznika po dostopu pa se lahko omejijo samo, če za to obstajajo druge rešitve na železnici, ki so izvedljive pod tržnimi pogoji.

(11)Za uporabo javne železniške infrastrukture prevoznik upravljavcu plačuje uporabnino. Uporabnina je namenjena kritju stroškov vzdrževanja javne železniške infrastrukture.

(12)Kriteriji, na podlagi katerih se določi uporabnina za uporabo javne železniške infrastrukture, so: – stroški vzdrževanja in dograditev javne železniške infrastrukture; – uporabnina prometne infrastrukture v drugih prometnih podsistemih, predvsem v cestnem prometu; – dolžina omrežja javne železniške infrastrukture, ki ga uporablja prevoznik; – število vozil, s katerimi vozi prevoznik po omrežju iz prejšnje alinee; – stroški energije; – vlakovni kilometri; – brutotonski kilometri; – vrsta prevoznih sredstev, ki jih prevoznik izvaja na omrežju iz tretje alinee; – čas uporabe omrežja iz tretje alinee; – hitrost vlaka; – smeri prevoza; – kategorija vlaka in – količinski popusti.

(13)Na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi višino uporabnine agencija.

(14)Z uredbo vlada predpiše vrednotenje kriterijev za določanje višine uporabnine, varščine, postopek poračunavanja varščine in uporabnine, način plačevanja in evidentiranja vplačil, oprostitve plačevanja, nadzor nad plačevanjem ter sankcioniranje neplačevanja uporabnine.

(1)Za licenco lahko zaprosi prevoznik, ki je za izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu registriran v Republiki Sloveniji in izpolnjuje naslednje pogoje: – da ni v stečajnem postopku; – da član njegovega poslovodstva ni bil obsojen na zaporno kazen v trajanju enega leta ali več, zaradi storitve kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa, kaznivega dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost ali kaznivega dejanja zoper zdravje ljudi; – da izpolnjuje zahteve, ki se nanašajo na njegovo finančno sposobnost in strokovno usposobljenost; – ter da je zmožen kriti morebitno odškodnino, ki izhaja iz odškodninske odgovornosti, ki bi nastala pri opravljanju njegove dejavnosti.

(2)Zahteve v zvezi s finančno sposobnostjo so izpolnjene, ko prevoznik dokaže, da bo v obdobju dvanajstih mesecev lahko izpolnjeval svoje obveznosti iz naslova dejavnosti, za katero želi pridobiti licenco.

(3)Zahteve, ki se nanašajo na strokovno usposobljenost, so izpolnjene, ko prevoznik dokaže, da ima vzpostavljeno organiziranost upravljanja, ki zagotavlja ustrezna znanja oziroma izkušnje, potrebna za varen in zanesljiv nadzor obratovanja in nadzor nad postopki, katerih vrsta je opredeljena v licenci.

(4)Prevoznik izkaže, da je zmožen kriti morebitno odškodninsko odgovornost iz naslova škode, ki bi jo utrpeli potniki, prtljaga, tovor, pošta ali tretje osebe, ki bi lahko nastala pri opravljanju njegove dejavnosti tako, da dokaže, da je ustrezno zavarovan za kritje svoje odgovornosti v primeru nesreče.

(5)Licenco izda oziroma podaljša agencija.

(6)Prevoznik, ki izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, je upravičen do dodelitve licence za opravljanje prevoznih storitev v železniškem prometu. Licenco si je prevoznik dolžan pridobiti za tiste prevozne storitve, ki jih želi izvajati.

(7)Licenca sama po sebi imetniku ne daje pravice dostopa do javne železniške infrastrukture.

(8)Vlada z uredbo predpiše, kako se ugotavlja izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena, postopek za ugotavljanje pogojev za začasen odvzem, preklic veljavnosti ali podaljšanje licence in postopek obveščanja tujih licenčnih organov, če njen nosilec v naši državi krši pogoje in zahteve, ki jih mora izpolnjevati.

(1)V Republiki Sloveniji veljajo licence, ki jih izdaja agencija. Veljajo tudi licence, ki jih izdajajo licenčni organi držav članic Evropske skupnosti.

(2)Licenca velja toliko časa, dokler prevoznik izpolnjuje pogoje in zahteve, ki jih predpisuje ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi.

