Zakon o verski svobodi (ZVS)

Ta zakon ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa, pristojnega za verske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ).

(1)Verska svoboda v zasebnem in javnem življenju je nedotakljiva in zagotovljena.

(2)Verska svoboda obsega pravico do svobodne izbire ali sprejetja vere, svobodo izražanja verskega prepričanja in odklonitve njenega izražanja ter svobodo, da vsakdo, sam ali skupaj z drugimi, zasebno ali javno, izraža svojo vero v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih ali drugače.

(3)Nihče ne sme biti prisiljen, da postane ali ostane član cerkve ali druge verske skupnosti ali da se udeležuje oziroma ne udeležuje bogoslužja, verskih obredov in drugih oblik izražanja vere.

(4)Uresničevanje verske svobode vključuje pravico do odklonitve izpolnitve obveznosti, določene z zakonom, ki resno nasprotuje verskemu prepričanju osebe, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb, v primerih, ki jih določa zakon. Pogoje in postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti določajo predpisi s področja obrambe in izvrševanja vojaške dolžnosti.

(5)Država zagotavlja nemoteno uresničevanje verske svobode.

(1)Prepovedano je vsakršno spodbujanje k verski diskriminaciji, razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti.

(2)Prepovedana je neposredna in posredna diskriminacija zaradi verskega prepričanja, izražanja ali uresničevanja tega prepričanja.

(3)Različno obravnavanje zaradi verskega prepričanja pri zaposlovanju in delu verskih ter drugih uslužbenk in uslužbencev (v nadaljnjem besedilu: uslužbenec) cerkva in drugih verskih skupnosti ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave poklicne dejavnosti v cerkvah in drugih verskih skupnostih ali zaradi vsebine, v kateri se izvaja, versko prepričanje predstavlja bistveno legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko cerkva in drugih verskih skupnostih.

(1)Cerkve in druge verske skupnosti delujejo ločeno od države in so svobodne v svojem organiziranju ter pri izvajanju svojih dejavnosti. Država ne sme posegati v njihovo organiziranje in delovanje, razen v primerih, določenih z zakonom.

(2)Cerkve in druge verske skupnosti imajo enake pravice in obveznosti. Vsaka cerkev ali druga verska skupnost je v svoji ureditvi neodvisna in samostojna. Država se zavezuje k polnemu spoštovanju tega načela v medsebojnih odnosih z njimi in k sodelovanju z njimi pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega.

(3)Država mora biti nevtralna do verskih prepričanj.

(4)Država se ne sme izrekati o verskih vprašanjih.

(1)Cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, so splošno koristne organizacije.

(2)Država spoštuje identiteto cerkva in drugih verskih skupnosti in vzpostavlja z njimi odprt in trajen dialog ter razvija oblike trajnega sodelovanja.

(1)Delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti je svobodno, ne glede na to, ali se registrirajo ali pa delujejo brez registracije.

(2)Delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti mora biti v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in javnosti znano. Cerkev ali druga verska skupnost sama v skladu s svojimi avtonomnimi pravili določi način obveščanja javnosti o svojem delovanju. Delovanje cerkve ali druge verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu.

(3)Registrirane cerkve in druge verske skupnosti so pravne osebe zasebnega prava. Pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti imajo tudi njihovi sestavni deli.

Izraza, uporabljena v tem zakonu, imata naslednji pomen:

1.     cerkev ali druga verska skupnost je prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom javnega in zasebnega izpovedovanja te vere ter ima lastno strukturo, organe in avtonomna interna pravila, lastno bogoslužje ali drugo versko obredje in izpovedovanje vere;

2.     verski uslužbenec cerkve ali druge verske skupnosti je pripadnik registrirane cerkve ali druge verske skupnosti, ki se v svoji verski skupnosti izključno in v celoti posveča versko-obredni, versko-dobrodelni, versko-izobraževalni in versko-organizacijski dejavnosti v skladu z ureditvijo, predpisi, zahtevano izobrazbo in pooblastili vrhovnega organa svoje cerkve oziroma druge verske skupnosti.

