Pravilnik o transfuzijskih preiskavah in postopkih ob transfuziji

Ta pravilnik v skladu z Direktivo Komisije 2005/61/ES z dne 30. septembra 2005 o izvajanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/98/ES glede zahtev po sledljivosti in obveščanju o hudih neželenih reakcijah in dogodkih (UL L št. 256 z dne 1. 10. 2005, str. 32) določa način in postopke pri transfuzijskih preiskavah ter postopke pri naročanju in dajanju transfuzij bolniku.

(1)Zagotoviti je treba varnost in učinkovitost vseh preiskav in postopkov ob transfuziji.

(2)Laboratoriji, ki opravljajo transfuzijske preiskave, morajo imeti dovoljenje za delo Ministrstva za zdravje in morajo delovati v skladu s Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za izvajanje preiskav na področju laboratorijske medicine (Uradni list RS, št. 64/04).

(3)Transfuzijske preiskave lahko izvajajo transfuzijski laboratoriji v transfuzijskem zavodu, transfuzijskem centru ali bolnišnični krvni banki.

(4)Transfuzijski laboratorij mora imeti vzpostavljen sistem kakovosti v skladu s Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za izvajanje preiskav na področju laboratorijske medicine.

(5)Transfuzijski laboratorij mora zagotoviti uporabo enotnega informacijskega sistema, ki omogoča sledljivost, varnost in kakovost transfuzijskih preiskav in storitev.

(6)Vse podatke o bolnikih, krvodajalcih in krvnih pripravkih, ki jih transfuzijski laboratorij pridobi ali ustvari, mora vpisovati v enotni transfuzijski informacijski sistem.

(7)Transfuzijski laboratorij mora biti vključen v mrežo transfuzijske telemedicine v Sloveniji, ki omogoča izmenjavo strokovnih mnenj in jo vodi Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

(8)Vsak zdravstveni zavod, ki izvaja transfuzije, mora imeti določene postopke za izvajanje transfuzije in izdelan obrazec za vodenje transfuzije (transfuzijski list) v papirni ali elektronski obliki.

(1)Vse transfuzijske preiskave, storitve in pripravki iz krvi se naročajo z naročilnico, ki jo v primeru potrebnih preiskav spremljajo vzorci krvi bolnika.

(2)Naročilnica iz prejšnjega odstavka in vzorec morata biti označena z enako črtno kodo.

(3)Vsaka naročilnica mora vsebovati vsaj naslednje podatke:

-        priimek in ime bolnika - preiskovanca,

-        datum rojstva,

-        identifikacijsko številko (EMŠO, matična številka bolnika, - če obstajajo),

-        naročnik preiskav (naziv in naslov klinike oziroma ordinacije, oddelek in lečeči zdravnik),

-        kontaktno telefonsko številko,

-        datum in čas naročanja,

-        razlog naročila (zdravniška diagnoza in indikacija),

-        zahtevane preiskave, storitve in naročeni krvni pripravki,

-        stopnja nujnosti preiskav,

-        podatke o prejšnjih transfuzijah in nosečnostih (če obstajajo),

-        ime naročnika in čitljiv podpis.

(4)Naročila za navzkrižni preizkus (v nadaljnjem besedilu: NP) morajo vsebovati količino zahtevane krvne komponente in predvideni čas (datum in uro) transfuzije oziroma prevzema izvida preiskave. Navedene morajo biti tudi eventualne dodatne zahteve (CMV-neg, filtriranje, obsevanje itd.).

(5)Transfuzijski laboratorij mora imeti določena navodila za sprejem vzorca za transfuzijske preiskave. Izoblikovan mora biti tudi način dokumentiranja telefonskih in faksiranih naročil, ter beleženje popravkov in sprememb pisnih naročil.

(6)Telefonska in faksirana naročila lahko sprejema le pooblaščena oseba, katere identiteta, kot tudi datum in ura naročila mora biti zabeležena. Prejem faksiranega naročila mora biti potrjen.

