23. člen ZRPJN-UPB4

Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Tako je (tudi) odločanje upravnih organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. In zato vsaka zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali drugačna razlaga pravnega predpisa (tudi v teh primerih), tako po stališču sodne prakse, kot pravne teorije, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Tudi ustaljena sodna praksa s protipravnostjo ravnanja državnega organa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pri

ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili več upoštevni argumenti Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o tem, da odločitve Državne revizijske komisije (DRK) niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna. Razlogi za spremembo sodne prakse ne obstajajo tudi zato, ker je Sodišče EU v zadevi C-296/15 z dne 8. 6. 2017 izrecno zavzelo stališče, da DRK izpolnjuje merila, na podlagi katerih jo je mogoče šteti za "sodišče države članice" v smislu člena 267 PDEU in je vprašanje, ki ga je komisija v tej zadevi zastavila sodišču, obravnavalo kot dopustno. Odločitev DRK je dejansko odločitev organa, ki ima v smislu Direktive 2007/66/ES položaj sodišča. Zato je bilo sodno varstvo tožnikoma zagotovljeno. Ne glede na to lahko tožnika, če jima naročnik z nezakonitim ravnanjem povzroči škodo, uveljavljata tudi odškodnino v pravdnem postopku. Zato ne drži, da svojega pravnega položaja ne moreta varovati drugače kot s to tožbo.

Prvi odstavek 116. člena OZ se uporabi v primeru, ko pride do naknadne nekrivdne popolne nemožnosti, ko torej celotne obveznosti ni mogoče izpolniti zaradi kasnejše nemožnosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s spremembo zakonodaje v letu 2008 postala nemogoča izpolnitev obveznosti prvotožene stranke v delu, v katerem se je le-ta zavezala, da bo tožeči stranki zagotavljala ekskluzivo glede opravljanja sorodne/podobne dejavnosti in ekskluzivo pri zagotavljanju subvencionirane tople prehrane. Prvotožena stranka bi torej še vedno lahko izpolnila obveznost, da tožeči stranki omogoči izvajanje dejavnosti zagotavljanja pijače in (hladne) prehrane. Obveznost prvotožene stranke iz najemne pogodbe zato ni postala v celoti naknadno nemožna in v konkretnem primeru uporaba prvega odstavka 116. člena OZ ne pride v poštev. Drugi odstavek 116. člena OZ pa se nanaša na primere naknadne nekrivdne delne nemožnosti in zajema tudi primere, ko delna nemožnost za stranko nima pomena, zaradi česar se šteje za neizpolnitev. Vendar v skladu z drugim odstavkom 116. člena OZ pogodba ne preneha po samem zakonu, temveč šele z enostransko odstopno izjavo. Tožeča stranka p

Na podlagi petega odstavka 23. člena ZRPJN je po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Vendar pa ta določba ne daje podlage za spor polne jurisdikcije, v katerem bi imelo sodišče možnost, da izpodbijano odločitev Državne revizijske komisije razveljavi. Ne gre torej za takšno sodno varstvo, ki bi po vsebini ustrezalo pritožbi zoper odločitve Državne revizijske komisije. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da bi tožeča stranka v konkretnem primeru lahko zahtevala le odškodnino zaradi negativnega pogodbenega interesa in ne tudi odškodnine za izgubljeni dobiček (pozitivni pogodbeni interes).

Zakonitosti aktov Državne revizijske komisije, izdanih v postopkih revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku.

Zoper odločbo Državna revizijska komisija ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, sodno varstvo je zagotovljeno le v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Inšpektorat za finance Urada za nadzor proračuna in Računsko sodišče RS res ugotavljata, da je tožeča stranka za izbiro izvajalca uporabila nepravilen postopek. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tega ni mogoče opredeliti kot nepravilno porabo sredstev, saj tožena stranka kljub pravočasni in pravilni obveščenosti ni sprožila postopka revizije pred DRK, v katerem bi uveljavljala zatrjevane kršitve postopka izbire izvajalcev, ter tudi zato, ker sta pravdni stranki v Pogodbo zapisali, da so bili izvajalci izbrani v skladu z ZJN.

