3. člen ZJZP

Ni mogoče slediti ugovorom toženke, da je ureditev iz 121. člena ZLD-1 nejasna oziroma nepopolna do te mere, da zakona sploh ni mogoče uporabiti oziroma, da je zato zakon v nasprotju z Ustavo. Pri tem sodišče izpostavlja, da je pri razlagi določb ZLD-1 treba upoštevati tudi druge zakone, ki urejajo zadevno področje, kot tudi, da se je o določenih relevantnih vidikih že izrekla tudi sodna praksa. Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V odločbi U-I-194/17-21 je Ustavno sodišče tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razv

ZJZP je sistemski zakon, v katerem so vsebovane splošne določbe o koncesijah za izvajanje gospodarske oziroma druge javne službe oziroma dejavnosti, za urejanje razmerij javno-zasebnega partnerstva. Ta zakon se uporablja tudi za koncesijska razmerja po prvi alineji 26. člena ZJZP, njegova uporaba pa je v razmerju do specialnih zakonov po 3. členu ZJZP subsidiarna, kar pomeni, da se določbe uporabijo le v primeru, če posebni zakon istovrstnih vprašanj ne ureja drugače. Ta posebni zakon pa je (bil) v teh primerih ZZDej oziroma je sedaj (po enakem principu) ZZDej-K, torej se ZJZP uporablja le za vprašanja, ki v ZZDej-K niso posebej urejena. Eno izmed temeljnih načel javnih razpisov (na vseh področjih), je transparentnost, zato tega načela ni možno izključiti na področjih podelitve koncesij v zdravstveni dejavnosti, četudi ni izrecno predpisano, še posebej ne s podzakonskim aktom, kot je koncesijski akt. Vzpostavitev transparentnega sistema je bilo tudi eno izmed vodil k sprejetju ZZDej-K, načelo transparentnosti pa določa tudi 13. člen ZJZP. Ker torej organ ni predvidel in tudi ne izvedel javnega odpiranja ponudb, je s tem kršil pravila postopka. Ne samo, da je organ pr

Prenos koncesije na podlagi ZZDej ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP. Z ZJZP je določena subsidiarna uporaba tega zakona glede vprašanj, ki s specialnim zakonom niso urejena drugač. ZZDej, ki kot specialni zakon ureja navedeno področje koncesij, ne pozna prenosa koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti s koncesionarja na drugo osebo (novega koncesionarja). To, da ta institut ni bil vključen v ZZDej, kaže na to, da zakonodajalec prenosa kot oblike pridobitve koncesije ni želel določiti in ne, da bi zaradi tega lahko vstopile splošne določbe ZJZP.

ZJZP tudi koncesijsko razmerje obravnava kot razmerje javno-zasebnega partnerstva, v katerem javni partner podeli zasebnemu pravico opravljati storitve, ki so v javnem interesu, konkretno zdravstveno dejavnost, kadar se ta opravlja kot javna služba na podlagi koncesije (drugi odstavek 3. člena ZZDej). Zato se v teh primerih glede vprašanj, ki v ZZDej niso urejena, subsidiarno uporablja ZJZP. Vprašanje nesorazmernosti iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1 je materialnopravno vprašanje in pomeni, da je treba posledice odprave presojati ne le z vidika pravnega položaja osebe, ki je z odločbo pridobila pravico (izvajati javno službo kot koncesionar) in jo že izvršuje, ampak tudi z vidika prizadetosti tožnika, ki je v upravnem sporu kot kandidat na javnem razpisu zahteval odpravo odločbe o izbiri koncesionarja, ter z vidika prizadetosti javnega interesa. Šele ob tehtanju vseh v konkretnem primeru udeleženih interesov je mogoče ugotoviti (ne)sorazmernost posega.

V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP. Tožena stranka (država) ob zahtevi za neposredno podelitev koncesije, kakršna je bila v obravnavani zadevi, kljub revidentovemu morebitnemu izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje konkretne zdravstvene storitve v obliki koncesije, te koncesije ne more in ne sme podeliti, saj se koncesionar skladno z ZJZP lahko izbere le po predhodno opravljenem javnem razpisu, s katerim se v postopku izbire zagotavlja uresničevanje načel enakega obravnavanja, nediskriminatornosti in transparentnosti, ki morajo biti na področju podeljevanja koncesij storitev za izvajanje javnih služb spoštovana tudi skladno s prakso Sodišča Evropske unije. Odločitev o tem, ali se bo za izvajanje neke konkretne zdravstvene storitve, ki jo mora v okviru javnih služb zagotavljati država, sploh podeljevala koncesija, ali pa se bo ta storitev zagotavljala v obliki javnega zavoda (3. člen ZZDej), je v izključni pristojnosti države (tožene stranke).