Osebe istega verskega prepričanja imajo pravico, da zaradi uresničevanja svojega prepričanja ustanovijo cerkev ali drugo versko skupnost.

Cerkve in druge verske skupnosti se svobodno organizirajo in samostojno odločajo zlasti o:

1.     oblikovanju, sestavi, pristojnostih in delovanju svojih organov;

2.     notranji organiziranosti;

3.     imenovanju in pristojnostih svojih duhovnic in duhovnikov (v nadaljnjem besedilu: duhovniki) in drugih svojih verskih uslužbencev;

4.     pravicah in dolžnostih svojih pripadnic ali pripadnikov (v nadaljnjem besedilu: pripadniki), povezanih z izvajanjem vere, če s tem ne posegajo v njihovo versko svobodo;

5.     povezovanju oziroma udeležbi v medkonfesionalnih oblikah organiziranja s sedežem v Republiki Sloveniji ali v tujini.

(1)Starši imajo pravico, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Pri tem morajo spoštovati njihovo telesno in duševno nedotakljivost.

(2)Otrok, ki je dopolnil 15 let, ima pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo.

Zbiranje in obdelava podatkov o verskem prepričanju posameznika sta dovoljena pod pogoji, ki so za obdelavo občutljivih osebnih podatkov določeni v zakonu, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(1)Cerkvi ali drugi verski skupnosti se s sodno odločbo prepove delovanje, če:

1.     s svojim delovanjem huje krši ustavo, spodbuja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni ali razpihuje narodno, rasno, versko ali drugo sovraštvo oziroma nestrpnost ali preganjanje;

2.     njen namen, cilji ali način izvajanja verskega nauka, verskega poslanstva, verskih obredov ali druga dejavnost temelji na nasilju oziroma uporablja nasilna sredstva, ogroža življenje ali zdravje ali ogroža druge pravice in svoboščine pripadnikov cerkve oziroma druge verske skupnosti ali drugih oseb na način, s katerim hudo krni človekovo dostojanstvo;

3.     se ugotovi, da je njena izključna dejavnost doseganje pridobitnega namena ali izvajanje pridobitne dejavnosti.

(2)Državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki za razloge iz prejšnjega odstavka izvedo pri izvajanju svojih pooblastil, morajo državnemu tožilcu o tem podati prijavo.

(3)Če državni tožilec na podlagi prijave ali po uradni dolžnosti oceni, da so razlogi dejansko podani, vloži pri pristojnem upravnem sodišču tožbo za prepoved delovanja.

(4)Sodišče vodi postopek po določbah zakona, ki ureja upravni spor.

(5)Postopek za prepoved delovanja je prednosten in hiter.

(6)Določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za neregistrirane cerkve in druge verske skupnosti, če gre za primer iz 1. ali 2. točke prvega odstavka tega člena.

(7)Določbe prejšnjih odstavkov ne veljajo za primere, ko je podana odgovornost cerkve ali druge verske skupnosti za kaznivo dejanje po določbah predpisov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja.

(1)( razveljavljen )

(2)Zahtevo za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti poda njen zastopnik. Zahteva mora vsebovati naslednje podatke:

1.     ime cerkve ali druge verske skupnosti, izpisano v latinici, ki se mora razlikovati od imen drugih cerkva in drugih verskih skupnosti in ne sme biti zavajajoče;

2.     sedež in naslov sedeža cerkve ali druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji;

3.     odtis žiga z imenom cerkve ali druge verske skupnosti, ki ga bo uporabljala v pravnem prometu.

(3)Ob vložitvi zahteve za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti vlagatelj plača upravno takso, skladno z zakonom, ki ureja upravne takse.

