23. člen ZUOPP-UPB1

Sodišče je zadevo presojalo s stališča „največje koristi za otroka“. Ustava RS v drugem odstavku 52. člena določa, da imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah zavezuje RS, da zagotovi učinkovit dostop do izobraževanja in usposabljanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Zahtevo po posebnem varstvu otrok pa je potrebno razlagati v povezavi z načelom „največje koristi otroka“, po katerem je temelj varstva otroka njegova korist, ki zahteva, da se pri vseh dejavnostih v zvezi z otroci, ki jih vodi država ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišče, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Glede na vsa pridobljena poročila, strokovna mnenja oz. izvide strokovnjakov iz različnih področij, glede na mnenje komisije prve in druge stopnje ter ob upoštevanju vseh objektivnih okoliščin tega primera, je odločitev prvostopenjskega organa o vključitvi A.A. v CJL, pravilna in zakonita. A.A. bo z usmeritvijo v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, glede na njene posebne potrebe oz. motnje

Izobraževanje oseb z motnjo v duševnem razvoju mora biti prilagojeno njihovim vzgojno-izobraževalnim potrebam. Bistvo posebnega programa vzgoje in izobraževanja, v katerega je bil z izpodbijano odločbo usmerjen mladoletni tožnik, je funkcionalnost izobraževanja, ki omogoča spodbujanje razvoja danih sposobnosti, tako da se lahko njihova stopnja samostojnosti in neodvisnosti razvije do optimalnih meja.

V spremnem dopisu k mnenju prve stopnje je organ zapisal, da "pošilja strokovno mnenje na vpogled" in da imata zakonita zastopnika tožnice 8-dnevni rok za podajo "morebitnega odgovora". Tudi spremni dopis k mnenju Komisije II. stopnje vsebuje le navedbe „vam na vpogled pošiljamo fotokopijo mnenja“, „“v roku 8 dni posredujete pisno ali ustno na zapisnik odgovor, ki vsebuje vaše morebitne pripombe zoper priloženo strokovno mnenje“, „v kolikor v danem roku pripomb ne bomo prejeli, se šteje, da se s strokovnim mnenjem strinjate“. S tako oblikovanimi dopisi je organ sicer formalno zadostil načelu zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ni pa na noben način pomagal stranki pri učinkovitem varovanju njenih pravic, k čemur ga zavezuje 7. člen ZUP. S tem je organ kršil pravila postopka iz prvega odstavka 237. člena ZUP. Tožnici je bila dana le navidezna možnost sodelovanja v ugotovitvenem postopku pred izdajo dokončne upravne odločbe, kajti organ utemeljuje svojo odločitev na mnenjih izvedencev, ki so mladoletno tožnico pregledali, pri čemer je bila ta v času pregledov sama brez „prevajalcev“ in brez prisotnosti zakonitega zastopnika. To pa je, ob upoštevanju dejstva, da tožnica ne raz

V obravnavani zadevi je nastanek težko popravljive škode kot verjeten izkazan. Prav tako je izkazano, da je začasna ureditev stanja, to je, da tožnik do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ostaja v dosedanjem izobraževalnem programu potrebna, saj bi v tem programu ostal, če bi bila izpodbijana odločba odpravljena. Vrhovno sodišče namreč meni, da v primeru, da bo tožnikovi tožbi ugodeno in bo pravnomočno odločeno, da se ponovno vključi v navedeni izobraževalni program, njegovo nadaljnje šolanje v takem programu ravno zaradi morebitne tožnikove preusmeritve v program po izpodbijani odločbi, čeprav ne formalno, pač pa dejansko otežkočeno, če ne celo onemogočeno.

Tožbeni očitki se nanašajo na napake pri odločitvi in vodenju postopka na prvi stopnji, ki so bile dejansko storjene. To je ugotovil že drugostopenjski organ, ki je sam dopolnil postopek tako, da je pridobil strokovno mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje, pred odločitvijo pa je pridobil tudi odgovor zakonitih zastopnikov tožnice na to mnenje. Vse napake pri vodenju postopka na prvi stopnji so bile tako že odpravljene. V tovrstnih zadevah, ko se odločitev upravnega organa opira na izvedeniško strokovno mnenje, je sodna presoja zadržana, saj sodišče ne more posegati v strokovnost tega mnenja, nobenega razloga pa tudi ni, da bi podvomilo v strokovnost izvedencev, ki so mnenje pripravili. Tako je obseg sodne kontrole omejen na presojo pravilnosti postopka in uporabe materialnega prava.

Iz določb ZUOPP ne izhaja, da bi se v tem postopku kakorkoli odločalo o načinu financiranja izvajanja programa, ki izhaja iz odločbe o usmeritvi. Navedeno pomeni, da občina v tem postopku ne bi mogla preprečiti izdaje odločbe o usmeritvi iz razloga, ker ne želi plačati razlike v ceni programa.

Odločba o usmeritvi v program vzgoje in izobraževanja se izda na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi komisija. Iz mnenj medicinskih in pedagoških strokovnjakov, kakor tudi iz strokovnih mnenj komisije prve in druge stopnje izhaja, da bi bilo šolanje deklice v novem izobraževalnem okolju primernejše, saj bo imela realnejše možnosti in pogoje za samostojno doseganje uspehov. V prilagojenem programu z nižjim izobraževalnim standardom je v razredu manj otrok kot v rednih oddelkih OŠ, program je manj zahteven in bolj individualiziran. S takšnim programom lahko posamezen otrok doseže čim višji nivo razvoja. V konkretnem primeru pa deklica potrebuje individualiziran pristop in delo v manjših skupinah.

Kar zadeva sodelovanje staršev v postopku na drugi stopnji, ko organ druge stopnje izda odločbo na podlagi predhodnega mnenja komisije druge stopnje, ZUOPP nima določb o možnosti staršev, da so pred izdajo odločbe seznanjeni z vsebino mnenja komisije druge stopnje in da lahko nanjo ugovarjajo. Ker ZUOPP v zvezi s tem vprašanjem nima procesnih določb, je treba na podlagi 1. odstavka 20. člena ZUOPP in 2. odstavka 3. člena ZUP subsidiarno uporabiti določila ZUP, tudi zaradi tega, ker brez možnosti, da bi bili starši pred izdajo drugostopenjske odločbe seznanjeni z vsebino mnenja strokovne komisije iz 2. odstavka 25. člena ZUOPP in da bi imeli možnost nanj postaviti nasprotne argumente, starši ne bi mogli v skladu s temeljnimi procesnimi standardi iz 22. člena Ustave učinkovito varovati pravice iz 1. odstavka 54. člena Ustave. Strokovno mnenje komisije za usmerjanje druge stopnje iz 2. odstavka 25. člena ZUOPP, glede na sestavo in pooblastila te komisije po 26. členu ZUOPP, je treba šteti za izvedensko mnenje. Uporaba izvedenskega mnenja pred izdajo odločbe pa mora potekati v skladu z določilom 194. člena ZUP. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka sicer dala možnost s