Pravilnik o transfernih cenah

Ta pravilnik določa način izvajanja 16. in 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09, 43/10 in 59/11; v nadaljnjem besedilu: ZDDPO-2).

(1)Določitev primerljive tržne cene mora biti opravljena z uporabo najustreznejše metode glede na okoliščine primera. Najustreznejša metoda za določanje primerljive tržne cene mora biti izbrana med metodami za določanje primerljive tržne cene, ki so navedene v petem odstavku 16. člena ZDDPO-2 in ob upoštevanju naslednjih kriterijev:

-       prednosti in slabosti vsake metode;

-       primernosti posamezne metode glede na naravo povezanih transakcij, ki se ugotovi na podlagi analize funkcij, ki jih opravlja vsaka oseba v povezani transakciji (ob upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj);

-       razpoložljivosti zanesljivih podatkov, potrebnih za uporabo izbrane metode za določanje primerljive tržne cene, in

-       stopnje primerljivosti med povezanimi in nepovezanimi transakcijami ter zanesljivostjo morebitnih opravljenih prilagoditev primerljivih nepovezanih transakcij, potrebnih za odpravo razlik med njimi.

(2)Za uporabo izbrane metode za določanje primerljive tržne cene so notranje primerjave primernejše od zunanjih primerjav.

(3)Če se ob upoštevanju kriterijev iz prvega in drugega odstavka tega člena primerljivo tržno ceno lahko z enako zanesljivostjo določi z uporabo tradicionalnih transakcijskih metod ali metod transakcijskega dobička, ima uporaba tradicionalnih transakcijskih metod prednost.

(4)Tradicionalne transakcijske metode za določanje primerljive tržne cene so metode iz 1., 2. in 3. točke petega odstavka 16. člena ZDDPO–2.

(5)Metodi transakcijskega dobička za določanje primerljive tržne cene sta metodi iz 4. in 5. točke petega odstavka 16. člena ZDDPO-2.

(6)Ob upoštevanju kriterijev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena ima metoda primerljivih prostih cen prednost pred ostalimi metodami iz petega odstavka 16. člena ZDDPO-2.

(1)Z metodo primerljivih prostih cen se primerjajo cene, zaračunane za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi (v nadaljnjem besedilu: sredstva) oziroma storitve povezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: povezana transakcija ali transakcije), s cenami, zaračunanimi za sredstva oziroma storitve nepovezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: nepovezana transakcija ali transakcije), v enakih ali primerljivih okoliščinah.

(2)Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo cene primerljivega sredstva oziroma storitve v transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava cene se opravi na podlagi:

-       notranje primerjave, pri kateri se primerjajo cene, dosežene med povezanimi osebami s tistimi, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami (npr. istovrstne dobave sredstev in storitev tako povezanim kot nepovezanim osebam) oziroma,

-       zunanje primerjave, pri kateri se primerjajo cene, dogovorjene med povezanimi osebami s tistimi, ki veljajo na trgu (npr. na borzi, v panogi) med nepovezanimi osebami.

(3)Metodo primerljivih prostih cen se lahko uporabi:

-       če obstajata primerljivost sredstev oziroma storitev po njihovih ključnih lastnostih in primerljivost širših poslovnih funkcij, ki vplivajo na ceno oziroma,

-       če je mogoče razlike med njimi odpraviti z ustreznimi prilagoditvami.

(1)Pri uporabi metode preprodajnih cen se izhaja iz cen, po katerih so bila sredstva, ki so bila kupljena od povezane osebe, ponovno prodana nepovezani osebi. Primerljiva tržna cena se določi na način, da se od prodajne cene, ki jo prodajalec zaračunava za sredstva nepovezanim osebam, odšteje razlika v ceni, ki jo dosegajo ali bi jo dosegli v enakih ali primerljivih okoliščinah na trgu nepovezani preprodajalci.

(2)Razlika v ceni je sestavljena iz prodajnih in drugih stroškov preprodajalca ter čistega dobička preprodajalca v skladu z opravljenimi funkcijami ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji.

(3)Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo razlike v ceni v transakciji ali transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava razlike v ceni se opravi na podlagi:

-       notranje primerjave razlike v ceni, pri kateri se primerjajo razlike v ceni, dosežene med povezanimi osebami s tistimi razlikami v ceni, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami oziroma,

-       zunanje primerjave razlike v ceni, pri kateri se primerjajo razlike v ceni, dosežene med povezanimi osebami s tistimi razlikami v ceni, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.