(7)Naročilnice so enake za vso državo in so lahko v papirni ali elektronski obliki. Predstavljajo del obvezne dokumentacije, ki se shranjuje. Oblika naročilnice je določena v skladu s Pravilnikom o vodeni dokumentaciji o uporabi krvi, krvnih pripravkov in zdravil iz krvi, vključno z biotehnološkimi nadomestki za kri (Uradni list RS, št. 70/03) in s Standardi za preiskave in postopke ob transfuziji (v nadaljnjem besedilu: Standardi), ki jih določi Razširjeni strokovni kolegij za transfuzijsko medicino.

(1)Podatke o bolniku je treba napisati na epruveto ob postelji bolnika.

(2)Priporočeno je, da so bolniki označeni s črtno kodo s serijskimi številkami, nalepljeno na transfuzijsko zapestnico (rdeče barve). Ta naj se nahaja na zapestju ali na gležnju. Bolnik je lahko označen tudi z radiofrekvenčnim čipom (v nadaljnjem besedilu: RFID).

(3)Za bolnike z neznano identiteto se uporabljajo enake transfuzijske zapestnice s črtno kodo s serijskimi številkami, pri čemer morajo za te primere obstajati posebna navodila za naročanje in jemanje vzorca.

(4)Ob jemanju vzorca se preverijo podatki na epruveti z identifikacijskimi podatki na bolniškem listu oziroma dokumentaciji. Bolnik mora sam povedati svoje ime in rojstne podatke, ki jih nato primerjamo še z njegovo dokumentacijo in bolnikovo bolnišnično zapestnico, če jo bolnik uporablja. Taka identifikacija je potrebna tudi kadar je bolnik osebi, ki jemlje vzorec krvi, poznan.

(5)Sistem identifikacije (ročni, avtomatični ali elektronski) mora povezati identitete bolnika ob postelji, osebe, ki jemlje vzorec, vzorec in njegovo črtno kodo oziroma RFID ter naročilnico z izdano krvno komponento in bolnikom, ki na koncu postopka krvno komponento prejme. Poudarek mora biti na prepoznavanju in preprečevanju napak.

(6)Kadar bolnik nima transfuzijske zapestnice s črtno kodo in kadar vzorec krvi ni označen z isto kodo, oboje pa ni vnešeno v transfuzijski informacijski sistem, je potrebna dodatna identifikacija bolnika pri odvzemu vzorca, ki jo predstavlja orientacijska določitev krvne skupine (v nadaljnjem besedilu: KS). Ta določitev je namenjena preprečevanju administrativnih napak. Obvezna je v vseh primerih, kadar se naročajo komponente krvi ali transfuzijske preiskave za bolnika. Rezultat orientacijske določitve KS je treba vnesti v označeno polje naročilnice.

(7)Če ima bolnišnica elektronski sistem identifikacije bolnika s črtno kodo oziroma RFID sistemom ter označuje bolnike - prejemnike transfuzije s transfuzijsko zapestnico (rdeče barve), orientacijska določitev bolnikove KS ob naročilu ni potrebna. Če bolnik že ima veljaven izvid KS, je treba pri naročanju v ustrezno polje naročilnice vpisati številko izvida določitve KS ter rezultat določitve KS ABO; ponovna orientacijska določitev ob jemanju vzorca ni potrebna.

Vzorci krvi za transfuzijske preiskave morajo ustrezati naslednjim merilom:

1.Bolnikovi vzorci krvi morajo biti ustrezno etiketirani ob odvzemu. Če ob prispetju v laboratorij niso označeni s črtno kodo, se jim ob sprejemu v laboratorij doda laboratorijska identifikacijska številka s črtno kodo oziroma RFID.