(3)Če agencija, resno dvomi, ali imetnik licence izpolnjuje pogoje in zahteve za podelitev licence, določene v tem zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisih, lahko kadar koli preveri, ali jih dejansko izpolnjuje.

(4)Če agencija ugotovi, da imetnik licence ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence, licenco začasno odvzame, ali prekliče njeno veljavnost in jo odvzame.

(5)Če se utemeljeno sumi, da imetnik licence, ki mu je licenco izdal pristojni organ druge države, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev licence, mora agencija, o tem nemudoma obvestiti licenčni organ druge države, ki je licenco izdal.

(6)Če so podani razlogi za odvzem licence, ker niso izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na zagotovitev finančnih sposobnosti, kot so opredeljene v drugem odstavku prejšnjega člena, je agencija nosilcu ne odvzame pod pogojem, da varnost prometa ni ogrožena. Če nosilec v šestih mesecih od ugotovitve dejstev iz prejšnjega stavka ne zagotovi pogojev, kot jih za njegovo finančno sposobnost predpisuje ta zakon, mu agencija licenco odvzame.

(7)Če imetnik licence preneha z izvajanjem prevoznih storitev v železniškem prometu za šest mesecev ali jih ne začne izvajati šest mesecev po dodelitvi licence, mu lahko agencija naloži, da licenco predloži zaradi ponovnega ugotavljanja izpolnjevanja pogojev in jo začasno odvzame.

(8)Če prosilec začenja z dejavnostjo izvajanja prevoznih storitev v železniškem prometu, lahko zaprosi za določitev roka, daljšega od roka, določenega v prejšnjem odstavku. Agencija lahko prosilcu ob upoštevanju posebne narave storitev, ki jih bo izvajal, rok podaljša.

(9)O statusnih spremembah mora imetnik licence najkasneje v osmih dneh po prejemu sklepa registrskega sodišča obvestiti agencijo. Agencija, predvsem če gre za združitev ali prevzem, odloči, da mora imetnik za licenco ponovno zaprositi. Od vložitve zahteve za licenco do odločitve agencije lahko imetnik opravlja prevozne storitve v železniškem prometu v obsegu, kot mu to dovoljuje veljavna licenca, razen če agencija zaradi ogrožanja varnosti prometa prekliče veljavnost dosedanje licence.

(10)Če namerava imetnik licence pomembneje spremeniti ali razširiti svojo dejavnost, mora zaprositi za novo licenco.

(11)Če agencija prevozniku licenco začasno odvzame, prekliče njeno veljavnost ali izda novo licenco oziroma podaljša njeno veljavnost, mora nemudoma o tem obvestiti Komisijo Evropske skupnosti.

(1)Regulatorni organ odloča o pritožbah povezanih s: – programom omrežja; – v programu omrežja vsebovanimi merili; – dodeljevanjem vlakovnih poti; – določanjem in zaračunavanjem uporabnin; – izdajanjem licenc, pa tudi o drugih vprašanjih, ki so ključnega pomena za enakopravno uporabo javne železniške infrastrukture; – dostopom do javne železniške infrastrukture v skladu z 10. členom Direktive Sveta 91/440/EGS.

(2)Regulatorni organ opravlja tudi naslednje naloge: – na zahtevo prosilca da predhodno soglasje k okvirni pogodbi za uporabo javne železniške infrastrukture; – da soglasje k nadaljnjemu zaračunavanju uporabnine v skladu s tretjim odstavkom 26. člena Direktive 2001/14/ES; – nadzoruje pogajanja o višini uporabnine za uporabo javne železniške infrastrukture in prepove nadaljnja pogajanja v kolikor ugotovi, da se z njimi kršijo določbe tega zakona ali drugi predpisi izdani na njegovi podlagi.

(3)Regulatorni organ mora biti organizacijsko, finančno, pravno in pri odločanju neodvisen od upravljavca železniške infrastrukture, organa za zaračunavanje uporabnine, organa za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti in od prosilcev.

(4)Če regulatorni organ sam ugotovi, da je bila kršena svobodna konkurenca na področjih iz tega člena, z odločbo odredi potrebne ukrepe za vzpostavitev svobodne konkurence ali prepove določena ravnanja, ki omejujejo svobodno konkurenco.

