54. člen ZJZP

V postopku javnega razpisa po postopku konkurenčnega dialoga za podelitev koncesije za opravljanje lokalne gospodarske javne službe rednega in investicijskega vzdrževanja občinskih javnih cest po oddaji (končnih) ponudb ni mogoče znova voditi dialoga (se pogajati) in nato vnovič pozvati ponudnike k oddaji (končnih) ponudb. Po zaključenem dialogu je mogoče oddati le eno ponudbo, glede katere ponudnik na zahtevo naročnika lahko poda pojasnila, podrobne opredelitve, optimizacijo, dodatne informacije, določi dokončne pogoje, vendar na način, da se ne spreminjajo bistveni vidiki ponudbe.

Tožeča stranka je bila v neenakopravnem položaju v razmerju do stranke z interesom. Sodišče se vsekakor strinja z navedbo tožeče stranke, da je bilo kršeno načelo enakopravnosti in konkurenčnosti in če bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, to ne bi bilo skladno z ustavno dopustnimi cilji pri dodeljevanju koncesije, to je v skladu z načelom enakosti pred zakonom. Tožeča stranka je izpolnjevala pogoj za opravljanje dejavnosti, a je bila kljub temu neupravičeno izločena iz nadaljnjega postopka. Škoda ji je torej nastala že s tem, ker je bila iz konkurence pri pridobitvi koncesije izločena neupravičeno. V primeru odprave odločbe bi lahko stranka z interesom še vedno opravljala dejavnost ortodontije, le da bi jo morala opravljati kot zasebno zdravstveno dejavnost brez koncesije, s tem, da se bo o njeni vlogi za podelitev koncesije ponovno odločalo v ponovljenem postopku. Pri oceni nesorazmernosti obremenitve je potrebno upoštevati tudi to, da je stranka z interesom doslej na podlagi koncesije svojo dejavnost opravljala in za nazaj ni mogla biti oškodovana. Sodišče se ne strinja s tem, da bi dejansko lahko bilo večje število pacientov prizadetih. Pacienti bi lahko nadal

Na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZJZC oz. četrtega odstavka 78. člena ZJN-2 je možno računsko napako popraviti tako, da se ponudnika pozove, da da pisno soglasje k popravku očitne računske napake. Zaradi očitne računske napake ponudba tako ni nepopolna in jo je mogoče popraviti.

Res je sicer, da skladno s prvim odstavkom 5. člena ZZDej mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto, vendar pa tega določila ni možno razlagati tako, da bi lahko toženka brez utemeljenega razloga kot merilo določila, da imajo prednost tisti, ki so čim bližje določenemu naslovu. To bi sicer lahko bil kriterij za ocenjevanje, vendar le, če bi bili za to podani utemeljeni razlogi v javnem interesu. V konkretnem primeru se toženka v tem pogledu sklicuje na ohranjanje znanih lokacij določenih specialistov, s čimer naj bi se zagotavljala dobra informiranost uporabnikov storitev z lokacijami izvajanja dejavnosti. To ne more biti upravičen razlog za to, da se kot merilo določi razdalja do določenega naslova. V tem primeru imajo namreč avtomatično prednost tisti, ki že opravljajo dejavnost na določenem naslovu, s tem pa so ostali kandidati postavljeni v neenakopraven položaj in to ni v skladu s 14. členom Ustave. V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZUS-1 v primeru, če je bil upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče s sodbo ugot

Že zgolj z vidika ZUP velja, da pristojni organ lahko zavrne oziroma pravilneje zavrže vlogo kandidata za pridobitev koncesije na področju zdravstva, ki je nepopolna, če je v razpisu jasno opredeljeno, kaj točno mora kandidat vključiti v vlogo, ki jo poda na razpis. Pa tudi v tem primeru mora organ v zavrnilni odločbi utemeljiti, zakaj zaradi pomanjkljive vloge kandidata organ takšne vloge ni mogel vzeti v presojo (razen v primeru, ko je že zakonodajalec na določenem področju določil, da vlog ni mogoče dopolnjevati). V predmetnem javnem razpisu ni bilo navedeno, da bo organ štel vlogo za nepopolno in jo bo zavrgel, če kandidat ne bo predložil parafiranih in oštevilčenih listov na vsej dokumentaciji. Med obvezne sestavine vloge je tožena stranka vključila tudi dokazilo o uporabi ordinacijskih prostorov na razpisanem krajevnem območju, „razen če predlagana ordinacija ni v prostorih OŠ“. Ta formulacija brez dvoma pomeni, da če je ordinacija v OŠ, katere lastnica je tožena stranka, ni potrebno dokazovati lastništva prostorov.