(1)Pri metodi dodatka na stroške se izhaja iz stroškov dobavitelja sredstev oziroma storitev v povezani transakciji. Primerljiva tržna cena se določi tako, da se tem stroškom prišteje ustrezen dodatek, ki ga ali bi ga v enakih ali primerljivih okoliščinah dosegle na trgu nepovezane osebe.

(2)Ustrezen dodatek, je tisti, ki zagotavlja ustrezen dobiček glede na opravljene funkcije ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji.

(3)Pri ugotavljanju dodatka na stroške dobavitelja (stroškovne osnove) se mora zagotoviti primerljivost stroškovnih osnov med primerjanimi transakcijami. Če se pri osebah, ki so opravile transakcije in so predmet primerjave, uporabljajo različna računovodska načela in standardi, so potrebne prilagoditve in uskladitve, tako da je mogoče primerjati stroške oziroma stroškovne osnove, ki so ugotovljene na enak ali primerljiv način.

(4)Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo dodatka na stroške v transakciji ali transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava dodatka na stroške se opravi na podlagi:

-       notranje primerjave, pri kateri se primerjajo dodatki na stroške – pri ustrezno primerljivi stroškovni osnovi – doseženi med povezanimi osebami s tistimi dodatki na stroške, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami oziroma,

-       zunanje primerjave, pri kateri se primerjajo dodatki na stroške – pri ustrezno primerljivi stroškovni osnovi – doseženi med povezanimi osebami s tistim dodatki na stroške, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.

(1)Metoda porazdelitve dobička je metoda, s katero se ugotovi znesek združenega dobička iz povezane transakcije ali povezanih transakcij, ki se razdeli med sodelujoče povezane osebe. Razdelitev združenega dobička se opravi tako, kot bi se od nepovezanih oseb pričakovalo, da si bodo v primerljivih nepovezanih transakcijah razdelile takšen dobiček.

(2)Za razdelitev združenega dobička se lahko uporabi eden od naslednjih pristopov:

-       smiselni približek delitve dobička, kot bi se od nepovezanih oseb pričakovalo, da zaslužijo s sodelovanjem pri primerljivi nepovezani transakciji. V primeru odsotnosti primerljivk pa na podlagi opravljenih funkcij ter ob upoštevanju vloženih sredstev in prevzetih tveganj vsake od povezanih oseb, udeleženih v povezani transakciji, ali

-       z uporabo ene izmed metod iz 2., 3., 4. ali 6. člena tega pravilnika, v primeru, da je mogoče določiti primerljivo tržno ceno za nekatere funkcije, ki jih izvajajo povezane osebe v povezani transakciji, pri čemer se morebitni preostanek združenega dobička, ki ga ni mogoče razdeliti z uporabo ene izmed metod iz 2., 3., 4. ali 6. člena tega pravilnika, razdeli na podlagi smiselnega približka delitve dobička, kot bi se od nepovezanih oseb pričakovalo, da zaslužijo s sodelovanjem pri primerljivi nepovezani transakciji.

(3)(črtan)

(4)(črtan)

(1)Z metodo stopnje čistega dobička se primerja čisti dobiček, ki je dosežen v povezani transakciji ali transakcijah, s primerno osnovo (na primer stroški, prihodki od prodaje, sredstvi). Primerljiva tržna cena se določi na podlagi razmerja med čistim dobičkom in ustrezno primerno osnovo in to ob upoštevanju opravljenih funkcij ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji.

(2)Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo stopnje čistega dobička, doseženega v transakciji ali transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava stopnje čistega dobička se opravi na podlagi:

-       notranje primerjave stopnje čistega dobička, pri kateri se primerjajo stopnje čistega dobička, dosežene med povezanimi osebami s tistim stopnjami čistega dobička, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami oziroma,

-       zunanje primerjave, pri kateri se primerjajo stopnje čistega dobička, dosežene med povezanimi osebami s stopnjami čistega dobička, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.