(5)Prosilec ima pravico vložiti pritožbo pri regulatornem organu, če meni, da je bil nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan, še zlasti proti odločitvam upravljavca in prevoznika v železniškem prometu.

(6)Regulatorni organ zagotavlja, da so uporabnine za uporabo železniške infrastrukture v skladu s poglavjem II Direktive 2001/14/ES nediskriminatorne. Pogajanja o višini uporabnin za uporabo železniške infrastrukture med prosilci in organom, ki določa uporabnino so dovoljena le v primeru, če se izvajajo pod nadzorom regulatornega organa, ki posreduje takoj, ko je verjetno, da bodo pogajanja kršila določbe tega zakona.

(7)Regulatorni organ ima pravico od agencije, upravljavca, prosilcev in vsake prizadete tretje stranke, zahtevati potrebne informacije, ki jih potrebuje za izvrševanje svojih nalog navedenih v tem členu. Te informacije mu morajo biti predložene takoj.

(8)Regulatorni organ odloči o vsaki pritožbi in sprejme ukrepe za ureditev razmer najpozneje v dveh mesecih po prejemu vseh potrebnih informacij za odločitev. Odločitev regulatornega organa je dokončna in zavezujoče za vse stranke v postopku. Zoper odločbe regulatornega organa je dopusten upravni spor.

(9)Regulatorni organ lahko zahteva od agencije, da popravi splošne akte, če meni, da so z njimi kršena načela, ki zagotavljajo enakopravno obravnavo vseh uporabnikov javne železniške infrastrukture ter zemljišč in objektov splošnega pomena za odvijanje železniškega prevoza.

(10)Regulatorni organ pri odločanju o posamičnih upravnih zadevah iz svoje pristojnosti, postopa v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja s tem zakonom niso urejena drugače.

(11)Naloge regulatornega organa opravlja ministrstvo, pristojno za promet.

Vlada lahko na predlog ministra, pristojnega za promet, zniža ali oprosti plačila odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda v delu, ki je prihodek proračuna države, če gre za zemljišče, potrebno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne železniške infrastrukture.

(1)Za opravljanje nalog iz tega člena, vlada ustanovi javno agencijo za železniški promet.

(2)Agencija izdaja za izvrševanje javnih pooblastil splošne akte, ki urejajo pravna razmerja na njenem delovnem področju in se nanašajo zlasti na uradne evidence agencije, zbiranje in dajanje podatkov z njenega delovnega področja in druga vprašanja, ki se nanašajo na izpolnjevanje nalog agencije. Agencija na prvi stopnji izdaja upravne odločbe na podlagi tega zakona in zakona, ki ureja varnost v železniškem prometu, ki jih do njene ustanovitve izdaja ministrstvo.

(3)Agencija opravlja naloge za zagotovitev nediskriminatornega pristopa do železniške infrastrukture, kar vključuje: – dodeljevanje vlakovnih poti; – določanje uporabnine; – zagotavljanje učinkovitosti mednarodnih vlakovnih poti; – zagotavljanje konkurenčnosti mednarodnega tovornega prometa; – dodeljevanje, preklic ali začasen odvzem licenc; – nadzor nad veljavnostjo licenc, odobrenimi vlakovnimi potmi ter izpolnjevanjem pogojev v zvezi s tem; – sprejem voznega reda omrežja. Naloge iz prve in druge alinee opravlja samostojna notranja organizacijska enota agencije, ki ni povezana z opravljanjem nalog varnostnega organa.

(4)Agencija opravlja tudi naslednje naloge: – naloge varnostnega organa; – izvajanje ukrepov v zvezi z uporabo TSI.

(5)Agencija pri odločanju o posamičnih upravnih zadevah iz svoje pristojnosti postopa v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja s tem zakonom niso urejena drugače.

(6)Za zagotovitev neodvisnosti agencije od upravljavca in prevoznikov, člani sveta agencije ne smejo biti osebe zaposlene pri upravljavcu ali prevozniku ali osebe, za katere obstaja zaradi njihovih povezav z upravljavcem ali prevozniki možnost konflikta med njihovimi zasebnimi interesi in javnimi interesi, ki jih zasleduje agencija. Z aktom o ustanovitvi agencije se določijo natančnejši pogoji, ki jih morajo izpolnjevati člani sveta agencije.