Zahtevi za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti mora cerkev ali druga verska skupnost priložiti:

1.     ( razveljavljena );

2.     seznam s podatki zastopnikov cerkve oziroma druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji (osebno ime, EMŠO oziroma datum rojstva in spol, državljanstvo ter naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča, če v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča) z njihovimi overjenimi podpisi;

3.     opis temeljev svojega verovanja v slovenskem jeziku, v katerem opredeli svoj verski nauk in svoje versko poslanstvo, svoje bogoslužje in druge verske obrede ter svoje morebitne verske praznike;

4.     temeljna verska besedila cerkve ali druge verske skupnosti v integralnem besedilu;

5.     ( razveljavljena );

6.     akt o ustanovitvi cerkve ali druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji;

7.     temeljni akt cerkve ali druge verske skupnosti, ki mora določati:

-  ime in sedež cerkve ali druge verske skupnosti,

-  pogoje in način včlanjevanja in prenehanja članstva v cerkvi oziroma drugi verski skupnosti,

-  morebitne pravice in obveznosti članov,

-  notranjo in teritorialno organiziranost cerkve ali druge verske skupnosti ter naziv notranjih organizacijskih struktur (v nadaljnjem besedilu: sestavni deli cerkve ali druge verske skupnosti),

-  zastopanje cerkve ali druge verske skupnosti in njenih sestavnih delov,

-  morebitni način imenovanja ali izvolitve in odpoklica svojih duhovnikov, redovnic in redovnikov (v nadaljnjem besedilu: redovniki) oziroma drugih verskih uslužbencev in drugega verskega osebja,

-  financiranje cerkve ali druge verske skupnosti ter njenih sestavnih delov, način izvajanja nadzora nad razpolaganjem s premoženjem cerkve ali druge verske skupnosti ter nad finančnim in materialnim poslovanjem cerkve ali druge verske skupnosti,

-  način prenehanja cerkve ali druge verske skupnosti ali njenega sestavnega dela in razpolaganje s premoženjem v tem primeru,

-  način zagotavljanja javnosti dela cerkve oziroma druge verske skupnosti.

(1)O zahtevi za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti odloča pristojni organ v postopku, ki ga določa ta zakon.

(2)Za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(1)Če pristojni organ ugotovi, da zahteva za registracijo ni popolna, vložnika na to pisno opozori in mu določi rok, v katerem mora zahtevo dopolniti oziroma uskladiti.

(2)Rok iz prejšnjega odstavka ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.

(3)Če cerkev ali druga verska skupnost v danem roku zahteve ne dopolni ali je zahteva tudi po dopolnitvi nepopolna, jo pristojni organ zavrže.

(4)Proti sklepu o zavrženju ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

(1)Pristojni organ mora v 60 dneh od prejema popolne zahteve za registracijo odločiti o prejeti vlogi.

(2)Pristojni organ v postopku registracije ugotavlja, ali cerkev ali druga verska skupnost izpolnjuje pogoje za registracijo iz 13., 14. in 18. člena tega zakona. Pri tem se lahko pristojni organ opre na mnenja izvedencev ustreznih strok.

(3)Če cerkev ali druga verska skupnost izpolnjuje pogoje za registracijo, pristojni organ cerkev ali drugo versko skupnost vpiše v Register cerkva in drugih verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: register).

(4)Pristojni organ v primeru, da cerkve ali druge verske skupnosti ne vpiše v register, izda odločbo, s katero zavrne vpis v register. Proti odločbi ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

(1)Ni dovoljeno registrirati cerkve ali druge verske skupnosti, za katero pristojni organ ugotovi, da njen namen, cilji ali način izvajanja verskega nauka, verskega poslanstva, verskih obredov ali druga dejavnost cerkve ali druge verske skupnosti temelji na nasilju oziroma uporablja nasilna sredstva, ogroža življenje ali zdravje ali druge pravice in svoboščine pripadnikov cerkve ali druge verske skupnosti ali drugih oseb, spodbuja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, razpihovanju narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti oziroma spodbuja k nasilju ali vojni.

(2)V primerih iz prejšnjega odstavka pristojni organ zahtevo za registracijo zavrne. Proti odločbi pristojnega organa o zavrnitvi zahteve ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

(1)Pristojni organ vodi register. Register sestavljata zbirka podatkov in zbirka listin. Zbirka podatkov se vodi tudi v informatizirani obliki.

(2)Register je javen.