(1)Pri ugotavljanju primerljive tržne cene se mora primerjati dejavnik, ki se proučuje iz povezane oziroma povezanih transakcij z dejavnikom, ki se proučuje v enakih ali primerljivih transakcijah med nepovezanimi osebami. Šteje se, da je nepovezana transakcija primerljiva s povezano transakcijo:

-       če nobena od razlik med transakcijami ne more bistveno vplivati na dejavnik, ki se proučuje v skladu z ustrezno metodo določanja primerljive tržne cene, ali

-       v primeru, da takšne razlike obstajajo, je mogoče učinke takih razlik izločiti s sprejemljivo natančnimi prilagoditvami dejavnika, ki se proučuje v primerljivih nepovezanih transakcijah z namenom, da se odpravi vpliv teh razlik na primerljivost.

(2)Dejavniki, ki se preučujejo in se uporabljajo pri posamezni metodi za določanje primerljive tržne cene, so zlasti:

-       cena, uporabljena v transakciji,

-       kosmata marža,

-       neto dobiček,

-       razdelitev združenega dobička,

-       finančni kazalniki.

(3)Primerljivost transakcij se presoja na način, kot ravnajo nepovezane osebe, ki primerjajo med seboj vse razpoložljive transakcije in se odločijo za transakcijo, ki je zanje najbolj ugodna.

(4)Pri ugotavljanju primerljivosti dveh ali več transakcij je potrebno opraviti analizo primerljivosti ter upoštevati ekonomsko relevantne dejavnike, ki vplivajo na dejstva in okoliščine posamezne transakcije:

-       značilnosti prenesenih sredstev oziroma storitev,

-       funkcije, ki jih izvajajo povezane in nepovezane osebe (ob upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj),

-       pogodbene pogoje,

-       gospodarske okoliščine, v katerih potekajo transakcije,

-       poslovne strategije.

(5)Če je mogoče ugotoviti različno stopnjo primerljivosti nepovezanih transakcij s povezano transakcijo, je treba upoštevati primerljive nepovezane transakcije z višjo stopnjo primerljivosti in izločiti tiste z nižjo stopnjo primerljivosti.

(6)Primerljivost okoliščin transakcij je potrebno ugotavljati za čas, ko so se transakcije izvedle oziroma preden so se izvedle. Podatke o transakcijah in z njimi povezane pogoje iz preteklih let se mora proučiti, če ti razkrivajo dejstva in okoliščine, ki so morda vplivali na določanje primerljivih tržnih cen.

(7)Večletni podatki se uporabijo, če prispevajo k večji zanesljivosti analize primerljivosti.

(1)Razlike v posebnih značilnostih sredstev ali storitev so pogosto vsaj deloma razlog za razlike v njihovi ceni na trgu. Podobnost značilnosti prenesenih sredstev ali storitev je najpomembnejša pri primerjavi cen povezanih in nepovezanih transakcij, manj pomembna pa pri primerjavi stopenj dobička.

(2)Značilnosti prenesenih sredstev in storitev iz 9. člena tega pravilnika vključujejo zlasti:

-       pri transakcijah s sredstvi, ki niso neopredmetena sredstva: njihove fizične in tehnične značilnosti, kakovost, trpežnost, zanesljivost, razpoložljivost (dostopnost) in obseg dobave, možnost izvedbe popravil, dana jamstva, standardizacijo, embalažo, oblikovanje, celostno grafično podobo, dodatne storitve idr.,

-       pri transakcijah s storitvami: njihovo vrsto in obseg, razpoložljivost, dana jamstva, usposobljenost izvajalcev, zanesljivost, tveganja, dodatne in servisne storitve idr.,

-       pri transakcijah z neopredmetenimi sredstvi: obliko transakcij glede na način izkoriščanja neopredmetenega sredstva (prodaja oziroma nakup celotnih pravic iz neopredmetenega sredstva, nakup oziroma prodajo licence za pravico do uporabe neopredmetenega sredstva ali vključenost neopredmetenega sredstva v samo sredstvo, ki se prodaja), vrsto neopredmetenih sredstev, dolžino trajanja in stopnjo zaščite, pričakovane koristi od uporabe teh sredstev (primeroma z ugotavljanjem neto sedanje vrednosti bodočih donosov), (ne)izključnost pravice uporabe teh sredstev, ozemeljske omejitve, zagonske stroške, stroške raziskav in razvoja, možnost podeljevanja podlicenc, dodatna vlaganja v neopredmetena sredstva idr.

