11. člen ZFO-1
(naloge, katerih stroški se upoštevajo za ugotovitev primerne porabe občine)
(1)Naloge, katerih stroški se upoštevajo za ugotovitev primerne porabe občine, so naloge, ki jih mora občina opravljati na podlagi zakonov, in v obsegu, določenem z zakoni, ter se nanašajo na: 1. zagotavljanje javnih služb in izvajanje javnih programov na področjih: - predšolske vzgoje, - osnovnega šolstva in športa, - primarnega zdravstvenega varstva, - socialnega varstva, - kulture; 2. zagotavljanje lokalnih gospodarskih javnih služb; 3. urejanje občinske prometne infrastrukture in zagotavljanje varnosti prometa na občinskih cestah; 4. požarno varstvo ter varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami; 5. prostorske ureditve občinskega pomena, varstvo okolja in ohranjanje narave; 6. plačila stanarin in stanovanjskih stroškov; 7. delovanje občinskih organov ter opravljanje upravnih, strokovnih, pospeševalnih in razvojnih nalog, pa tudi nalog v zvezi z zagotavljanjem javnih služb; 8. opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom.
(2)K obsegu primerne porabe občin se prištejejo sredstva za uravnoteženje razvitosti občin.
- VSL Sklep I Cpg 51/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Predmet spornega Dogovora o višini povprečnine za leto 2015 so vprašanja, povezana s financiranjem opravljanja na občine prenesenih nalog iz državne pristojnosti. Zakonodajalec določa tako način zagotavljanja sredstev za njihovo opravljanje, kot tudi način ugotavljanja primernega obsega teh sredstev. Manevrski prostor, ki ga zakonodajalec pri dogovarjanju z občinami pušča vladi, je edinole v možnosti prožne uporabe z zakonom določenih podatkov. Možnosti za oblikovanje lastne pogodbene volje vlade, kakršna je sicer značilna za pogodbena razmerja, v primeru urejanja vprašanj, povezanih s finančnimi sredstvi občin, torej ni. Vlada pri sklepanju dogovorov z občinami, ki se tičejo vprašanj njihovega financiranja, ne sodeluje kot organ državne uprave, ampak kot organ izvršilne oblasti. Ravnanja vlade, opravljena v okviru njene tako imenovane politično izvršilne funkcije, pa že zaradi svoje vsebine, v nobenem primeru ne morejo biti podlaga civilnopravnega razmerja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o upravni pogodbi, pravilen. Dogovor, katerega izpolnitev s to tožbo zahtevata tožnici kot reprezentativni združenji
Različice besedila: 4Pokaži ▾
- od 22. 12. 2020 · trenutno
- 24. 12. 2017 – 21. 12. 2020
- 17. 6. 2008 – 23. 12. 2017
- 24. 12. 2006 – 16. 6. 2008
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 17. 5. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sklep I Cpg 51/2018Višje sodišče v Ljubljani · 17. 5. 2018besedilo 2017–2020
Predmet spornega Dogovora o višini povprečnine za leto 2015 so vprašanja, povezana s financiranjem opravljanja na občine prenesenih nalog iz državne pristojnosti. Zakonodajalec določa tako način zagotavljanja sredstev za njihovo opravljanje, kot tudi način ugotavljanja primernega obsega teh sredstev. Manevrski prostor, ki ga zakonodajalec pri dogovarjanju z občinami pušča vladi, je edinole v možnosti prožne uporabe z zakonom določenih podatkov. Možnosti za oblikovanje lastne pogodbene volje vlade, kakršna je sicer značilna za pogodbena razmerja, v primeru urejanja vprašanj, povezanih s finančnimi sredstvi občin, torej ni. Vlada pri sklepanju dogovorov z občinami, ki se tičejo vprašanj njihovega financiranja, ne sodeluje kot organ državne uprave, ampak kot organ izvršilne oblasti. Ravnanja vlade, opravljena v okviru njene tako imenovane politično izvršilne funkcije, pa že zaradi svoje vsebine, v nobenem primeru ne morejo biti podlaga civilnopravnega razmerja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o upravni pogodbi, pravilen. Dogovor, katerega izpolnitev s to tožbo zahtevata tožnici kot reprezentativni združenji