38. člen ZVCP-1-UPB4

Bistvo prepovedi iz določbe 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 je, da voznik ne sme prehitevati na odseku ceste, kjer ni zadostne preglednosti in tako ni mogoče videti vozil iz nasprotne smeri. Z navedeno dodano besedo „blagim“ pred besedo „ovinkom“ je obtožba le natančneje opisala ovinek, v katerem je obsojenec prehiteval, ni pa s tem posegla v dispozicijo 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1.

Nepravilno oziroma nedovoljeno prehitevanje osebnega vozila ne more v celoti razbremeniti voznika traktorja, ki je bil tudi sam dolžan ravnati v skladu s pravili cestnega prometa.

Če novejši predpis določa višjo globo in manjše število kazenskih točk, na vprašanje, katera sankcija bo za storilca imela hujše posledice, ni mogoče odgovoriti samo s primerjavo zagroženih sankcij, temveč mora sodišče primerjati vsaj še določbe obeh zakonov, ki določajo pogoje za odvzem vozniškega dovoljenja in poznati okoliščine na strani storilca.

Le če bi sodišče ugotovilo, da je storilcu na podlagi uporabe določb ZVCP-1 in ob upoštevanju drugih, v evidenco vpisanih kazenskih točk, potrebno izreči še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, po določbah ZPrCp pa tega ukrepa, ker predpisuje manjše število kazenskih točk za očitani prekršek, ne bi bilo potrebno izreči, bi bilo (v obravnavanem primeru) dolžno uporabiti novejši predpis (3. točko prvega odstavka 52. člena ZprCp).

Obdolženki se ne očita, da bi prekršila dovoljeno hitrost vožnje na avtocesti, vožnja s hitrostjo v okviru dovoljene hitrosti vožnje pa ne izključuje kršitve 30. člena ZVCP-1, to je vožnje z neprilagojeno hitrostjo določenim pogojem. Obdolženka je, da bi preprečila trčenje z vozilom, ki jo je že prehitevalo, odstopila od prehitevanja in sunkovito odvila volan v desno, pri tem pa izgubila oblast nad vozilom. Glede na tak manever med vožnjo vozila z večjo hitrostjo, do katerega je prišlo povsem zavestno, je obdolženki glede na njene osebne lastnosti (voznica z opravljenim vozniškim izpitom) in upoštevajoč že objektivno pričakovano nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil prišlo pri takem manevru do zanašanja vozila, mogoče očitati, da pri tem ni ravnala s potrebno pazljivostjo in da je lahko pričakovala prepovedano posledico, to je zanašanje vozila in izgubo nadzora nad vozilom, v katero pa ni privolila, torej je ravnala z zavestno malomarnostjo. Razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo upoštevajoč sodobno kazenskopravno znanost ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste, temveč je v vsakem posamičnem primeru potrebno ugotoviti, ali u

Vrhovno sodišče RS je v več sodbah sprejelo stališče, da se sodba sodišča prve stopnje sme opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Generalne policijske uprave pri Ministrstvu za notranje zadeve, saj je takšno strokovno mnenje po ustaljeni sodni praksi dokaz kot vsak drug dokaz, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov, in ni nedovoljen dokaz in sam po sebi neverodostojen dokaz. 155. člen ZP-1 razloga protispisnosti ne zajema. Zatrjevanje neskladja med razlogi, na katere se opira sodba, in listino strokovnim mnenjem, predstavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati. Ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s 5. odstavkom 38. člena ZVCP-1, mu je utemeljeno izreklo sankcije ob upoštevanju 3. odstavka 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega prekrška, in posledice, ni razlogov za odpustitev sankcije prepovedi vožnje motornih vozil (

Vozniku, ki s prekrškom iz ZVCP-1 povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o prehitevanju, se sankcije izrečejo na podlagi 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj ZVCP-1E ni milejši predpis, upoštevajoč pri tem sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek kot specialni minimum, pri čemer je s tem, ko lahko sodišče po določbi 4. odstavka 23. člena ZP-1 sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila ob v zakonu določenih pogojih tudi odpusti, sodišču tudi v primeru ZVCP-1 dana možnost, da na podlagi ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ob upoštevanju splošnih pravil za odmero sankcije, odloči, ali bo sicer obvezno predpisano stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila izreklo ali ne.

Namen voznika, da začne s prehitevanjem vozila pred seboj, ki ga voznik izkaže tako, da se približa sredinski črti ali zapelje le nekoliko čez njo, da bi preveril promet iz nasprotne smeri, še ne pomeni, da je začel s prehitevanjem.