36. člen ZFO-1

Na podlagi 36. člena ZFO-1 je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku vračila tega nadomestila kot stranki oziroma stranski udeleženki. Občina namreč v tem postopku ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa ampak zasleduje dejanski interes, in sicer pridobiti čim več sredstev v občinski proračun, zaradi česar je bila odločitev tožene stranke o zavrženju predloga odločanja po nadzorstveni pravici, pravilna.

Pravica oziroma pravni interes občine v zvezi z NUSZ je glede na veljavno ureditev zgolj v tem, da dobi sredstva, kolikor jih je bilo pobranih iz naslova NUSZ, nakazana v svoj proračun. Nima pa pravice do tega, da je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da je odmerjeno v določeni višini. Odločitev upravnega sodišča o odmeri, tudi morebitna odprava odločbe o odmeri NUSZ, zato ne more vplivati na pravice in pravne koristi občine, ki jih ima občina v zvezi z NUSZ. Odločitev sodišča prve stopnje, da občina ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v upravnem sporu iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v revidentkino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa.

Z izpodbijanim sklepom, s katerim je tožena stranka zavrgla predlog pritožnice za obnovo postopka, ni bilo poseženo v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožeče stranke, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožba zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna.

Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja.

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa. V obravnavanem primeru ne gre za spor o zakonitosti pritožničinega Odloka in sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v njegovo veljavnost (ga razveljavilo), ampak za postopek presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta, s katerim se je zavrglo priznanje lastnosti stranke v postopku vračila nadomestila (tretji osebi, v kateri pa določen člen Odloka (na podlagi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-157/02-10 z dne 4. 12. 2003) ni bil uporabljen, torej gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v postopku odmere nadomestila).

Z izpodbijano odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni bilo poseženo v revidentkino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila nadomestila, v tem postopku pa tudi ne varuje svojega pravnega interesa, kot je bilo že pojasnjeno, temveč le dejanski interes, to je pridobiti čim več sredstev v občinski proračun. Čeprav sta drugostopni organ in sodišče prve stopnje v tem postopku revidentki priznala pravni interes za sodelovanje v postopku odmere in vračila nadomestila, to dejstvo ne spreminja stališča Vrhovnega sodišča, ki ga je to zavzelo v dosedanji upravnosodni praksi, in tudi ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Občini noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali stranske udeleženke za sodelovanje v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanskega. Zato upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v občinsko pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.