(1)V transakcijah med nepovezanimi osebami velja, da je višina plačila navadno odvisna od funkcij, ki jih je izvedla posamezna od oseb, vključenih v transakcije, ob upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj. Zato je treba pri ugotavljanju, ali so povezane in nepovezane transakcije ali osebe, ki jih izvajajo, primerljive, primerjati funkcije, ki jih prevzemajo ali jih bodo prevzele nepovezane in povezane osebe. Zato je potrebno proučiti tudi sestavo in organiziranost povezanih oseb (skupine) ter pravni položaj osebe, ki izvaja funkcije.

(2)Funkcije, ki jih izvajajo osebe iz 9. člena tega pravilnika vključujejo: oblikovanje, proizvajanje oziroma izdelavo, sestavljanje, raziskovanje in razvijanje, servisiranje, nabavljanje, distribuiranje, trženje, oglaševanje, prevažanje, financiranje, upravljanje in druge funkcije.

(3)Pri analizi funkcij je potrebno ugotoviti glavne funkcije, ki jih izvaja oseba, pri kateri se proučujejo povezane transakcije, in izvesti prilagoditve za vse pomembne razlike glede na funkcije, ki jih prevzemajo v enakih ali primerljivih okoliščinah nepovezane osebe, s katerimi se oseba, pri kateri se proučujejo povezane transakcije, primerja. Pri tem je ključna ekonomska pomembnost funkcij, ki je odvisna od njihove pogostosti, narave in vrednosti za osebi, ki sodelujeta v transakciji.

Opredelitev porabljenih sredstev iz 9. člena tega pravilnika vključuje:

-       vrsto sredstev, kot so zlasti proizvajalna in druga oprema, objekti, zemljišča, neopredmetena in druga sredstva,

-       značilnosti sredstev, kot so zlasti lastništvo, starost, tržna vrednost, kraj razpolaganja, varovanje premoženjskih pravic in druge značilnosti.

(1)Pri poslovanju med povezanimi osebami morajo ustvarjeni donosi ustrezati porazdelitvi tveganj med pogodbenimi strankami, ki veljajo pri poslovanju med nepovezanimi osebami v enakih ali primerljivih okoliščinah.

(2)Opredelitev prevzetih tveganj iz 9. člena tega pravilnika vključuje zlasti:

-       tržna tveganja,

-       tveganja izgub, ki bi lahko nastale v povezavi z vlaganjem in uporabo sredstev,

-       tveganja uspešnosti ali neuspešnosti vlaganja v raziskave in razvoj,

-       finančna tveganja,

-       kreditna tveganja.

(1)Pri analizi pogodbenih pogojev iz 9. člena tega pravilnika je potrebno ugotoviti, kako se dogovorjeni pogodbeni pogoji v povezani transakciji ali transakcijah med povezanima osebama oziroma osebami razlikujejo od pogojev v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah med nepovezanima osebama ali osebami; za slednje velja, da je v pogodbenih pogojih navadno natančno opredeljeno ali nakazano, kako se med strankami delijo odgovornosti, tveganja in koristi.

(2)Pogoji transakcije (na primer porazdelitev tveganj, odgovornosti in koristi med udeležence transakcije) se ugotovijo na podlagi dejanskega ravnanja pogodbenih strank, na podlagi pogodb in druge dokumentacije, ki dokazuje pogoje transakcije.

(3)Če pogodbeni pogoji v pisni obliki ne obstajajo, se ti pogoji med povezanimi osebami ugotovijo na podlagi njihovega ravnanja in skladu z ekonomskimi načeli, ki običajno obstajajo in veljajo v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami.

Gospodarske okoliščine iz 9. člena tega pravilnika, ki določajo primerljivost trgov, so zlasti:

-       zemljepisna lega in velikost trgov,

-       stopnja konkurence na trgih ter relativni konkurenčni položaji kupcev in prodajalcev,

-       obstoj ciklov (konjunkturni, gospodarski ali življenjski cikel izdelka),

-       razpoložljivost (dostopnost) nadomestnih sredstev oziroma storitev,

-       raven ponudbe in povpraševanja na trgu kot celoti in na posameznih delnih trgih,

-       kupna moč potrošnikov,

-       vrsta in stopnja urejanja trga s strani države,

-       proizvajalni stroški, stroški zemljišč, dela in kapitala, prevozni in drugi stroški,

-       raven poslovanja na trgu,

-       datum in čas transakcije.

