Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za vroče pocinkanje

(1)Ta uredba v skladu z Direktivo Sveta 84/360/EGS z dne 28. junija 1984 o boju proti onesnaževanju zraka iz indu­strijskih obratov (UL L št. 188 z dne 16. 7. 1984, str. 20), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv, ki se nanašajo na okolje (UL L št. 377 z dne 31. 12. 1991, str. 48), določa za naprave za vroče pocinkanje v zvezi z emisijo snovi v zrak:

-        določitev naprav za vroče pocinkanje,

-        posebne mejne vrednosti emisije za nekatere snovi v odpadnih plinih,

-        ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije snovi v zrak in

-        prilagoditev obstoječih naprav za vroče pocinkanje do­ločbam te uredbe.

(2)Za vprašanja o emisiji snovi v zrak iz naprav za vroče pocinkanje, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Za vprašanja obratovalnega monitoringa emisije snovi v zrak iz naprav za vroče pocinkanje se uporablja predpis, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.

(1)Določbe te uredbe se uporabljajo za naprave za vroče pocinkanje, kar zajema predobdelavo površin izdelkov oziroma obdelavo izdelkov s talili pri zaščiti trakov, pločevine, cevi, žice, jeklenih ograj, jeklenih konstrukcij ali drugih železnih in jeklenih izdelkov pred korozijo.

(2)Naprave iz prejšnjega odstavka so:

-        razmastilne kopeli,

-        kopeli za luženje,

-        kadi s talino za pocinkanje,

-        naprave za kontinuirano vroče pocinkanje trakov in žic,

-        naprave za pocinkanje cevi.

(3)Naprave za vroče pocinkanje se uvrščajo med napra­ve iz skupine naprav za nanašanje zaščitnih prevlek iz staljenih kovin na železo in jeklo, ki je v Uredbi o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 31/07) označena s številko 3.9.

(4)Naprave iz prvega odstavka tega člena so podrobneje opisane v Referenčnem dokumentu o najboljših razpoložljivih tehnikah v industriji obdelave železnih kovin 2002/C12/04 z dne 21. decembra 2005 za namene Direktive Sveta 96/61/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (UL C št. 12 z dne 16. 1. 2002, str. 5), ki je dostopen na spletni strani Agencije Republike Slovenije za okolje.

(1)Mejne vrednosti emisije snovi za naprave za vroče pocinkanje so določene v preglednici iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe.

(2)Vrednosti emisije snovi se na izpustih naprav za vroče pocinkanje ugotavljajo za vsak posamičen izpust posebej.

(3)Razpršeno emisijo snovi iz naprave za vroče pocin­kanje je treba pri vrednotenju emisije snovi oceniti in količine izpuščenih snovi prišteti emisiji snovi iz izpustov naprave za vroče pocinkanje.

(1)Pri pocinkanju cevi, trakov in žice se emisijo meri pri največji obremenitvi naprave v obratovalnih razmerah, ko se lahko pričakujejo največje emisije snovi.

(2)Pri pocinkanju kosovnih izdelkov se emisija meri med predobdelavo površin in potapljanjem izdelkov v kopelih za lu­ženje in pocinkanje. Merilni čas pri potapljanju izdelkov ne sme biti krajši od 30 minut. Koncentracije prahu in snovi v plinastem stanju se izračunajo po naslednji enačbi: kjer je: c koncentracija v mg/m 3, n število potapljanj v merilnem času t 0, m zajeta masa izpuščene snovi v mg, V prostornina odsesanega plina pri normnih pogojih v m 3, t 0 merilni čas, t i trajanje enkratnega potapljanja.

Upravljavec naprave za vroče pocinkanje mora pri načr­tovanju in obratovanju naprave zagotoviti naslednje ukrepe za zmanjševanje emisije snovi:

-        obratovanje zadostnih zmogljivosti pokritih kopelih za luženje,

-        vzdrževanje take temperature in koncentracije kisline pri luženju, da je emisija plinastih anorganskih klorovih spojin iz kopeli za luženje čim manjša, koncentracija teh spojin, izražena kot klorovodik (HCl), pa ne presega 10 mg/m3,

-        dokumentiranje obratovanja kopeli za luženje in izmer­jenih vrednosti temperature in koncentracije kisline HCl pri luženju,

-        čiščenje plinastih anorganskih klorovih spojin v odpa­dnih plinih iz kopeli za luženje, če koncentracija teh spojin, izražena kot klorovodik (HCl), presega 10 mg/m3,

-        zajem odpadnih plinov iz kadi s talino za pocinkanje na primer z vgradnjo kadi v zaprto ohišje ali z zvonovi za odvod odpadnih plinov ter odvajanje odpadnih plinov v napravo za čiščenje odpadnih plinov,

-        zmanjševanje emisije snovi v plinastem stanju z mokrim absorpcijskim postopkom ali suhim postopkom, pri katerem se plinaste sestavine kemično vežejo na trdno površino.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja.

(1)Z globo od 4.000 eurov do 40.000 eurov se za pre­kršek kaznuje upravljavec naprave za vroče pocinkanje, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če ravna v nasprotju z določbami 5. ali 8. člena te uredbe.

(2)Z globo od 1.200 eurov do 4.100 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba upravljav­ca naprave za vroče pocinkanje.

(1)Upravljavec obstoječe naprave za vroče pocinkanje mora prilagoditi obratovanje obstoječe naprave za vroče po­cinkanje mejnim vrednostim emisije snovi iz 3. člena te uredbe najpozneje do 31. decembra 2010.

(2)Do prilagoditve obstoječe naprave za vroče pocinkanje določbam te uredbe se za mejne vrednosti za obstoječe naprave za vroče pocinkanje uporabljajo mejne vrednosti, ki so določene v preglednici priloge 2, ki je sestavni del te uredbe.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o emisiji snovi v zrak iz naprav za vroče pocinkanje (Uradni list RS, št. 73/94 in 41/04 – ZVO-1).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 00719-21/2007/5 Ljubljana, dne 5. aprila 2007 EVA 2007-2511-0079 Vlada Republike Slovenije Janez Janša l.r. Predsednik