12. člen ZDS-1-UPB2
(naloge Generalnega davčnega urada)
(1)Generalni davčni urad opravlja naslednje naloge: 1. organizira in usmerja delo službe, spremlja in proučuje njen razvoj ter ustrezno ukrepa za njeno pravilno delovanje; 2. organizira delo davčnih uradov; 3. nadzira delo davčnih uradov v poslovnih prostorih davčnih uradov in pri zavezancih za davek; 4. zagotavlja enotno izvajanje predpisov s področja obdavčenja in drugih predpisov z delovnega področja službe; 5. organizira in skrbi za enotno izvajanje postopkov davčnega nadzora in davčne izvršbe; 6. opravlja davčne preiskave, davčni nadzor in razvija metode in tehnike preprečevanja in odkrivanja davčnih prekrškov in dejanj v zadevah iz pristojnosti službe; 7. odloča v upravnem postopku na prvi stopnji, kadar ta pristojnost izhaja iz zakonov ali drugih predpisov; 8. vzpostavi, organizira, vzdržuje in vodi davčni register; 9. zbira, obdeluje, hrani, daje na razpolago in razkriva podatke s področja dela službe; 10. vzpostavi, vodi, vzdržuje in povezuje zbirke podatkov in evidenc s področja dela službe; 11. določa vsebino informacijskega sistema, ga upravlja in skrbi za njegov razvoj, vključno z upravljanjem in razvijanjem sistema za elektronsko davčno poslovanje; 12. predlaga obliko in vsebino obrazcev s področja dela službe; 13. določa in izvaja programe za kadrovski, strokovni in tehnični razvoj službe; 14. pripravlja, organizira in izvaja programe za izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje uslužbencev službe; 15. skrbi za izvajanje predpisov Skupnosti, sodeluje in izmenjuje podatke z organi Skupnosti in pristojnimi organi držav članic EU; 16. usklajuje sočasne davčne inšpekcijske nadzore med državami članicami EU; 17. skrbi za izvajanje mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo, in sodeluje z davčnimi organi drugih držav in mednarodnimi organizacijami ter strokovnimi organizacijami s področja davčnega sistema; 18. sodeluje z državnimi organi in drugimi strokovnimi organizacijami; 19. skrbi za obveščanje javnosti o delu službe; 20. opravlja druge naloge, določene s tem zakonom ali drugimi predpisi.
(2)Davčna preiskava pomeni izvajanje dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčni postopek, v primeru, ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni predpisi o obdavčenju. Dejanja in ukrepi davčne preiskave se izvajajo z namenom preprečevanja, preiskovanja in odkrivanja kršitev predpisov o obdavčenju. Davčna preiskava se lahko uvede tudi zaradi izvajanja dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčni postopek, za zagotovitev medsebojne pomoči organom Skupnosti, držav članic EU in tretjih držav.
(3)Za zagotovitev enotne uporabe predpisov in enotnega opravljanja nalog službe izdaja generalni direktor davčnim uradom navodila za delo in izdaja pojasnila v zvezi z uporabo predpisov z delovnega področja službe.
- UPRS sklep I U 1695/2015Upravno sodišče RS · 2016
Postopek davčne preiskave se uvršča v t.i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. V tej fazi postopka se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Taki upravni spisi oziroma dokumenti upravne zadeve v času davčne preiskave torej sploh niso obstajali in niso bili vodeni. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba.
- VSRS Sodba X Ips 78/2013Vrhovno sodišče RS · 2014
V postopkih odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ nesorazmerje ugotovi na podlagi podatkov, zbranih uradoma, zato ima podlago, da po uradni dolžnosti začne postopek in revidenta pozove k prijavi premoženja. Ne gre za retroaktivno uporabo zakona, saj je bil institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, v slovenski pravni red vpeljan s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1, ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, prvega odstavka 113. člena ZDavP-1 in 2. alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Metoda za izračun davčne osnove glede podarjenega stanovanja hčerki in obrokov po lizing pogodbi je bila uporabljena pravilno. Stanovanje, ki ga je revident podaril hčeri, na davčno osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ne vpliva. Darilo kot poraba sredstev v nadzorovanem obdobju davčno osnovo sicer
- VSRS Sodba X Ips 188/2012Vrhovno sodišče RS · 2013
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 27. 9. 2016Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sklep I U 1695/2015Upravno sodišče RS · 27. 9. 2016
Postopek davčne preiskave se uvršča v t.i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. V tej fazi postopka se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Taki upravni spisi oziroma dokumenti upravne zadeve v času davčne preiskave torej sploh niso obstajali in niso bili vodeni. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba.
- VSRS Sodba X Ips 78/2013Vrhovno sodišče RS · 29. 5. 2014
V postopkih odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ nesorazmerje ugotovi na podlagi podatkov, zbranih uradoma, zato ima podlago, da po uradni dolžnosti začne postopek in revidenta pozove k prijavi premoženja. Ne gre za retroaktivno uporabo zakona, saj je bil institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, v slovenski pravni red vpeljan s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1, ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, prvega odstavka 113. člena ZDavP-1 in 2. alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Metoda za izračun davčne osnove glede podarjenega stanovanja hčerki in obrokov po lizing pogodbi je bila uporabljena pravilno. Stanovanje, ki ga je revident podaril hčeri, na davčno osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ne vpliva. Darilo kot poraba sredstev v nadzorovanem obdobju davčno osnovo sicer
- VSRS Sodba X Ips 188/2012Vrhovno sodišče RS · 21. 3. 2013
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno