20.a člen ZIZ-UPB4

V času sklepanja pogodbe v obliki notarskega zapisa je že prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.

Res je sicer, da je dokazno breme v zvezi z obstojem oziroma drugačno višino upnikove terjatve na dolžniku, vendar pa je potrebno pri vodenju izvršbe upoštevati tudi osnovna načela izvršilnega postopka, med njimi tudi načelo, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Izhajajoč iz tega načela pa ni mogoče dati absolutne prednosti načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki strogo velja v pravdnem postopku (212. člen ZPP), saj se to načelo v izvršilnem postopku uporablja smiselno, v povezavi z drugimi določbami ZIZ (15. člen ZIZ). Glede na to pa mora izvršilno sodišče kljub vsemu paziti, da se izvršba ne opravlja (več), če je terjatev upnika poplačana oziroma ne obstoji.

Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolžniku. Glede na vsebino navedene izjave o odstopu od pogodbe je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo, da je upnik z navedeno listino dokazal zapadlost terjatve v skladu z zahtevami iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ. Navedena (odstopna) izjava namreč ne vsebuje navedbe o tem, da je terjatev zapadla, ne navedbe dneva zapadlosti, niti ni na podlagi njene vsebine dan zapadlosti določljiv.

Po določbi 15. člena ZIZ se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno, zato za presojo, ali že poteka postopek (ali je podana litispendenca), ni pomemben le "zahtevek", temveč tudi izvršilni naslov (v zvezi s tem pravni posel, iz katerega izvira obveznost), izvršilno sredstvo in predmet izvršbe.

V predlogu za izvršbo je upnik prehod terjatve nanj zatrjeval s sklicevanjem na pogodbo o oddelitvi s prevzemom, z dne 11.8.2014, sklenjeno pri notarki N. K. SV 1389/2014, predlagal je tudi vpogled v AJPES in v zbirko listin sodnega registra. Tak predlog ustreza pogojem iz 24. člena ZIZ. Ko sta dolžnika ugovarjala in se je prehod terjatve šele takrat izkazal za spornega, je v odgovoru na ugovor upnik predložil še dodatne listine, ki oddelitev s prevzemom nedvoumno dokazujejo. Glede na to, da se v izvršilnem postopku ob vložitvi predloga za izvršbo zahteva le označbo listin, so bile vse listine v spis vložene pravočasno.

Pritožba pa pravilno izpostavlja, da deset letni zastaralni rok ne velja za terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. V času sklenitve notarskega zapisa namreč le-te še niso bile gotove (ugotovljene), zato zanje ne velja atribut judikatne terjatve. Zakonske zamudne obresti tako predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok.