2. člen BHRIPO
I. IZROČITEV IN SPREJEM DRŽAVLJANOV POGODBENIC
Besedilo sporazuma se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi:* Vlada Republike Slovenije in Vlada Republike Hrvaške (v nadaljevanju pogodbenici) sta se v želji po nadaljnjem sodelovanju z namenom zagotavljanja boljšega izvajanja določb o pretoku oseb, v želji, da se omogočita ponovni sprejem in tranzit oseb, katerih vstop in prebivanje sta nezakonita, v duhu sodelovanja in na podlagi vzajemnosti, ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sestavljene v Rimu 4. novembra 1950, in Konvencije o statusu beguncev, sestavljenim v Ženevi 28. julija 1951, spremenjene s Protokolom o statusu beguncev, sestavljenim v New Yorku 31. januarja 1967, odločeni, da se bosta borili proti nezakonitim migracijam, sporazumeli:
- VSRS Sodba I Up 21/2020Vrhovno sodišče RS · 2020
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna uredite
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 8. 7. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba I Up 21/2020Vrhovno sodišče RS · 8. 7. 2020
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna uredite