(1)Agencija se financira iz državnega proračuna in iz lastnih prihodkov.

(2)Prihodki agencije so: – plačila stroškov postopkov za dodeljevanje licenc, varnostnih spričeval, varnostnih pooblastil in drugih posamičnih aktov z delovnega področja agencije; – drugi prihodki.

(1)Prometni inšpektorat Republike Slovenije izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov in drugih splošnih aktov, v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor.

(2)Neposredne naloge inšpekcijskega nadzora po tem zakonu opravljajo inšpektorji za železniški promet (v nadaljnjem besedilu: inšpektorji).

(3)Inšpektor mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa zakon, ki ureja varnost v železniškem prometu.

(4)Inšpektorju je zagotovljen enak položaj, pravice in obveznosti kot jih ima inšpektor po zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor.

(5)Inšpektor ima pri opravljanju nadzora v skladu s tem členom, naslednje pravice in dolžnosti: – odrediti odpravo ugotovljenih nepravilnosti ali pomanjkljivosti v roku, ki ga določi; – prepovedati nadaljnje izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu prevozniku, če zanje nima veljavne licence ali varnostnega spričevala ali če ne izpolnjuje pogojev, na podlagi katerih je pridobil ta dokument; – prepovedati nadaljnje opravljanje nalog upravljavcu, če ne izpolnjuje pogojev, določenih v varnostnem pooblastilu; – druge pravice in dolžnosti, ki jih imajo inšpektorji po zakonu, ki ureja inšpekcijsko nadzorstvo, vključno s pravicami in dolžnostmi prekrškovnega organa.

(6)Zoper odločbo inšpektorja po prejšnjem odstavku je dovoljena pritožba v osmih dneh od dneva njene vročitve. O pritožbi zoper odločbo odloča ministrstvo. Pritožba zoper odločbo, s katero je odrejena takojšnja odprava nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki neposredno ogrožajo varnost železniškega prometa, ne zadrži njene izvršitve. Odgovorna oseba upravljavca ali prevoznika je dolžna najkasneje v osmih dneh po preteku roka, določenega za odpravo pomanjkljivosti, inšpektorja obvestiti o izpolnitvi z odločbo odrejenih ukrepov.

(7)V kolikor inšpektor pri svojem delu ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji pod katerimi so bili izdani varnostno spričevalo, varnostno pooblastilo, dovoljenje za obratovanje strukturnih podsistemov in dovoljenje za začetek obratovanja novih in bistveno spremenjenih tirnih vozil, mora o tem takoj obvestiti varnostni organ.

(1)Zemljišča in objekte, ki so del javne železniške infrastrukture, določi Vlada Republike Slovenije.

(2)Zemljišča in objekte iz prejšnjega odstavka vpiše v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 3000 do 20.000 eurov se kaznuje za prekršek prevoznik, ki izvaja prevozne storitve v železniškem prometu: – brez dodeljene vlakovne poti ali ravna v nasprotju s pogoji, pod katerimi mu je dodeljena (prvi in šesti odstavek 15. člena); – brez licence ali ravna v nasprotju s pogoji, pod katerimi mu je ta dodeljena (prvi in šesti odstavek 16. člena); – brez varnostnega spričevala ali ravna v nasprotju s pogoji, pod katerimi mu je to dodeljeno (prvi in drugi odstavek 18. člena); – ne zagotovi agenciji vseh podatkov, do katerih je upravičena na podlagi predpisov.

(2)Z globo od 3000 do 20.000 eurov se kaznuje za prekršek upravljavec, ki opravlja svoje naloge v nasprotju s pogoji, pod katerimi mu je dodeljeno varnostno pooblastilo.

(3)Z globo od 400 do 2000 eurov se kaznuje odgovorna oseba prevoznika oziroma upravljavca, ki stori prekršek iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 5.000 do 25.000 eurov se kaznuje za prekršek upravljavec, če ne zagotovi ločenega računovodstva v skladu s četrtim odstavkom 27.c člena.