(1)Opredelitev poslovnih strategij iz 9. člena tega pravilnika vključuje različne vidike poslovanja:

-       inovacije in razvoj novih izdelkov,

-       stopnjo diverzifikacije,

-       izogibanje tveganjem,

-       oceno sprememb pri oblikovanju politike,

-       vpliv obstoječe in načrtovane delovne zakonodaje na strategije,

-       strategije povečevanja tržnega deleža,

-       druge strategije, ki vplivajo na poslovanje.

(2)Pri opredelitvi poslovnih strategij iz prvega odstavka tega člena je potrebno proučiti, kdo je zasnoval poslovne strategije (skupina povezanih oseb ali član skupine sam), kako so člani skupine povezanih oseb vključeni v njihovo uresničevanje, ali ravnanje povezanih oseb ni v nasprotju s sprejetimi strategijami in ali stroški navedenih strategij bremenijo povezane osebe na način, ki bi v enakih ali primerljivih okoliščinah veljal med nepovezanimi osebami.

(1)Primerljive tržne cene se določajo na podlagi posamične presoje za vsako transakcijo posebej.

(2)Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se lahko primerljive tržne cene določijo na podlagi kombiniranih transakcij na način, da se presodijo okoliščine transakcij skupaj in ne za vsako posebej, in sicer pod pogojem, da so posamezne transakcije med seboj tako tesno povezane ali neposredno sledijo druga drugi, da jih ločeno sploh ni mogoče ustrezno presoditi.

(1)Pri določanju primerljive tržne cene in opredeljevanju razlogov odstopanja transferne cene od primerljive tržne cene je potrebno upoštevati morebitne vplive vladne politike oziroma politik na določanje višine transfernih cen.

(2)Vladne politike iz prvega odstavka tega člena so zlasti usmerjanje cen in obrestnih mer, subvencije, nadzor nad plačami, protidampinške dajatve, devizni nadzor, nadzor nad plačili licenčnin in podobne politike.

Pri določanju primerljive tržne cene pri osebi v povezani transakciji ali transakcijah, ki ustvarja izgube, se mora proučiti ali nepovezane osebe v isti transakciji ali transakcijah ustvarjajo dobiček in ali bi bila v enakih ali primerljivih okoliščinah nepovezana oseba pripravljena prenašati izgube.

(1)Razpon primerljive tržne cene je razpon več relevantnih vrednosti dejavnika, ki se proučuje, v primerljivi nepovezani transakciji, ki nastane z uporabo najustreznejše metode ali več metod za določanje primerljive tržne cene, in od katerih so vse vrednosti enako primerljive s povezano transakcijo na podlagi izvedene analize primerljivosti v skladu s tem pravilnikom.

(2)Če je rezultat uporabe metode ali metod za določanje primerljive tržne cene več enako relativno zanesljivih vrednosti, se, kadar so bili za določitev primerljive tržne cene uporabljeni razmeroma zanesljivi oziroma natančni podatki in dokumentacija, kot primerljiva tržna cena šteje tista vrednost v razponu, ki najbolje odraža okoliščine transakcije.

(3)Če je rezultat uporabe metode ali metod za določanje primerljive tržne cene ugotovljen z uporabo manj zanesljivih oziroma natančnih podatkov in dokumentacije, se primerljiva tržna cena določi znotraj interkvartilnega razpona, ki se ugotovi na način, da se iz celotnega ugotovljenega razpona izloči 25 % spodnjih zunanjih vrednosti in 25 % zgornjih zunanjih vrednosti. Za določitev primerljive tržne cene se lahko uporabi mediana.

(4)Mediana po tem členu je vrednost, ki razdeli celotni oziroma interkvartilni razpon na dve polovici. Pri lihem številu podatkov je mediana srednja številka, pri sodem številu podatkov pa se mediana izračuna kot povprečje dveh srednjih vrednosti.

(5)Če je vrednost primerljive tržne cene izven razpona, se primerljiva tržna cena določi glede na zanesljivost podatkov v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom tega člena.

(1)Šteje se, da je bila storitev med povezanimi osebami opravljena, če bi bila nepovezana oseba pripravljena naročiti in plačati to storitev od druge nepovezane osebe ali če bi jo bila ta pripravljena opraviti sama.