(3)V register se vpisujejo naslednji podatki:

1.     zaporedna številka vpisa cerkve ali druge verske skupnosti v register ter enolična identifikacija cerkve ali druge verske skupnosti;

2.     številka in datum odločbe o vpisu cerkve ali druge verske skupnosti v register;

3.     ime cerkve ali druge verske skupnosti;

4.     sedež in naslov sedeža cerkve ali druge verske skupnosti;

5.     osebno ime, EMŠO oziroma datum rojstva in spol ter naslov stalnega prebivališča zastopnika cerkve ali druge verske skupnosti;

6.     sprememba ter številka in datum odločbe o vpisu spremembe imena, sedeža, naslova sedeža, pravil ali zastopnika cerkve ali druge verske skupnosti;

7.     številka in datum odločbe o izbrisu cerkve ali druge verske skupnosti iz registra;

8.     opombe.

(4)Priloge k zahtevi se vodijo kot zbirka listin. Za osebne podatke, ki se vodijo v zbirki listin, veljajo določbe predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.

(5)Registrirane cerkve in druge verske skupnosti morajo pristojnemu organu sporočiti vsako spremembo podatkov in prilog, potrebnih za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti, v 30 dneh od nastanka vsake spremembe.

(6)Za vpis spremembe se smiselno uporabljajo določbe o registraciji cerkva in drugih verskih skupnosti.

(1)Pristojni organ z odločbo izbriše cerkev ali drugo versko skupnost iz registra:

1.     če cerkev ali druga verska skupnost sprejme odločitev o svojem prenehanju;

2.     če je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena odgovornost cerkve ali druge verske skupnosti za kazniva dejanja in je izrečena kazen prenehanja pravne osebe;

3.     če je cerkev ali druga verska skupnost po določbah tega zakona prenehala;

4.     če pristojni organ ugotovi, da so podatki ali priloge iz zahteve za registracijo neresnični;

5.     če je cerkvi ali drugi verski skupnosti na podlagi sodne odločbe iz prvega odstavka 12. člena tega zakona prepovedano delovanje;

6.     v primeru iz drugega odstavka 33. člena tega zakona.

(2)Cerkev ali druga verska skupnost preneha po samem zakonu, če dejansko preneha delovati.

(3)Z izbrisom iz registra cerkev ali druga verska skupnosti izgubi pravno osebnost.

(4)Prenehanje cerkve ali druge verske skupnosti ugotovi pristojni organ z odločbo o izbrisu.

(5)Proti odločbi pristojnega organa o izbrisu ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Za izvajanje posameznih določb Ustave Republike Slovenije ali zakona lahko država sklene sporazume z registriranimi cerkvami ali drugimi verskimi skupnostmi. Sporazum se lahko sklene z vrhovnim organom cerkve ali druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji ali z vrhovnim organom cerkve ali druge verske skupnosti z mednarodnopravno osebnostjo, ki je za to pristojen po njenih avtonomnih pravilih.

Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske imajo med vojaško službo pravico do verske duhovne oskrbe v skladu s predpisi o vojaški službi in obrambi države.

Policistkam in policistom, ki to želijo, država zagotovi versko duhovno oskrbo v okoliščinah, ko jim je uresničevanje verske svobode oteženo. Organizacijo verske duhovne oskrbe in način izvrševanja te pravice v policiji podrobneje uredi minister, pristojen za notranje zadeve.

(1)Osebe, ki jim je na podlagi odločbe sodišča odvzeta prostost ali jim je bilo omejeno gibanje in so v zavodu za prestajanje kazni zapora, vzgojnem zavodu, prevzgojnem domu ali v zavodu za usposabljanje (v nadaljnjem besedilu: pridržane osebe), imajo pravico do redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe.

(2)Materialne pogoje za uresničevanje pravice iz prejšnjega odstavka zagotavlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.