(2)Z globo od 800 do 2000 eurov se kaznuje odgovorna oseba upravljavca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 2500 do 20.000 eurov se kaznuje za prekršek prevoznik ali upravljavec, če: – ne nudi tehnične pomoči varnostnemu organu na njegovo zahtevo (tretji odstavek 24. člena tega zakona); – ne zagotovi varnostnemu organu neoviran dostop do vseh dokumentov in prostorov, naprav, objektov in opreme ali na drug način prepreči ali onemogoči njegovo delo (tretji odstavek 24. člena tega zakona); – ne obvesti preiskovalni organ o resnih nesrečah, nesrečah in incidentih (sedmi odstavek 26. člena tega zakona); – se ne ravna po izvršljivi odločbi, s katero je inšpektor odredil odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti (prva alinea petega odstavka 25. člena tega zakona); – ne ravna po izvršljivi odločbi, s katero je inšpektor prepovedal nadaljnje izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu (druga alinea petega odstavka 25. člena tega zakona); – inšpektorja v roku ne obvesti o izvršitvi ukrepov (šesti odstavek 25. člena tega zakona); – prepreči ali onemogoči inšpektorju opravljanje nalog inšpekcijskega nadzorstva ali mu ne da potrebnih podatkov (sedmi odstavek 25. člena tega zakona).

(2)Z globo od 600 do 2000 eurov se kaznuje odgovorna oseba upravljavca ali prevoznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Sredstva in obveznosti do virov sredstev obstoječe javne železniške infrastrukture in z njo povezanih finančnih obveznosti, se iz premoženja javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., izločijo po stanju na dan 31. 12. 1999.

(2)Sredstva počitniških zmogljivosti, s katerimi na podlagi zakona o gospodarjenju s počitniškimi kapacitetami Slovenskih železnic (Uradni list RS, št. 64/95) gospodari javno podjetje Slovenske železnice, d.d., se prenesejo na to javno podjetje, razen sredstev počitniških zmogljivosti, ki so jih do 1. 1. 1999 uporabljali delavci zavodov Železniška srednja šola Ljubljana in Srednja prometna šola Maribor in katera se prenesejo v premoženje, ki ga upravljata ta dva zavoda. Sredstva počitniških zmogljivosti, s katerimi na podlagi navedenega zakona gospodarijo SŽ – Centralne delavnice Ljubljana, d.o.o., se prenesejo v premoženje SŽ – Centralne delavnice Ljubljana, d.o.o. Vlada s sklepom določi sredstva počitniških zmogljivosti, ki se prenesejo na javno podjetje Slovenske železnice, d.d. in na SŽ – Centralne delavnice Ljubljana, d.o.o.

(1)Država prevzame izpolnjevanje obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice d.d. iz naslova črpanih posojil, najetih za vzdrževanje in modernizacijo obstoječe javne železniške infrastrukture, ki izhajajo iz: – 26. in 27. člena zakona o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice, (ZNOFP – Uradni list RS, št. 71/93); in posojil, za katere je dano poroštvo države na podlagi: – zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti iz pogodbe o najetju posojila Evropske banke za obnovo in razvoj, za obnovo Slovenskih železnic – Ljubljana (ZPOPNPEB – Uradni list RS, št. 47/93); – zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti iz pogodb o najetju posojil Evropske investicijske banke za obnovo slovenskih železnic (ZPOPNPEI – Uradni list RS, št. 71/93); – zakona o garanciji Republike Slovenije za obveznosti iz pogodbe o najetju kredita Evropske investicijske banke za projekt Slovenske železnice II (ZGOPS – Uradni list RS, št. 39/94); – zakona o poroštvu Republike Slovenije za najete kredite Slovenskih železnic, d.d., za odplačilo obveznosti iz naslova najetih kreditov pri EIB in EBR (ZPNKSZ – Uradni list RS, št. 17/96); – zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti iz naslova kredita najetega pri Evropski investicijski banki za transjugoslovanski železniški projekt II/A (ZKPTP – Uradni list RS, št. 41/97); – zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d., iz naslova posojil, najetih za financiranje gradnje železniške proge na smeri Puconci-Hodoš-državna meja (ZPSZPH – Uradni list RS, št. 48/98); – zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d., iz naslova posojil, najetih za financiranje določenih del za posodobitev in razvoj železniške infrastrukture (ZPFRZI – Uradni list RS, št. 31/99 in 89/99). Obveznosti iz posojilnih pogodb s poroštvom države, sklenjenih med javnim podjetjem Slovenske železnice, d.d. in bankami prevzema država po stanju na dan 31. 12. 1999, kot so navedene v tabeli, ki je sestavni del tega zakona.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena za posojili s poroštvom države na podlagi ZPSZPH in ZPFRZI, katerih javno podjetje Slovenske železnice, d.d., še ni črpalo, ministrstvo, pristojno za finance in javno podjetje Slovenske železnice, d.d., posebej opredelita način prevzema teh obveznosti, njihovo vrednost in ročnost v pogodbi iz četrtega odstavka tega člena.

