Zakon o visokem šolstvu (uradno prečiščeno besedilo) (ZViS-UPB3)

Ta zakon ureja statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredeljuje javno službo v visokem šolstvu in ureja način njenega financiranja. S tem zakonom se urejajo tudi statusna vprašanja knjižnic in inštitutov ter drugih zavodov, katerih dejavnost je potrebna za uresničevanje visokošolske dejavnosti, če so ustanovljeni v okviru univerz (v nadaljnjem besedilu: drugi zavodi – članice univerz), in študentskih domov.

Visokošolski zavodi so univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole.

Univerza zagotavlja razvoj znanosti, strokovnosti in umetnosti ter prek fakultet, umetniških akademij ali visokih strokovnih šol v izobraževalnem procesu posreduje spoznanja z več znanstvenih oziroma umetniških področij ali disciplin. Univerza lahko neposredno organizira izvajanje znanstveno-raziskovalnih in študijskih interdisciplinarnih programov.

Fakulteta opravlja pretežno znanstveno-raziskovalno in izobraževalno dejavnost s področij ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih znanstvenih disciplin in skrbi za njihov razvoj. Umetniška akademija opravlja pretežno umetniško in izobraževalno dejavnost s področij ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih umetniških disciplin in skrbi za njihov razvoj.

Visoka strokovna šola opravlja izobraževalno dejavnost s področja ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih strok in skrbi za njihov razvoj. Visoka strokovna šola lahko opravlja tudi raziskovalno oziroma umetniško delo, če je tako določeno z ustanovitvenim aktom.

Univerza je avtonomni, znanstveno-raziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Univerze in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelih avtonomije, ki jim zagotavlja predvsem: – svobodo raziskovanja, umetniškega ustvarjanja in posredovanja znanja, – samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom, – sprejemanje meril za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, – volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, – izbiro visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev za zasedbo delovnih mest, – izdelavo in sprejem študijskih in znanstveno-raziskovalnih programov, določanje študijskega režima ter določanje oblik in obdobij preverjanja znanj študentov, – podeljevanje strokovnih in znanstvenih naslovov v skladu z zakonom ter podeljevanje častnega doktorata in naziva zaslužni profesor, – volitve, imenovanja in odpoklic organov v skladu s statuti in drugimi akti, – odločanje o oblikah sodelovanja z drugimi organizacijami, – upravljanje s premoženjem v skladu z namenom, za katerega je bilo pridobljeno.

Državljani Republike Slovenije imajo pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji. Slovenci brez slovenskega državljanstva se lahko na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji izobražujejo pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Slovenci brez slovenskega državljanstva po tem zakonu so potomci oseb slovenske narodnosti do tretjega kolena v ravni vrsti. Državljani članic Evropske unije imajo pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Tuji državljani se, pod pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti, lahko izobražujejo na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Podrobnejše pogoje v zvezi s številom prostih vpisnih mest, plačilom šolnine, bivanjem v študentskih domovih ter drugimi pravicami in dolžnostmi študentov v skladu s tem zakonom za izobraževanje oseb iz drugega in četrtega odstavka tega člena in za tujce določi minister, pristojen za visoko šolstvo. S statutom javnega visokošolskega zavoda se za Slovence brez slovenskega državljanstva lahko določijo ugodnejši pogoji za vpis.

Republika Slovenija lahko Slovencem brez slovenskega državljanstva, ob upoštevanju meddržavnih pogodb in sporazumov ali na podlagi vzajemnosti pa tudi tujcem, zagotavlja štipendije ali študijske pomoči za študij po študijskih programih za pridobitev izobrazbe ali izpopolnjevanje. Pri izbiri kandidatov za štipendije ali študijske pomoči se upoštevajo pogoji, določeni v meddržavni pogodbi ali sporazumu; če jih ta ne vsebuje, se upošteva kandidatov uspeh pri študiju. Podrobnejše pogoje in način dodeljevanja štipendij ali študijskih pomoči Slovencem brez slovenskega državljanstva in tujcem določi minister, pristojen za visoko šolstvo.

Učni jezik je slovenski. Visokošolski zavod lahko izvaja študijske programe ali njihove dele v tujem jeziku, pod pogoji, določenimi s statutom. Če visokošolski zavod opravlja javno službo, se lahko v tujem jeziku izvajajo: – študijski programi tujih jezikov, – deli študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov, – študijski programi, če se ti programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku. Visokošolski zavodi skrbijo za razvoj slovenščine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika. Tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva se omogoči učenje slovenščine. Podrobnejši način skrbi za razvoj in učenje slovenščine določi minister, pristojen za visoko šolstvo.