Ker je izbira ponudnika tudi v ponovljenem postopku v celoti v pristojnosti naročnika in nanjo državna revizijska komisija ne more vplivati, med morebitnim protipravnim ravnanjem komisije (če npr. postopek oddaje naročila brez upravičenih razlogov razveljavi) in odločitvijo naročnika o izbiri v ponovljenem postopku ni relevantne vzročne zveze. Če je naročnik ponovljeni postopek oddaje javnega naročila izvedel zakonito v skladu s predpisi, je s tem pretrgana vzročna zveza med morebitnim protipravnim ravnanjem DRK in škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker v ponovljenem postopku ni bila izbrana.

Tudi ureditve postopkov javnega naročanja se v precejšnji meri trudijo ohraniti načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij. To pomeni, da cilj in namen specifične ureditve na področju javnih naročil ni v tem, da se naročnika prisiljuje k sklepanju pogodb, pač pa da se mu prepreči favoriziranje ali izigravanje posameznih ponudnikov oz. v kakršnemkoli oziru nepošteno ravnanje pri izbiri najugodnejšega ponudnika.

V postopku javnega naročanja nastopata naročnik in ponudnik kot stranki v premoženjskopravnih razmerjih, za katera veljajo temeljna načela premoženjskega, zlasti obligacijskega prava. Ponudnikom je varstvo njihovih pravic zagotovljeno v revizijskem postopku po Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja in v nadaljevanju sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Odločbe, izdane v postopku oddaje javnega naročila, zato nimajo narave posamičnega upravnega akta in je zoper te odločbe sodno varstvo v upravnem sporu izključeno.

Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je torej možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes. V okviru tega je odškodnina po 20. členu OZ praviloma omejena na povrnitev stroškov, povezanih s pripravami na sklenitev pogodbe. Razlago o omejitvi obsega pravno priznane škode v fazi pogajanj je treba analogno uporabiti tudi za primere sklepanja pogodb v postopku javnega naročanja. Vse do naročnikove izbire namreč ponudniki ne morejo računati na dodelitev pogodbe, saj ni jasno, ali bo njihova ponudba sprejeta. Tožeča stranka kot neizbrani ponudnik v postopku oddaje javnega naročila ni upravičena zahtevati povrnitve škode na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa. Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode v obsegu, do katerega po materialnem pravu ni upravičena, ni pa zahtevala stroškov v zvezi s pripravo ponudbe, ki bi ji na načelni ravni šli, tožbene trditve ne utemeljujejo pravno priznane škode v konkretnem primeru.

Državna revizijska komisija je zahtevku tožeče stranke ugodila in oddajo javnega naročila v celoti razveljavila, kar pa pomeni, da postopek oddaje javnega naročila še ni končan. Tožeča stranka bo imela v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila možnost ponovno sodelovati s svojo ponudbo in ima povsem realne možnosti, da bo tudi izbrana. Zatrjevani izgubljeni dobiček tako ni mogoče šteti kot „izgubljen“, saj ga bo tožeča stranka lahko dosegla v primeru sklenitve pogodbe v ponovljenem postopku.

Sodišče meni, da ni pogojev za izpodbijanje navedenega sklepa v upravnem sporu. Tako po določbi prvega kot po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije je namreč dokončne posamične akte oziroma posamične akte ali dejanja mogoče izpodbijati v upravnem sporu le, če za sporno zadevo ni z zakonom predvideno (1. odstavek) oziroma ni zagotovljeno (2. odstavek citiranega člena) drugo sodno varstvo. ZRPJN v petem odstavku 23. člena določa, da je po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo (torej pred tukajšnjo toženo stranko) sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti.

Odločitev o zahtevi za revizijo postopka oddaje javnega naročila po Zakonu o javnih naročilih ni upravni akt ali drug posamičen akt, s katerim se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, zato zoper ta akt ni varstva v upravnem sporu.

Sklep Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil o stroških revizije iz 7. odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, ni upravni akt, ampak izvršilni naslov iz 4. točke 2. odstavka 17. člena ZIZ; zato je sodišče pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi tega izvršilnega naslova.