(3)Sredstva za odplačevanje obveznosti, navedenih v prvem in prejšnjem ter šestem odstavku tega člena, zagotavlja država v proračunu.

(4)Ministrstvo, pristojno za finance, z javnim podjetjem Slovenske železnice, d.d., sklene pogodbo, v kateri se datumsko določi izpolnjevanje obveznosti iz posojilnih pogodb, navedenih v prvem in šestem odstavku tega člena, in postopek plačevanja teh obveznosti.

(5)Država bo v letu 2000 prevzela dolgove, ki so določeni v prvem in drugem odstavku tega člena.

(6)Država v letu 2001 prevzame dolgove javnega podjetja Slovenske železnice d.d. iz naslova posojil, najetih na podlagi zakona o dopolnitvi zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d. iz naslova posojil, najetih za financiranje gradnje železniške proge v smeri Puconci-Hodoš-državna meja (Uradni list RS, št. 85/2000) in zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, d.d. iz naslova posojil, najetih za financiranje določenih del gradnje in vzdrževanja javne železniške infrastrukture (Uradni list RS, št. 30/2001).

(7)Država v letu 2003 prevzame dolg javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., iz naslova posojila najetega na podlagi zakona o poroštvu Republike Slovenije za obveznosti javnega podjetja Slovenske železnice, d.d. iz naslova posojil, najetih za financiranje vzdrževanja javne železniške infrastrukture (Uradni list RS, št. 59/2002).

(8)Do prevzema dolga iz prejšnjega odstavka se sredstva za odplačevanje obresti in ostalih stroškov iz najetega posojila zagotavljajo iz proračunskih sredstev ministrstva, pristojnega za finance.

(1)Za čas do izvedbe reorganizacije javnega podjetja Slovenske železnice, d.d., sklene država z njim pogodbe: – za opravljanje prevoza potnikov v notranjem železniškem prometu, ki ga kot javno dobrino z obvezno gospodarsko javno službo zagotavlja država in – za opravljanje nalog pooblaščenega upravljavca.

(2)Pogodbe iz prejšnjega odstavka sklene z javnim podjetjem Slovenske železnice, d.d. v imenu in za račun države po predhodni odobritvi vlade agencija.

Šteje se, da prevoznik, ki opravlja prevozne storitve v železniškem prometu ob uveljavitvi tega zakona, izpolnjuje pogoje za pridobitev licence in varnostnega spričevala po tem zakonu.

Obstoječa pogodbena razmerja v zvezi z najemom, zakupom ali prodajo posameznih delov javne železniške infrastrukture, ki jih je sklenilo javno podjetje Slovenske železnice, d.d., ostanejo v veljavi tudi po začetku veljavnosti tega zakona, s tem da mora biti ne glede na določbe pogodbe zagotovljen prost pristop na javno železniško infrastrukturo. Če je treba, mora najemnik, zakupnik ali kupec z lastnikom ali njegovim pooblaščencem skleniti dodatek k pogodbi.

Predpise iz četrtega odstavka 4. člena, drugega odstavka 5. člena, tretjega odstavka 6. člena, četrtega odstavka 11. člena, sedmega in enajstega odstavka 15. člena, osmega odstavka 16. člena in tretjega odstavka 18. člena izda vlada najkasneje v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Dogovor iz prvega odstavka 7. člena tega zakona sklenejo stranke kolektivne pogodbe najkasneje do 31. 12. 1999.