Visokošolski zavod oziroma drugi zavod – članico univerze in študentski dom lahko ustanovijo domače in tuje fizične in pravne osebe. Za opravljanje javne službe v visokem šolstvu Republika Slovenija ustanavlja javne visokošolske zavode oziroma druge javne zavode – članice univerze in študentske domove.

Univerza je pravna oseba. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi – članice univerze (v nadaljnjem besedilu: članice univerze). Članice univerze imajo pravice in obveznosti, določene s tem zakonom, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze. Članica univerze ima lahko žiro račun.

Fakultete in umetniške akademije, ki niso javni visokošolski zavodi, in visoke strokovne šole se lahko ustanovijo kot samostojni visokošolski zavodi in so pravne osebe.

V univerzo se lahko vključijo kot pridružene članice samostojni visokošolski in drugi zavodi. Pogoji za vključitev ter pravice in obveznosti pridruženih članic se uredijo s statutom univerze.

Univerza oziroma samostojni visokošolski zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, je lastnik premoženja, pridobljenega iz javnih in drugih virov. Visokošolski zavod upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga uporablja za opravljanje svoje dejavnosti v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom, če s tem zakonom ni drugače določeno. Univerza oziroma samostojni visokošolski zavod iz prvega odstavka tega člena lahko odtuji ali obremeni nepremičnino oziroma opremo večje vrednosti, pridobljeno iz javnih sredstev, le v soglasju z ustanoviteljem. Sredstva, pridobljena od prodaje premoženja iz prejšnjega odstavka, se lahko uporabijo za investicije, investicijsko vzdrževanje in opremo.

Visokošolski zavod se lahko ustanovi, če so: – opredeljena študijska področja in znanstvenoraziskovalne oziroma umetniške discipline, za katere se visokošolski zavod ustanavlja; pri opredelitvi študijskih področij se uporablja mednarodna klasifikacija Isced, pri opredelitvi znanstvenoraziskovalnih področij pa mednarodna Frascatijeva klasifikacija, – zagotovljeni ustrezni prostori in oprema za izvedbo programa, – zagotovljeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, potrebni za izvedbo programa. Za ustanovitev univerze morajo biti izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov vseh treh stopenj, za samostojni visokošolski zavod – fakulteto in umetniško akademijo, najmanj za dve stopnji, za samostojni visokošolski zavod – visoko strokovno šolo, pa najmanj za prvo stopnjo. Pred sprejemom akta o ustanovitvi si mora ustanovitelj pri Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo pridobiti strokovno mnenje o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev oziroma preoblikovanje visokošolskega zavoda (akreditacija visokošolskega zavoda). Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo najmanj vsakih sedem let po uradni dolžnosti ponovno preveri, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti, za katere je bil visokošolski zavod ustanovljen (ponovna akreditacija visokošolskega zavoda). Določbi prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za ustanovitev drugih zavodov – članic univerz.

Akt o ustanovitvi javnega visokošolskega zavoda in drugega zavoda – članice univerze sprejme Državni zbor Republike Slovenije.

Visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko se vpiše v razvid visokošolskih zavodov. Razvid vodi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo. Visokošolski zavod se vpiše v razvid, če: – je ustanovljen v skladu s tem zakonom in je vpisan v sodni register, – ima akreditiran študijski program, – ima zagotovljene visokošolske učitelje, znanstvene delavce in visokošolske sodelavce, potrebne za izvedbo študijskega programa, – ima zagotovljene ustrezne prostore in opremo in izpolnjene pogoje glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu in druge predpisane pogoje. Visokošolski zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, se vpiše v razvid po uradni dolžnosti, zasebni visokošolski zavod pa na predlog ustanovitelja. V razvid visokošolskih zavodov se vpišejo tudi ugotovitve Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo pri ponovni akreditaciji visokošolskega zavoda in študijskega programa. Če so bile ob ponovni akreditaciji visokošolskega zavoda in študijskega programa ugotovljene pomanjkljivosti, in v določenem roku niso bile odpravljene, se lahko začne postopek za izbris iz razvida visokošolskih zavodov. Vsebino in obliko razvida določi minister, pristojen za visoko šolstvo.