2.Zahtevani podatki na vzorcu krvi so naslednji: priimek in ime bolnika, datum rojstva, črtna koda vzorca, ki je enaka črtnim kodam na naročilnici in transfuzijski zapestnici (rdeče barve) bolnika. Črtne kode so enotne za vso državo in imajo tudi enotno serijsko številko.

3.Preverjanje podatkov bolnika na vzorcu in na naročilnici se mora izvesti pred transfuzijsko preiskavo.

4.Za vzorce, ki niso ustrezno označeni, mora imeti transfuzijski laboratorij izdelana pisna navodila za ravnanje.

5.Vzorec za navzkrižni preizkus sme biti odvzet največ 4 dni pred transfuzijo. Če je bolnik dobil transfuzijo v zadnjih 30 dnevih (ali gre za nosečnico), sme biti vzorec odvzet največ 24 ur pred transfuzijo.

6.Kadar bolniki ponavljajoče prejemajo transfuzijo, dnevni vzorec za NP ni obvezen. Pri teh bolnikih se izvaja presejalno testiranje na klinično pomembna eritrocitna protitelesa vsakih 72 Uradni

7.Vzorec seruma vsakega preiskovanega vzorca, ki je bil uporabljen za NP ali drugo transfuzijsko preiskavo, se po preiskavi shrani v volumnu vsaj 0.5 ml. Hrani se zamrznjen pri -20 stopinj Celzija za obdobje vsaj treh let.

(1)Osnovne transfuzijske preiskave so: določitev KS sistema ABO, RhD in Kell, NP ter določitev klinično pomembnih nepričakovanih eritrocitnih protiteles z indirektnim antiglobulinskim oziroma Coombsovim testom (v nadaljnjem besedilu: IAT ali ICT), direktnim antiglobulinskim ali Coombsovim testom (DAT ali DCT) ter njihova specifikacija.

(2)Pred transfuzijo so pri bolniku potrebne naslednje transfuzijske preiskave za:

-        transfuzijo sveže zmrznjene plazme: določitev KS sistema ABO, RhD in Kell,

-        transfuzijo trombocitov: določitev KS sistema ABO, RhD in Kell,

-        transfuzijo eritrocitov: določitev KS sistema ABO, RhD in Kell ter NP, IAT (kadar je potreben),

-        transfuzijo granulocitov: določitev KS sistema ABO, RhD in Kell ter NP.

(3)Vsi postopki, tehnike, izvedba, nadzori, interpretacija, podpisovanje rezultatov in izvidov osnovnih transfuzijskih preiskav, postopki pri neskladnostih, posebnih določitvah KS, dodatne serološke in imunohematološke preiskave so opisane v Standardih.

(4)Dodatne transfuzijske preiskave (npr. preiskave eritrocitnih, trombocitnih in levkocitnih ter drugih protiteles in antigenov, molekularne preiskave, biokemične preiskave in druge transfuzijske preiskave), so navedene v Seznamu transfuzijskih preiskav, ki ga izdela in obnavlja Razširjeni strokovni kolegij za transfuzijsko medicino.

(5)Vse tehnike, načela, njihova natančna izvedba, nadzor kakovosti, interpretacija, postopki pri neskladnostih, posebne določitve KS, dodatne serološke in druge preiskave, fenotipizacija krvnih celic in sestavin krvi, raziskovanje multireaktivnih vzorcev itd., so opisani v Standardih.

(1)NP je metoda določanja skladnosti med serumom bolnika in eritrociti krvodajalca. Določitev skladnosti z NP je potrebna za vse komponente, ki vsebujejo eritrocite.

(2)Podlaga za NP sta pravilno določeni KS krvodajalca in prejemnika. Če ima bolnik eritrocitna protitelesa, je obvezna izvedba popolnega serološkega NP. Ta se naredi z enoto krvi, ki je za ustrezen antigen negativna. NP se izvaja z ustrezno zanesljivo in validirano metodo, ki omogoča odkritje nepričakovanih eritrocitnih protiteles.