Z začetkom veljavnosti tega zakona preneha veljati zakon o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice (Uradni list RS, št. 71/93), zakon o gospodarjenju s počitniškimi kapacitetami slovenskih železnic (Uradni list RS, št. 64/95) in zakon o poravnavi obveznosti Slovenskih železnic na področju prometnih storitev (Uradni list RS, št. 37/95).

(1)Določbe druge alinee točke a, določbe točke b in določbe prve in druge alinee točke c petega odstavka 15. člena ter določbe drugega stavka prvega odstavka 17. člena tega zakona se začnejo uporabljati, ko postane Republika Slovenija članica Evropske unije. Določbe tretje alinee točke c petega odstavka 15. člena tega zakona se začnejo uporabljati 15. marca 2008.

(2)Dokler Republika Slovenija ni članica Evropske skupnosti, se kombinirani promet uvršča med prevozne storitve v železniškem prometu, ki so javna dobrina. Za zagotavljanje sredstev za kombinirani promet se uporabljajo pravna pravila, kot jih določajo 3., 4., 6. in 7. člen zakona o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice (ZNOFP – Uradni list RS, št. 71/93).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Tabela, ki je sestavil del ZZeIP Zakon o dopolnitvi Zakona o železniškem prometu – ZZelP-A (Uradni list RS, št. 11/01) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o dopolnitvi Zakona o železniškem prometu – ZZelP-B (Uradni list RS, št. 33/01) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu – ZZelP-C (Uradni list RS, št. 110/02) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

(1)Republika Slovenija daje poroštvo iz prejšnjega člena pod naslednjimi pogoji: – moratorij: najmanj eno leto; – ročnost: najmanj 7 let; – obrestna mera: primerljiva za obresti za posojila z državnim poroštvom; – vsi stroški, povezani s pripravo in odobritvijo posameznega posojila, ne smejo presegati 0,5 odstotka vrednosti glavnice posojila.

(2)Obseg izdajanja poroštev Republike Slovenije se zmanjšuje z vsakokratnim zneskom najetega posojila, za katerega bo dano poroštvo Republike Slovenije.

Direktor Direkcije za železniški promet opravlja funkcijo kot direktor agencije do poteka mandatne dobe, za katero je imenovan.

Do začetka delovanja agencije izvaja njene pristojnosti Direkcija za železniški promet.

(1)Postopke, ki jih ob uveljavitvi tega zakona vodi Direkcija za železniški promet, nadaljuje po svoji ustanovitvi agencija.

(2)Naloge, ki jih določa drugi odstavek 21. člena zakona kot naloge Direkcije za železniški promet pa s tem zakonom niso določene kot naloge agencije, opravlja ministrstvo.

Agencija opravlja svoje delo na sedežu dotedanje Direkcije za železniški promet.

Proračunska sredstva, namenjena za delo agencije, se v proračunu za leto 2003 in 2004 štejejo sredstva na proračunskih postavkah Direkcije za železniški promet. Proračunska sredstva iz navedenih postavk črpa agencija na podlagi pogodbe, ki jo sklene z Ministrstvom za promet.

Vlada sprejme ustanovitveni akt agencije najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Kazenske določbe zakona in zakona o varnosti železniškega prometa (Uradni list RS, št. 85/2000), ki se nanašajo na upravljavca oziroma na odgovorno osebo upravljavca, se v zvezi z opravljanjem nalog, ki jih določa 11. člen zakona kot naloge opravljanja gospodarske javne službe vzdrževanja javne železniške infrastrukture ter vodenja železniškega prometa, nanašajo na pooblaščenega upravljavca in njegovo odgovorno osebo.

Kazenske določbe zakona in zakona o varnosti železniškega prometa, ki se nanašajo na upravljavca oziroma na odgovorno osebo upravljavca, se, razen določb iz prejšnjega člena, nanašajo na agencijo in njeno odgovorno osebo.