Visokošolski zavod, ki ne izvaja študijskih programov z javno veljavnostjo, lahko začne z delom, ko v skladu s svojim statutom sprejme študijski program in izpolni pogoje glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu in druge predpisane pogoje.

Pod imenom univerza, fakulteta, umetniška akademija in visoka strokovna šola smejo v pravnem prometu poslovati le visokošolski zavodi, ki so ustanovljeni v skladu s tem zakonom in izpolnjujejo pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti iz 16. oziroma 17. člena tega zakona.

Visokošolski zavodi, ki so pravne osebe, imajo statut, s katerim urejajo svojo organizacijo in delovanje.

Organi univerze so: rektor, senat, upravni odbor in študentski svet. Organi članice univerze so: dekan, senat, akademski zbor in študentski svet. Organ drugega zavoda – članice univerze je direktor, lahko pa tudi strokovni svet. Organi visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, so: senat, akademski zbor, upravni odbor, študentski svet in dekan. Visokošolski zavod oziroma drugi zavod – članica univerze ima lahko tudi druge organe v skladu z ustanovitvenim aktom ali statutom.

Senat je strokovni organ visokošolskega zavoda. Senat univerze izvolijo senati članic univerze tako, da so enakopravno zastopane vse znanstvene in umetniške discipline ter strokovna področja. Senat fakultete, umetniške akademije oziroma visoke strokovne šole sestavljajo visokošolski učitelji, če tako določa statut, pa tudi znanstveni delavci. Sestavljen mora biti tako, da so v njem enakopravno zastopane vse znanstvene in umetniške discipline ter strokovna področja visokošolskega zavoda. Število članov senata se določi s statutom. Po svoji funkciji je član senata univerze rektor, član senata članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda pa dekan. Po svoji funkciji so člani senata univerze tudi predstavniki študentskega sveta univerze, člani senata fakultete, umetniške akademije oziroma visoke strokovne šole pa tudi predstavniki študentskega sveta teh visokošolskih zavodov. Študenti imajo v senatu najmanj petino članov. Strokovni svet je strokovni organ drugega zavoda – članice univerze. Sestava je določena s statutom univerze v skladu z ustanovitvenim aktom.

Akademski zbor članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda sestavljajo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci. Pri njegovem delu sodelujejo tudi predstavniki študentov tako, da je njihovo število najmanj ena petina članov akademskega zbora. Način njihovega sodelovanja se določi s statutom. Akademski zbor: – izvoli senat, – senatu predlaga kandidate za dekana, – obravnava poročila o delu visokošolskega zavoda ter daje predloge in pobude senatu, – opravlja druge naloge, določene s statutom. Akademski zbor izmed svojih članov izvoli predsednika. Predsednik sklicuje in vodi seje. Če ima akademski zbor, ki se oblikuje v skladu s prvim odstavkom tega člena, več kot 200 članov, se oblikuje tako, da imajo posamezne skupine sorazmerno število predstavnikov, pri čemer akademski zbor ne more imeti manj kot 100 članov. Način oblikovanja akademskega zbora iz prejšnjega odstavka se določi s statutom.

Upravni odbor je organ upravljanja visokošolskega zavoda. Poleg nalog, določenih z zakonom, upravni odbor odloča o zadevah materialne narave in skrbi za nemoteno materialno poslovanje visokošolskega zavoda. Upravni odbor visokošolskega zavoda, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, sestavljajo predstavniki ustanovitelja, predstavniki delavcev, ki opravljajo visokošolsko dejavnost, predstavniki študentov, predstavnik drugih delavcev in predstavniki delodajalcev. Sestava upravnega odbora zasebnega visokošolskega zavoda se določi z ustanovitvenim aktom in statutom.

Rektor vodi, predstavlja in zastopa univerzo ter opravlja naslednje naloge: – sklicuje in praviloma vodi seje senata univerze, – usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in drugo delo na univerzi, – skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze, – s soglasjem senata sprejema merila o kakovosti univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti (samoevalvacija univerze); – najmanj enkrat letno poroča senatu, upravnemu odboru in ustanovitelju o delu univerze, – promovira doktorje znanosti, – podeljuje nagrade univerze, – opravlja druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze. Rektorja volijo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so na univerzi zaposleni. Volilno pravico imajo tudi študentje, in sicer eno petino od glasov vseh visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ki so na univerzi zaposleni.