(3)Če bolnik nima nepričakovanih eritrocitnih protiteles in če ni prejel transfuzije (ali bolnica ni bila noseča) v zadnjih 30 dneh, lahko za zagotovitev skladnosti transfuzije namesto serološkega NP opravimo tudi tipizacijo in presejalno testiranje (“type and screen”) z računalniškim NP.

(4)Vse metode, tehnike in postopki v zvezi z NP kot tudi postopek „type and screen“, računalniški NP in stopnje nujnosti NP, so natančno opisani v Standardih.

(1)Osnovne imunohematološke preiskave med nosečnostjo in po porodu so: določitev KS sistema ABO, RhD (vključno z določitvijo variant RhD), Kell in ICT. Pri tem se:

-        določi KS in opravi preiskava ICT vsaki nosečnici (RhD-negativni in RhD-pozitivni) do 12. tedna nosečnosti;

-        RhD negativni nosečnici določi plodov genotip RhD v 25. do 26. tednu nosečnosti. Če je plod RhD pozitiven, se opravi preiskava ICT in, če protitelesa anti-D niso prisotna ali so posledica preventivne aplikacije imunoglobulina anti-D, se nosečnici injicira preventivni odmerek imunoglobulina anti-D do 30. tedna nosečnosti;

-        po porodu vsaki RhD negativni otročnici, pri kateri je bilo med nosečnostjo z genotipizacijo RhD ploda ugotovljeno, da nosi RhD pozitiven plod, ponovi preiskava ICT, novorojenčku pa se določita KS sistema ABO, RhD, Kell in opravi preiskava DCT. Če je novorojenček RhD-pozitiven in otročnica nima prisotnih protitetles anti-D, se otročnici injicira preventivni odmerek imunoglobulina anti-D;

-        po porodu vsaki RhD negativni otročnici, ki je rodila RhD-pozitivnega otroka, določi obseg fetomaternalne krvavitve (v nadaljnjem besedilu: FMK) in se ji po potrebi injicira dodatna količina imunoglobulina anti-D.

(2)Dodatne preiskave med nosečnostjo in po porodu:

-        Če se pri nosečnici dokaže prisotnost nepričakovanih eritrocitnih protiteles, jih je treba identificirati in ovrednotiti njihov klinični pomen.

-        Če so protitelesa klinično pomembna, se redno spremlja titer oziroma agresivnost prisotnih protiteles. Priporoča se tudi določitev ustreznih eritrocitnih antigenov pri partnerju za ugotovitev njegove zigotnosti.

-        Priporoča se tudi določitev plodovega genotipa iz venske krvi nosečnice oziroma iz amnijske tekočine.

-        Po porodu se novorojenčku senzibilizirane otročnice poleg KS sistema ABO, RhD in Kell določi še ustrezne dodatne eritrocitne antigene.

(3)Vse metode in tehnike transfuzijskih preiskav in storitev pri nosečnicah in novorojenčkih ter pri preventivi hemolitične bolezni novorojenčkov so opisane v Standardih.

(4)Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino vodi register senzibiliziranih nosečnic in pripravlja redno letno poročilo o številu in vrsti fetomaternalnih senzibilizacij.

(1)Za diagnostiko senzibilizacije na antigene krvnih celic mora transfuzijski laboratorij preskrbeti ustrezne diagnostične preiskave.

(2)Bolnikom, senzibiliziranim na trombocitne antigene HPA in HLA antigene I. razreda ter na granulocitne antigene HNA, je treba zagotoviti komponente, skladne v navedenih antigenih, če so ti na voljo.

(3)Za pridobitev skladnih enot krvnih komponent za transfuzijo, kot tudi za pridobitev ustreznih celičnih panelov in dednine za diagnostiko senzibilizacij na antigene krvnih celic vodi Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino register tipiziranih krvodajalcev.

(4)Tehnike, načini in natančne vsebine trombocitnih in levkocitnih preiskav so opisani v Standardih.