(3)Če je v vsej državi dovolj veliko število pridržanih oseb iste veroizpovedi, ministrstvo, pristojno za pravosodje, zaposli potrebno število duhovnikov te veroizpovedi za polni ali krajši delovni čas oziroma drugače zagotovi plačilo za opravljeno delo. ( delno razveljavljen )

(4)Duhovnik, ki je imenovan in zaposlen v skladu s prejšnjim odstavkom, lahko nemoteno opravlja svojo službo in brez nadzora obiskuje pridržane osebe ustrezne veroizpovedi ob primernem času. ( delno razveljavljen )

(5)Vsaki pridržani osebi je treba v mejah možnosti omogočiti sodelovanje pri verskih obredih, ki so organizirani v zavodu, in ji omogočiti prejemanje knjig z versko vsebino in napotkov.

(6)Določbe tega člena veljajo tudi za pridržane osebe v zavodih za mladoletne.

(1)Osebe v bolnišnicah ali socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo (v nadaljnjem besedilu: oskrbovanci) imajo pravico do redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe.

(2)Če je v bolnišnicah v vsej državi dovolj veliko število oskrbovancev iste veroizpovedi, ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi v partnerskem dogovarjanju, na podlagi zakona, ki ureja financiranje zdravstvenih programov in storitev, zaposlitev potrebnega števila duhovnikov, v skladu s predpisi ministra, pristojnega za zdravje. Duhovnik, ki je imenovan in tako zaposlen, lahko nemoteno opravlja svojo službo in obiskuje oskrbovance ustrezne veroizpovedi ob primernem času. ( delno razveljavljen )

(3)Versko duhovno oskrbo oskrbovancem v socialnovarstvenih zavodih, ki izvajajo institucionalno varstvo, in se zaradi starostnih in zdravstvenih težav ne morejo udeleževati obredov zunaj zavoda, se zagotavlja v skladu s predpisi ministra, pristojnega za socialno varstvo.

(4)Vsakemu oskrbovancu je treba v mejah možnosti omogočiti sodelovanje pri verskih obredih, ki so organizirani v bolnišnici oziroma zavodu, ki opravlja institucionalno varstvo, in mu omogočiti prejemanje knjig z versko vsebino in napotkov.

(5)Bolnišnice oziroma zavodi, ki opravljajo institucionalno varstvo, zagotavljajo prostorske in tehnične pogoje za versko duhovno oskrbo.

(1)Cerkve in druge verske skupnosti imajo pravico graditi in vzdrževati prostore in stavbe za bogoslužje, druge verske obrede ter za druga zbiranja in imajo pravico do prostega dostopa do njih.

(2)V novih urbanističnih predelih, zlasti v predelih, namenjenih za stanovanje in prebivanje, se pri pripravi prostorskega akta glede predvidene prostorske ureditve pridobijo in sporazumno uskladijo tudi potrebe, priporočila in interesi cerkva ter drugih verskih skupnosti ob upoštevanju številčnosti pripadnikov cerkva in drugih verskih skupnosti. Pripravljavec prostorskega akta mora v predlogu oceniti potrebo po verskih objektih.

(3)Prostorske akte iz prejšnjega odstavka, ki so bili v veljavi ob uveljavitvi tega zakona, je treba v razumnem roku ustrezno dopolniti ali popraviti, če obstajata za to interes in potreba tam navzočih cerkva in drugih verskih skupnosti na območjih, na katere se ti prostorski akti nanašajo.

(1)Registrirane cerkve in druge verske skupnosti lahko pod pogoji tega zakona za svoje verske uslužbence, ki so državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, in jim je poklic verskega uslužbenca edini poklic, na podlagi njihovega pooblastila in v njihovem imenu zaprosijo za pridobitev pravice do namenske državne finančne pomoči iz državnega proračuna za pokritje prispevkov za socialno varnost v višini naslednjih vrst prispevkov za socialno varnost od osnove najmanj v višini 48 odstotkov povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova: za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (prispevek zavarovanca) ter za obvezno zdravstveno zavarovanje (prispevek zavarovanca). Te pravice ne morejo pridobiti verski uslužbenci, ki so zaposleni na podlagi določb 22. do 25. člena tega zakona. ( delno razveljavljen )

(2)Duhovniki in redovniki imajo pravico do namenske državne finančne pomoči iz prejšnjega odstavka, tudi če so s cerkvijo ali drugo versko skupnostjo v razmerju, ki nima vseh elementov delovnega razmerja. Država lahko plačuje pomoč iz prejšnjega odstavka za duhovnike, ki imajo vsaj srednjo izobrazbo, in za redovnike, ki imajo obljube uboštva, celibata ter pokorščine. Drugi verski uslužbenci imajo to pravico le, če imajo s cerkvijo ali drugo versko skupnostjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki verskemu uslužbencu zagotavlja plačo.