Dekan oziroma direktor članice univerze ima pooblastila in odgovornosti v skladu z ustanovitvenim aktom, je strokovni vodja članice univerze in opravlja naslednje naloge: – usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno, umetniško in drugo delo, – skrbi in odgovarja za zakonitost dela, – je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti članice univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in pripravo letnega poročila o kakovosti (samoevalvacija članice); – najmanj enkrat letno poroča o delu senatu članice in rektorju, – druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze. Za dekana članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda je lahko imenovan, kdor je na njem zaposlen kot visokošolski učitelj. Za direktorja je lahko imenovan, kdor ima najmanj visokošolsko izobrazbo. Dekana oziroma direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze. Dekan visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, je poslovodni organ in strokovni vodja zavoda.

Glede na naravo dejavnosti in obseg dela visokošolskega oziroma drugega zavoda se s statutom lahko določi, da sta funkcija vodenja strokovnega dela in poslovodna funkcija ločeni. V tem primeru statut določi pristojnosti strokovnega vodje in pristojnosti poslovodnega organa.

Študentski svet sestavljajo predstavniki študentov. Študentski svet obravnava in daje pristojnim organom mnenje o statutu visokošolskega zavoda, o vseh zadevah, ki se nanašajo na pravice in dolžnosti študentov, lahko pa tudi mnenje o kandidatih za rektorja in dekana, ter sprejema in izvaja program interesnih dejavnosti študentov visokošolskega zavoda v sodelovanju s skupnostjo študentov. Če mnenje iz prejšnjega odstavka ni upoštevano, lahko študentski svet zahteva, da pristojni organ na način in po postopku, določenem s statutom, še enkrat obravnava in odloči o posamezni zadevi.

Za opravljanje upravno-administrativnih in strokovno-tehničnih nalog ima visokošolski zavod tajništvo, ki ga vodi tajnik.

Naloge, pristojnosti, število članov, način izvolitve, trajanje mandata in način odločanja organov visokošolskih zavodov in drugih zavodov – članic univerz, se podrobneje uredijo s statutom v skladu z zakonom in ustanovitvenim aktom.

Univerze za obravnavanje in usklajevanje vprašanj skupnega pomena oblikujejo rektorsko konferenco.

Javni visokošolski zavodi in drugi zavodi v njihovi sestavi imajo pečat okrogle oblike, ki vsebuje ime in sedež visokošolskega zavoda in grb Republike Slovenije. Tak pečat uporabljajo tudi visokošolski zavodi pri opravljanju javne službe na podlagi koncesije.

Dejavnost študentskih domov je javna služba. Opravljajo jo lahko univerze, drugi zavodi, gospodarske družbe, samostojni podjetnik posameznik in druge pravne osebe. Pri opravljanju dejavnosti morajo zagotoviti zastopanje študentskih interesov pri upravljanju. Študentski dom se lahko ustanovi v okviru univerze kot njena članica. Organa študentskega doma, članice univerze, sta direktor in študentski svet stanovalcev. Študenti, člani študentskega sveta stanovalcev, zastopajo študentske interese pri upravljanju v skladu z zakonom, aktom o ustanovitvi in statutom.

Študijske programe za pridobitev izobrazbe in študijske programe za izpopolnjevanje sprejme senat univerze, in sicer na predlog senata članice univerze, oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda. Senat univerze oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda si mora k študijskemu programu pridobiti soglasje Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo najmanj vsakih sedem let po uradni dolžnosti odloči o podaljšanju ali odvzemu soglasja k študijskemu programu. S soglasjem Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo študijski programi postanejo javnoveljavni. Visokošolski zavodi jih javno objavijo najkasneje do razpisa za vpis. Obvezne sestavine študijskih programov se spreminjajo po enakem postopku, kot se sprejemajo.

Kdor opravi vse obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe, si pridobi javnoveljavno izobrazbo in dobi diplomo, ki je javna listina. Vsebino in obliko diplome določi pristojni organ visokošolskega zavoda in ju objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Sestavni del diplome je »Priloga k diplomi«. Visokošolski zavodi jo izdajajo v slovenščini in enem od uradnih jezikov Evropske unije. Sestavine obrazca določi minister, pristojen za visoko šolstvo, na predlog Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo. Diploma in »Priloga k diplomi« sta brezplačni. Kdor opravi vse obveznosti po študijskem programu za izpopolnjevanje ali po delu študijskega programa za pridobitev izobrazbe, dobi potrdilo, ki je javna listina.