(1)V nujnih primerih se lahko izvedejo hitre transfuzijske preiskave. V tem primeru se je treba zavedati, da se na račun hitrosti zmanjšata občutljivost in specifičnost, kar poveča tveganje, da pride do neželenih učinkov transfuzije. Taki primeri so opravičljivi samo takrat, kadar bi bile posledice odloga transfuzije večje, kot pa so posledice morebitne transfuzijske reakcije.

(2)Transfuzijski laboratoriji morajo imeti izdelana pisna navodila za ravnanje v primerih nujnih naročil iz prejšnjega odstavka.

(1)Odčitavanje, interpretacijo, podpisovanje, pošiljanje in shranjevanje izvidov izvaja zdravstveni delavec, ki je za to ustrezno usposobljen in pooblaščen. Licence za samostojno delo na državni ravni izdaja Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

(2)Na izvidu transfuzijske preiskave se nahajajo imena oseb, ki so opravile preiskave, odčitavanje in interpretacijo. Vsebovati mora tudi podpis odgovorne osebe transfuzijskega laboratorija.

(3)Natančno vsebino izvidov transfuzijske preiskave določa predpis o vodenju dokumentacije.

(4)Transfuzijski laboratorij mora imeti za odčitavanje, interpretacijo, podpisovanje, pošiljanje in hrambo izvidov izdelana navodila. Izdelana mora imeti tudi navodila o izdaji, veljavnosti in ravnanju z dvojniki izvidov in navodila o njihovi veljavnosti.

(1)Transfuzijski laboratorij je vključen v nacionalno shemo obveznega zunanjega nadzora kakovosti za transfuzijske preiskave.

(2)Nacionalno shemo zunanjega nadzora kakovosti vodi Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino z referenčnim laboratorijem, ki tudi zbira in analizira podatke in o njih poroča.

(1)Komponente krvi prenašajo usposobljene in pooblaščene osebe v nadzorovanih pogojih, ki ustrezajo vrsti komponente krvi.

(2)Prevzem komponente krvi na bolnišničnem oddelku mora biti zabeležen. Zapis mora vsebovati:

-        ime in priimek osebe, ki je kri sprejela,

-        čas in datum sprejema,

-        podpis prejemnika.

(3)Komponente krvi se morajo na bolnišničnem oddelku shraniti v ustrezno nadzorovanih in validiranih pogojih.

(4)Za transport, prevzem in shranjevanje komponent krvi mora imeti bolnišnica izdelana pisna navodila in določeno odgovorno osebo.

(1)Preden prejme kri ali krvni pripravek, mora bolnik pisno potrditi, da je bil obveščen o transfuziji in njenih morebitnih posledicah ter da je dal soglasje zanjo.

(2)Za naročanje in izvedbo transfuzije je odgovoren bolnikov lečeči zdravnik.

(3)Za vse postopke ob transfuziji mora bolnišnica izdelati pisna navodila.

(4)Vse podrobnosti in tehnični postopki ob transfuziji so opisani v Standardih.

(1)Zdravnik, ki pri zdravljenju uporablja kri, vodi dokumentacijo o vsaki uporabljeni enoti krvi in krvnih pripravkov, vključno z biotehnološkimi nadomestki za kri.

(2)Dokumentacija mora vsebovati pisno soglasje bolnika, izvid določitve KS, izvide opravljenih transfuzijskih preiskav in zapis o pozitivnih učinkih ter morebitnih neželenih škodljivih učinkih po transfuziji.

(1)Zdravstveni delavec, ki daje bolniku transfuzijo, je odgovoren za preverjanje bolnikove identitete in ostale varnostne ukrepe ob transfuziji. Identifikacijo bolnika izvaja tako, da ga vpraša za ime in priimek ter rojstne podatke, jih nato dodatno preveri na bolnišnični zapestnici, ki je pripeta na zapestju bolnika v skladu s posebnimi dokumentiranimi postopki.

