3. člen ZDS-1-UPB2

Privilegij zoper samoobtožbo se na davčni postopek ne razteza. Pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca je v davčnem postopku upravičena.

V postopkih odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ nesorazmerje ugotovi na podlagi podatkov, zbranih uradoma, zato ima podlago, da po uradni dolžnosti začne postopek in revidenta pozove k prijavi premoženja. Ne gre za retroaktivno uporabo zakona, saj je bil institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, v slovenski pravni red vpeljan s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1, ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, prvega odstavka 113. člena ZDavP-1 in 2. alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Metoda za izračun davčne osnove glede podarjenega stanovanja hčerki in obrokov po lizing pogodbi je bila uporabljena pravilno. Stanovanje, ki ga je revident podaril hčeri, na davčno osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ne vpliva. Darilo kot poraba sredstev v nadzorovanem obdobju davčno osnovo sicer

Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno

Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala vračilo davka, za kar je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero velja sodna pristojnost rednega sodišča.

Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Dokazno breme za trditve o dejanskem stanju, ki ga davčni zavezanec zatrjuje v davčnem postopku, je na zavezancu samem. Odhodki pravne osebe morajo biti izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in morajo biti pogoj za opravljanje poslovne dejavnosti pravne osebe. V primeru, ko se službeno vozilo za službene poti ne uporablja, pomeni, da stroški v zvezi z njimi niso davčno upoštevni v smislu 12. člena ZDDPO. Davčni organ je na podlagi 68. člena ZDavP–2 opravil oceno stroškov. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih revidentkinih navedb o višini naloženih obresti ob upoštevanju delnih plačil glavnice.