(3)Na podlagi pridobljenega pooblastila in prejetih sredstev morajo registrirane cerkve in druge verske skupnosti za verske uslužbence iz prvega in drugega odstavka tega člena plačati prispevke v skladu s predpisi, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost. Nadzor nad zakonitostjo in namembnostjo porabe izvajajo Računsko sodišče Republike Slovenije in drugi pristojni organi.

(4)Država pri zagotavljanju pravice iz prejšnjega odstavka tega člena upošteva razumno sorazmerje med številom verskih uslužbencev in številom pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti, ki so državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Razumno sorazmerje je izpolnjeno, če je ugotovljeno razmerje vsaj 1.000 pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti na enega verskega uslužbenca te cerkve ali druge verske skupnosti. Cerkve in druge verske skupnosti število svojih pripadnikov dokazujejo z verodostojnimi podatkovnimi viri, med drugim lahko predlagajo tudi uporabo podatkov zadnjega popisa prebivalstva.

(5)Šteje se, da je pogoj razumnega sorazmerja za enega verskega uslužbenca izpolnjen tudi v primeru, ko registrirana cerkev ali druga verska skupnost ne more izkazati zahtevanega števila pripadnikov iz prejšnjega odstavka, vendar dokaže, da je na območju Republike Slovenije delovala vsaj 80 let pred uveljavitvijo tega zakona.

(1)Javna sredstva za financiranje državne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost po tem zakonu zagotovi pristojni organ iz državnega proračuna, nakazuje pa jih na račun cerkve ali druge verske skupnosti.

(2)Cerkve in druge verske skupnosti morajo na zahtevo pristojnega organa predložiti podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če ti podatki ali dokumentacija vplivajo na odločanje o pravicah iz prejšnjega člena tega zakona. Cerkve in druge verske skupnosti morajo dokumentacijo, ki se nanaša na pridobitev pravic iz prejšnjega člena, hraniti vsaj pet let po poteku leta, na katerega se nanaša.

(3)O upravičenosti do sredstev iz prejšnjega odstavka odloča pristojni organ z odločbo na podlagi vloge cerkve ali druge verske skupnosti. Proti odločbi pristojnega organa je dovoljena pritožba. O pritožbi odloča Vlada Republike Slovenije.

(4)Število oseb, za katere se za posamezni mesec cerkvi ali drugi verski skupnosti izplača državna pomoč za plačilo prispevkov, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, je lahko v koledarskem letu po uveljavitvi tega zakona največ za pet odstotkov večje, kot je bilo prvi mesec po začetku uporabe prejšnjega člena. Če pet odstotkov ni celo število, se število zaokroži navzgor. Vsako naslednje leto je lahko število oseb, za katere se za posamezni mesec cerkvi ali drugi verski skupnosti izplačuje pomoč, največ za pet odstotkov, zaokroženo navzgor na celo število, večje od števila oseb v tistem mesecu prejšnjega leta, ko je bilo to število največje. Za cerkve in druge verske skupnosti, ki za prvi mesec po začetku uporabe prejšnjega člena niso pridobile pravic iz prejšnjega člena, se določbe tega odstavka smiselno uporabljajo tako, da se letna rast števila oseb, za katere se izplačuje pomoč, omeji na pet odstotkov.

(5)V vsakih zaporednih petih letih se lahko največje mesečno število oseb cerkve ali druge verske skupnosti, za katere se izplačuje pomoč, poveča največ za deset odstotkov, zaokroženo navzgor na celo število.

(1)Registrirane cerkve in druge verske skupnosti se financirajo predvsem iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega drugega premoženja, kakor tudi iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so.