(2)Če komunikacija iz prejšnjega odstavka z bolnikom ni možna, preveri samo identiteto na bolnikovi zapestnici in dokumentacijo.

(3)Zdravstveni delavec pred pričetkom transfuzije preveri ali je zanjo uporabljen ustrezen transfuzijski set, ki se po odprtju ne sme uporabljati več kot 6 ur. Preveriti se mora tudi komponenta krvi, če na njej obstajajo vidne spremembe ali poškodbe.

(4)Ostali varnostni in preventivni ukrepi so opisani v Standardih.

Nadzor skladnosti med bolnikom in enoto krvi se opravi tako, da se:

-        primerjajo podatki o identiteti, ki jih je dal bolnik, s podatki na njegovi dokumentaciji in na njegovi bolnišnični ali rdeči transfuzijski zapestnici (če obstajata) in s podatki na laboratorijskem izvidu NP;

-        preveri bolnikovo KS, navedeno na originalnem izvidu KS in KS, označeno na etiketi enote krvi;

-        preveri številke (ali presvetli črtne kode s čitalcem) na izvidu NP in na enotah krvi;

-        preveri, da enoti krvi ni potekel rok uporabnosti;

-        če ima bolnišnica elektronski sistem identifikacije bolnika s črtno kodo ali RFID sistemom, se preveri črtne kode na izvidu NP, na bolnikovi transfuzijski zapestnici (rdeče barve) in na komponenti krvi in se jih presvetli s čitalcem črtne kode.

(1)Orientacijska določitev KS ob postelji bolnika (bedside test) je del identifikacije bolnika, ki preprečuje usodne zamenjave in administrativne napake. Izvaja jo zdravnik ali od njega pooblaščen usposobljen zdravstveni delavec pod njegovim nadzorom.

(2)Če ima bolnišnica elektronski sistem identifikacije bolnika s črtno kodo ali RFID sistemom ter označuje bolnike-prejemnike transfuzije s transfuzijsko zapestnico (rdeče barve), na kateri je nalepljena enaka črtna koda kot na vzorcih za NP in na naročilnicah za kri, orientacijska določitev bolnikove KS ob naročilu ni potrebna in se komponento krvi lahko transfundira na podlagi negativnega izvida NP.

(3)Vse tehnike, postopki in metode orientacijske določitve KS sistema ABO ob postelji bolnika pred transfuzijo so opisani v Standardih.

(1)Pred transfuzijo je treba zabeležiti osnovne vitalne znake bolnika v transfuzijski list, kot so telesna temperatura, tlak, pulz in frekvenca dihanja.

(2)Med transfuzijo komponent krvi je treba bolnika skrbno opazovati. To se še posebej nanaša na prvih 15 minut transfuzije, v katerih se bolj pogosto pojavijo klinično pomembne reakcije na transfuzijo krvi in komponent krvi.

(3)Priporočeni so naslednji režimi transfundiranja:

-        vsi pripravki se transfundirajo skozi ustrezne filtre,

-        koncentrirani eritrociti (v nadaljnjem besedilu: KE): transfuzijo je treba začeti najpozneje v 30 minutah po odvzemu iz hladilnika,

-        če gre za neurgentne primere, ki ne krvavijo, se transfundira le eno enoto in ne več enot krvi hkrati,

-        čas transfundiranja ene enote KE je ponavadi okrog dve uri, izjemoma do štiri ure, če gre za bolnika, ki mu grozi nevarnost volumske preobremenitve,

-        za ohlajene komponente krvi mora biti hitrost transfundiranja manjša kot 100 ml/h;

-        trombociti: transfuzijo je treba začeti v 20 minutah po tem, ko prispejo k postelji bolnika. Priporočeni čas transfuzije ene terapevtske doze trombocitov je ena ura, izjemoma do štiri ure, če gre za bolnika, ki mu grozi nevarnost volumske preobremenitve,

-        plazma: transfuzijo je treba začeti v 20 minutah po tem, ko prispe enota k postelji bolnika. Priporočeni čas transfuzije ene enote sveže zamrznjene plazme (v nadaljnjem besedilu: SZP) enega krvodajalca (ekvivalent 500 ml) je 30 do 120 minut, izjemoma do 4 ure, če gre za bolnika, ki mu grozi nevarnost volumske preobremenitve.