(2)Pogoja iz prvega odstavka tega člena sta primeroma izpolnjena, če bi bila nepovezana oseba pripravljena naročiti in plačati storitev od druge nepovezane osebe ali če bi jo bila ta pripravljena opraviti sama, upoštevaje okoliščine, če:

-       opravljena storitev zagotavlja ekonomsko ali komercialno vrednost v smislu izboljšanja ekonomskega položaja prejemnika storitve oziroma

-       bi takšno storitev nepovezana oseba za lastne potrebe izvedla z lastnimi sredstvi.

(3)Storitve med povezanimi osebami, za katere se določajo primerljive tržne cene, so primeroma:

-       administrativne storitve (upravljavske storitve, načrtovanje, računovodstvo, revizija, pravne storitve in podobne),

-       finančne storitve (posojilne pogodbe, nadzor nad denarnimi tokovi in podobno),

-       tehnične in komercialne storitve v obliki pomoči na področjih proizvodnje, nabave, distribucije in trženja,

-       kadrovske storitve (povezane z zaposlovanjem in zaposlenimi, izobraževanje in podobno).

(4)Stroškov dejavnosti, ki jih povezana oseba zaračunava drugi zaradi svojega deleža v kapitalu, upravljanju, nadzoru ali glasovalnih pravicah in ki jih v enakih ali primerljivih okoliščinah nepovezane osebe ne bi bile pripravljene plačati, ni upravičeno zaračunavati v obliki storitev. Primeroma so to naslednji stroški takšnih dejavnosti:

-       stroški dejavnosti v zvezi s pravno ureditvijo same matične družbe (stroški v zvezi skupščinami delničarjev matične družbe, izdajanjem delnic v matični družbi in nadzornim svetom),

-       stroški v zvezi z zahtevami poročanja matične družbe, vključno z uskupinjevanjem poročil,

-       stroški zbiranja sredstev za prevzem deležev.

(5)Kjer je mogoče identificirati določene posebne storitve, ki jih zagotavlja oseba povezanemu podjetju, mora biti določitev, ali je zaračunana storitev v skladu s primerljivo tržno ceno, narejena za vsako posebno storitev, kot je to določeno v 17. členu tega pravilnika.

(6)Pri določanju primerljive tržne cene za storitve se uporablja metoda primerljivih prostih cen, kadar se storitve, ki so primerljive s storitvami, ki so predmet transakcije med povezanimi osebami, opravljajo tudi med nepovezanimi osebami ali kadar se take storitve zagotavljajo tudi nepovezanim osebam v enakih ali primerljivih okoliščinah, kot se zagotavljajo povezanim osebam.

(7)Če se primerljiva tržna cena določa z metodo dodatka na stroške, se uporabi:

-       način neposrednega določanja, ko so opravljene storitve in podlage za plačilo jasno prepoznavne in so stroški za posamezne storitve ugotovljivi, ali

-       način posrednega določanja, če metode neposrednega določanja ni mogoče uporabiti zaradi nepraktičnosti oziroma če transakcije storitev med povezanimi osebami niso določljive (na primer, če so stroški za te storitve vsebovani v stroških oziroma ceni večje transakcije ali če stroški sploh niso porazdeljeni med povezanimi osebami).

(8)Če storitve, ki se zagotovijo povezanim osebam, spadajo v glavno oziroma redno in ne občasno poslovno aktivnost izvajalca storitve ter se zagotavljajo tako povezanim osebam kot nepovezanim osebam, se ob uporabi metode dodatka na stroške uporablja pristop neposrednega določanja primerljive tržne cene v skladu s prvo alinejo sedmega odstavka tega člena.

(9)Če stroški, ki se pripišejo posamezni storitvi, niso določljivi neposredno, se za določanje primerljive tržne cene ob uporabi metode dodatka na stroške uporabi pristop posrednega določanja v skladu z drugo alinejo sedmega odstavka tega člena, in sicer z uporabo:

-       primernega ključa za porazdelitev stroškov, ki temelji na dejstvih in okoliščinah vsakega posameznega primera opravljanja storitve,

-       realne porazdelitve stroškov, pri čemer se morata upoštevati ekonomska vrednost storitev za prejemnika in obseg izvajanja primerljivih storitev med nepovezanimi osebami.