(2)Registrirana cerkev ali druga verska skupnost sme zbirati prostovoljne prispevke v skladu s svojimi pravili in veljavno zakonodajo.

(3)Država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona.

(1)Pristojni organ opravlja naslednje naloge:

1.     spremlja položaj cerkva in drugih verskih skupnosti;

2.     daje strokovno pomoč in obvešča registrirane cerkve in druge verske skupnosti o predpisih, drugih aktih in ukrepih, ki zadevajo njihovo delovanje;

3.     vodi postopek za registracijo in register cerkva in drugih verskih skupnosti v skladu s 13. do 20. členom tega zakona;

4.     izdaja izpise iz registra in podatke o stanju registra;

5.     izdaja potrdila o pravni osebnosti registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti;

6.     izdaja potrdila o pravni osebnosti sestavnih delov registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti na podlagi predhodnega potrdila cerkve ali druge verske skupnosti;

7.     izvaja izplačila in potrebne proračunske načrtovalne dejavnosti za izplačevanje namenske državne finančne pomoči, določene v 27. in 28. členu tega zakona, ter vodi postopek odločanja, določen v tretjem odstavku 28. člena tega zakona;

8.     daje pomoč in zagotavlja proračunska sredstva v skladu s prejšnjim členom zakona;

9.     spremlja izvajanje predpisov, drugih aktov in ukrepov, ki zadevajo delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti;

10.  sodeluje pri pripravi predpisov, drugih aktov in ukrepov s področja delovanja cerkva in drugih verskih skupnosti, ki jih pripravljajo ministrstva oziroma drugi državni organi;

11.  pripravlja gradiva in predloge sklepov za odločanje Vlade Republike Slovenije o zadevah s področja delovanja cerkva in drugih verskih skupnosti;

12.  organizira razgovore in srečanja s predstavniki registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti;

13.  sodeluje z ministrstvi, drugimi državnimi in lokalnimi organi ter organizacijami pri reševanju odprtih vprašanj cerkva in drugih verskih skupnosti;

14.  spremlja mednarodne konference in srečanja s področja religije in se jih udeležuje;

15.  sodeluje s pristojnimi službami v drugih državah;

16.  v okviru svojega delovnega področja si zlasti prizadeva za uresničevanje načela enakega obravnavanja;

17.  v okviru svojih pristojnosti ustvarja pogoje za enako obravnavanje oseb ne glede na versko prepričanje z ozaveščanjem in spremljanjem položaja na tem področju ter z ukrepi normativne in politične narave;

18.  opravlja druge naloge, določene z zakoni ali podzakonskimi akti.

(2)Pristojni organ opravlja naloge samostojno in v sodelovanju z ministrstvi, vladnimi službami, strokovnimi in znanstvenimi institucijami oziroma strokovnjaki za posamezna področja.

(1)Z globo od 150.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek registrirana cerkev ali druga verska skupnost oziroma njen posamezni sestavni del, če:

1.     uporablja v pravnem prometu drugačno ime cerkve ali druge verske skupnosti, kot je vpisano v register (3. točka tretjega odstavka 19. člena);

2.     v 30 dneh ne sporoči spremembe podatkov ali prilog, potrebnih za registracijo (peti odstavek 19. člena);

3.     predloži pristojnemu organu napačne podatke za odločanje o pravicah iz 27. člena.

(2)Z globo od 100.000 do 150.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba registrirane cerkve ali druge verske skupnosti oziroma njenega sestavnega dela, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Pristojni organ je pristojen za nadzor nad izvajanjem tega zakona kot prekrškovni organ za prekrške, določene v prejšnjem členu tega zakona. Zakon o verski svobodi – ZVS (Uradni list RS, št. 14/07 ) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

(1)Cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti.

(2)Cerkve in druge verske skupnosti iz prejšnjega odstavka morajo v treh letih od uveljavitve tega zakona predložiti pristojnemu organu podatke iz 3. točke drugega odstavka 13. člena ter listine iz 2., 3., 4. in 7. točke 14. člena tega zakona. Če cerkev ali druga verska skupnost tega ne stori v predpisanem roku, se izbriše iz registra.