(4)Natančna navodila za nadzor in režim transfundiranja za ostale komponente krvi so opisani v Standardih.

(1)Komponenti krvi ni dovoljeno dodajati zdravil, raztopin, infuzij ali drugih substanc.

(2)Hitra transfunzija mrzle krvi je lahko nevarna, zato je pri masivnih transfuzijah treba kri segreti na telesno temperaturo. Vsi pripomočki za ogrevanje morajo biti stalno nadzorovani in validirani, da je zagotovljeno varno ogrevanje komponente krvi na največ 37 stopinj Celzija.

(1)Ravnanje z zmrznjenimi enotami komponent krvi mora biti izredno pazljivo, saj se enote pri nizkih temperaturah lahko poškodujejo.

(2)Po odtajevanju SZP je treba pregledati vsebino, ki mora biti homogena. Hkrati je treba preveriti, da enota ni poškodovana, sicer se jo zavrže.

(3)Komponente krvi je treba uporabiti takoj po odtajanju in se jih ne sme ponovno zamrzniti.

Pred transfuzijo je treba zagotoviti, da transfuzijski sistem ne vsebuje zračnega mehurja, sicer obstaja možnost zračne embolije.

(1)Neželene učinke transfuzije predstavljajo reakcije na transfuzijo komponent krvi in razni neželeni dogodki. Neželen učinek transfuzije je tudi odsotnost pričakovanega terapevtskega odziva na transfundirano komponento krvi.

(2)Učinkovitosti vsake transfuzije je treba pred njo in po njej spremljati z beleženjem parametrov, ki so določeni v Standardih.

(3)Reakcije lahko nastopijo med transfuzijo, takoj po transfuziji ali pa odloženo čez nekaj ur ali dni. Vse zaplete je treba raziskati in prijaviti transfuzijski službi.

(4)Za prijavljanje neželenih učinkov transfuzije (neželenih reakcij in neželenih dogodkov) je zadolžen zdravnik.

(5)Za raziskovanje neželenih učinkov transfuzije (neželenih reakcij in neželenih dogodkov) mora biti zagotovljeno sodelovanje med lečečim zdravnikom in zdravnikom specialistom transfuzijske medicine. V primeru dokazanih reakcij mora zdravnik specialist transfuzijske medicine zagotoviti ustrezno svetovanje glede nadaljnih ukrepov in terapije.

(6)Raziskava neželenih učinkov transfuzije poteka na način, opisan v Standardih.

(1)Po vsaki opravljeni transfuziji je treba poslati ustrezno obvestilo transfuzijski službi v bolnišnično krvno banko ali transfuzijski center ali Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

(2)Za pošiljanje povratne informacije je odgovoren zdravnik ali od njega pooblaščen usposobljen zdravstveni delavec, ki je izvedel transfuzijo.

(3)Načini in vsebina pošiljanja povratne informacije so opisani v Standardih. Pravilnik o transfuzijskih preiskavah in postopkih ob transfuziji (Uradni list RS, št. 9/07) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Pravilnik o spremembah Pravilnika o transfuzijskih preiskavah in postopkih ob transfuziji (Uradni list RS, št. 32/18) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo: 2. člen Preiskave iz druge in tretje alineje spremenjenega prvega odstavka in spremenjene tretje alineje drugega odstavka 8. člena pravilnika se začnejo opravljati najpozneje v dveh letih od uveljavitve tega pravilnika. 3. člen Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.