(1)Pri določitvi primerljive tržne cene v povezanih transakcijah, ki vključujejo primeroma pravice do uporabe, prodajo ali druge odsvojitve neopredmetenih sredstev med povezanimi osebami, je treba upoštevati tako vidik prenositelja premoženja kot vidik prevzemnika premoženja ter še posebej ceno, po katerih bi bile nepovezane osebe pripravljene prenesti primerljivo neopredmeteno sredstvo ali pravico do uporabe neopredmetega sredstva na prevzemnika.

(2)Pri izvedbi analize primerljivosti v skladu z določbami 9. člena tega pravilnika v zvezi s transakcijami, ki vključujejo neopredmetena sredstva, je potrebno upoštevati primeroma tudi merila, ki so pomembna za primerljivost povezanih in nepovezanih transakcij, vključno:

-       s pričakovanimi ekonomskimi koristmi,

-       z geografskimi omejitvami pri uveljavljanju pravic od uporabe neopredmetega sredstva,

-       z naravo pravic do uporabe neopredmetenega sredstva (na primer izključna ali neizključna pravica do uporabe pravic, ki se prenašajo), in

-       s tem, ali ima prevzemnik pravico do udeležbe pri nadaljnjem razvoju neopredmetega sredstva.

(1)Za dogovor o delitvi stroškov po tem členu se šteje dogovor med dvema ali več povezanimi osebami, ki si delijo stroške in tveganja raziskovanja in razvijanja, proizvajanja ali pridobivanja sredstev, storitev ali pravic ter določijo vrsto in obseg deležev posameznega udeleženca pri tem.

(2)Sorazmerni delež posameznega udeleženca k celotnemu dogovorjenemu prispevku mora biti skladen s sorazmernim deležem udeleženca v pričakovanih koristih iz dogovora na način, kot bi ga bile v enakih ali primerljivih okoliščinah pripravljene – glede na utemeljeno pričakovane koristi iz dogovora – prispevati nepovezane osebe. Delež posameznega udeleženca pri poslovnih izidih (koristih) dejavnosti iz dogovora o delitvi stroškov mora biti določen na način, kot velja oziroma bi veljal v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami.

(1)Šteje se, da se pogoji transakcij med pogodbenima stranema razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami, ko pri določanju pogodbenih pogojev ena stranka nasproti drugi izkoristi dejanski ekonomski ali drug vpliv, pri čemer doseže pogoje, ki jih ni ali jih ne bi bilo mogoče doseči v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami, in so ti pogoji v nasprotju z racionalnim ekonomskim ravnanjem ene od strank v poslu.

(2)Pri transakcijah iz prvega odstavka tega člena gre za transakcije, v kateri se pogoji ne določijo v pogajanjih med neodvisnima pogodbenima stranema, ampak jih narekuje le volja ene od strank. Tak vpliv se lahko doseže, ne da bi imela ena od strani najmanj 25% delnic oziroma deležev v kapitalu, upravljanju, nadzoru oziroma glasovalnih pravicah. Navedeni vpliv primeroma odražajo zlasti naslednji posamezni dejavniki ali njihova kombinacija:

-       sklenjena podjetniška pogodba (pogodba o obvladovanju, pogodba o prenosu dobička in druga podjetniška pogodba),

-       ekskluzivna pravica do prodaje proizvodov, ki jih proizvede druga pogodbena stran,

-       nesposobnost podjetja, da bi poslovalo brez kapitala, izdelkov in tehničnega sodelovanja, ki mu jih zagotavlja drugo podjetje v transakciji (to vključuje tudi skupne podvige),

-       visoka stopnja finančne odvisnosti (visoka posojila in drugo),

-       sodelovanje ene pogodbene strani pri nabavi in prodaji,

-       sodelovanje pogodbenih strani v kartelih in konzorcijih,

-       nadzor nad ponudniki ali trgovci,

-       pogodbe, ki vodijo k monopolnemu položaju. Pravilnik o transfernih cenah (Uradni list RS, št. 141/06) vsebuje naslednjo končno določbo: Ta pravilnik začne veljati 1. januarja 2007.«. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o transfernih cenah (Uradni list RS, 4/12) vsebuje naslednjo končno določbo: »12. člen Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.