(3)Registrirane cerkve in druge verske skupnosti, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona za svoje verske uslužbence prejemale iz državnega proračuna finančna sredstva za delno plačilo prispevkov za socialno varnost, so upravičene do prejemanja namenske državne finančne pomoči, določene v 27. in 28. členu tega zakona, in sicer za najmanj isto število oseb ter za isto vrsto zavarovanja, kakor decembra 2003, ne glede na izpolnjevanje pogojev iz četrtega in petega odstavka 27. člena tega zakona.

(4)Če je Urad Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti za posamezno osebo, za katero verska skupnost uveljavlja pravico do namenske državne finančne pomoči, določene v 27. in 28. členu tega zakona, zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona nakazoval namensko finančno pomoč, se za to osebo sredstva za isto vrsto zavarovanja, kot jih je Urad nakazoval zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona, lahko nakazujejo tudi po uveljavitvi tega zakona, ne glede na to, ali cerkev oziroma druga verska skupnost izpolnjuje pogoje iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona, in ne glede na to, ali ta oseba izpolnjuje pogoje iz 1. in 2. odstavka 27. člena tega zakona.

(5)Cerkvi ali drugi verski skupnosti, ki je prejemala sofinanciranje prispevkov za socialno varnost že pred uveljavitvijo tega zakona, se izplačevanje nadaljuje v enakem obsegu kot zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona, do začetka uporabe 27. člena tega zakona.

(6)Po tem zakonu se registrirajo vse cerkve in druge verske skupnosti, ki na dan uveljavitve zakona niso vpisane v evidenco verskih skupnosti, ki jo na podlagi Sklepa o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti (Uradni list RS, št. 72/93) vodi Urad Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti.

Pristojni organ v treh mesecih po uveljavitvi zakona v skladu s tem zakonom vzpostavi register in vanj vnese tudi podatke o že prijavljenih cerkvah in drugih verskih skupnostih, s katerimi razpolaga. Podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena pristojni organ vpisuje sproti.

(1)Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, in Uradni list RS, št. 22/91 ter 59/02 - ZJZ in 60/05 ZJZ-A), razen določb 20. člena navedenega zakona, ki ostanejo v veljavi.

(2)Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, in Uradni list RS, št. 22/91 ter 59/02 - ZJZ in 60/05 ZJZ-A) se uporablja do začetka uporabe tega zakona.

(3)Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 73.a člen Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 - uradno prečiščeno besedilo).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne tri mesece po njegovi uveljavitvi, razen 27. člena tega zakona, ki se začne uporabljati 1. januarja 2007.«. Odločba o razveljavitvi prvega odstavka 13. člena, 1. in 5. točke 14. člena, tretjega odstavka 24. člena, kolikor se nanaša na zaposlovanje duhovnikov, četrtega odstavka 24. člena, kolikor se nanaša na zaposlenega duhovnika, drugega odstavka 25. člena in zadnjega stavka prvega odstavka 27. člena Zakona o verski svobodi, kolikor se nanaša na 24. in 25. člen Zakona o verski svobodi, z odložnim rokom, in o ugotovitvi, da niso v neskladju z Ustavo 24. in 25. člen v delu, ki ni zajet v 4. točki izreka odločbe, 22., 23., 26., 30. in 32. člen ter peti odstavek 27. člena in tretji odstavek 29. člena Zakona o verski svobodi, tretji odstavek 52. člena Zakona o obrambi in 20. člen Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/10 ) v zvezi z razveljavitvijo prvega odstavka 13. člena, 1. in 5. točke 14. člena, tretjega in četrtega odstavka 24. člena, drugega odstavka 25. člena in zadnjega stavka prvega odstavka 27. člena zakona določa: »Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon za uravnoteženje javnih financ – ZUJF (Uradni list RS, št. 40/12 ) določa tudi: »V. DEL

Pristojni organ po uradni dolžnosti izda nove odločbe, s katerimi določi višino pomoči v skladu s prvim odstavkom 27. člena zakona.«; ter vsebuje naslednjo končno določbo: »VI. DEL

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.