Predpise iz četrtega odstavka 4. člena, drugega odstavka 5. člena, drugega odstavka 6. člena, petega odstavka 11. člena, osmega in dvanajstega odstavka 15. člena, osmega odstavka 16. člena in tretjega odstavka 18. člena zakona uskladi vlada z določbami tega zakona v enem letu po njegovi uveljavitvi.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen prve alinee 8. člena tega zakona, ki se, razen za obračun uporabnine, začne uporabljati 1. 1. 2005. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu – ZZelP-D (Uradni list RS, št. 56/03) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

Obresti in ostali stroški iz posojila najetega na podlagi zakona iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, ki jih je javno podjetje Slovenske železnice, d.d., do uveljavitve tega zakona že poravnalo posojilodajalcu namesto države, se v roku največ šestdesetih dni od uveljavitve tega zakona poravnajo Slovenskim železnicam, d.d., ali njihovemu pravnemu nasledniku iz sredstev ministrstva, pristojnega za finance.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu – ZZelP-E (Uradni list RS, št. 86/04) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu – ZZelP-F (Uradni list RS, št. 15/07) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Z dnem uveljavitve tega zakona uravnalni organ nadaljuje z delom kot regulatorni organ.

Vlada Republike Slovenije uskladi Sklep o ustanovitvi Javne agencije za železniški promet (Uradni list RS, št. 30/03 in 59/03) s tem zakonom v roku 90 dni od njegove uveljavitve.

(1)Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzame dolg agencije iz naslova črpanih posojil, navedenih v prilogi 1 tega zakona, ki je njegov sestavni del.

(2)Obveznosti iz posojilnih pogodb s poroštvom države iz prejšnjega odstavka tega člena prevzame Republika Slovenija po stanju na dan uveljavitve tega zakona.

(3)Prevzeta obveznost se evidentira le na kontih bilance stanja državnega proračuna. S prevzemom dolga s strani Republike Slovenije ne nastane nobena terjatev do agencije.

(4)Sredstva za odplačevanje obveznosti, navedenih v prvem odstavku tega člena, zagotavlja Republika Slovenija v državnem proračunu.

(1)Postopke izdajanja dovoljenj in soglasij, ki jih izdaja agencija na podlagi Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo), z dnem prevzema pravic in obveznosti iz drugega odstavka 40. člena tega zakona prevzamejo Slovenske železnice.

(2)Organi, ki so opravljali naloge v skladu z Zakonom o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo) in Zakonom o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo) do uveljavitve tega zakona, opravljajo te naloge do njihovega prenosa na pristojne organe, določene s tem zakonom.

(1)Javni uslužbenci agencije, ki so opravljali nadzor nad opravljanjem gospodarskih javnih služb, investicijami in trženjem javne železniške infrastrukture, do uveljavitve tega zakona, sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom pristojnim za promet oziroma upravljalcem.

(2)Javni uslužbenci agencije, ki glede na vsebino svojega dela opravljajo javne naloge in bodo v ministrstvu opravljali javne naloge se ob smiselni uporabi 194. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 32/06 – uradno prečiščeno besedilo) z dnem uveljavitve akta o sistemizaciji delovnih mest prevedejo v ustrezne uradniške nazive in sklenejo pogodbo o zaposlitvi.

(3)Šteje se, da javni uslužbenci iz prejšnjega odstavka izpolnjujejo pogoje glede strokovnega izpita za imenovanje v naziv, če na dan prevedbe v naziv izpolnjujejo pogoje iz 193. in 193.a člena Zakona o javnih uslužbencih, pri čemer se kot službena doba šteje tudi doba v agenciji.

(4)Javni uslužbenci, ki bodo razporejeni na uradniška delovna mesta, pa nimajo opravljenega strokovnega izpita in ne izpolnjujejo pogoja za priznavanje izpolnjevanja pogoja glede strokovnega izpita iz prejšnjega odstavka, morajo strokovni izpit opraviti v treh letih po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

(5)Vsi ostali javni uslužbenci agencije, ki opravljajo po vsebini strokovno tehnične naloge in bodo v ministrstvu opravljali strokovno tehnične naloge, z dnem uveljavitve akta o sistemizaciji delovnih mest sklenejo pogodbo o zaposlitvi za ustrezna delovna mesta. V primeru, da ne izpolnjujejo pogojev za zasedbo tega delovnega mesta lahko opravljajo delo na takih delovnih mestih še naprej ob pogoju, da gre po vsebini in zahtevnosti za istovrstne naloge.

Prvo referenčno leto za letno poročilo varnostnega organa iz osmega odstavka 24. člena zakona je leto 2006.