Študijski programi za pridobitev izobrazbe se razvrščajo v tri stopnje: a) prva stopnja – visokošolski strokovni študijski programi, – univerzitetni študijski programi, b) druga stopnja – magistrski študijski programi, – enoviti magistrski študijski programi, c) tretja stopnja – doktorski študijski programi. Študijski programi prve stopnje so dodiplomski študijski programi, študijski programi druge in tretje stopnje pa podiplomski študijski programi. Visokošolski strokovni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja in usposobljenost za uporabo znanstvenih metod pri reševanju zahtevnih strokovnih in delovnih problemov, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju in vodenju. Obvezen sestavni del teh študijskih programov je praktično izobraževanje v delovnem okolju. Univerzitetni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja s študijem teoretičnih in metodoloških konceptov, usposobljenost za prenos in uporabo teoretičnega znanja v prakso in reševanje strokovnih in delovnih problemov, zlasti z iskanjem novih virov znanja in uporabo znanstvenih metod, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju ter vodenju zahtevnega dela. Sestavni del teh programov je lahko tudi praktično izobraževanje v delovnem okolju ali sodelovanje pri raziskovalnem delu. Magistrski študijski programi študentom omogočajo poglabljanje znanja na širših strokovnih področjih, usposabljajo za iskanje novih virov znanja na strokovnem in znanstvenem področju, za uporabo znanstvenoraziskovalnih metod v širšem spektru problemov in v novih ali spremenjenih okoliščinah, prevzemanje odgovornosti za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter za razvijanje kritične refleksije, socialnih in komunikacijskih zmožnosti za vodenje skupinskega dela. Obvezen sestavni del teh programov so projektne naloge v delovnem okolju oziroma temeljne, aplikativne ali razvojne raziskovalne naloge. Enoviti magistrski študijski programi omogočajo študentom pridobitev in poglabljanje strokovnega znanja in usposobljenosti iz četrtega in petega odstavka tega člena. Glede razpisa za vpis, pogojev za vpis in meril za izbiro ob omejitvi vpisa se zanje uporabljajo določbe zakona za univerzitetne študijske programe prve stopnje. Enoviti magistrski študijski programi se lahko oblikujejo, če izobražujejo za poklice, urejene z direktivami EU, izjemoma, če je tako določeno s posebnim predpisom, pa tudi za druge poklice v Republiki Sloveniji. Doktorski študijski programi študentom omogočajo poglobljeno razumevanje teoretskih in metodoloških konceptov ter usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in reševanje najzahtevnejših problemov s preizkušanjem in izboljševanjem znanih ter odkrivanjem novih rešitev, za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenoraziskovalnih projektov s širokega strokovnega oziroma znanstvenega področja in razvijanje kritične refleksije. Obvezen sestavni del teh programov so tudi temeljne ali aplikativne raziskovalne naloge. Cilji in izhodišča za oblikovanje študijskih programov se podrobneje določijo v nacionalnem ogrodju visokošolskih kvalifikacij, ki ga sprejme Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo.

Študijski programi za izpopolnjevanje so oblika vseživljenjskega učenja, in so namenjeni predvsem za izpopolnjevanje, dopolnjevanje, poglabljanje in posodabljanje znanja. Poleg programov iz prejšnjega odstavka visokošolski zavodi lahko organizirajo tudi različne oblike neformalnega učenja, na primer tečaje, poletne šole, programe usposabljanja in podobno, če to ne vpliva na izvajanje študijskih programov za pridobitev izobrazbe.

Skupni študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki jih visokošolski zavod sprejme in izvaja skupaj z enim ali več visokošolskimi zavodi iz Republike Slovenije ali tujine. Za skupne študijske programe visokošolski zavodi, poleg določb tega zakona, upoštevajo tudi merila za oblikovanje in sprejemanje skupnih študijskih programov, ki jih sprejme Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo. Kdor opravi vse obveznosti po skupnem študijskem programu za pridobitev izobrazbe, dobi skupno diplomo, v kateri so navedeni vsi visokošolski zavodi, ki sodelujejo pri izvedbi študijskega programa. Skupna diploma je javna listina. Vsebino in obliko skupne diplome ter priloge k diplomi določijo sodelujoči visokošolski zavodi.

Študijske programe iz 33., 33.a in 33.b člena tega zakona organizirajo in izvajajo univerze, fakultete in umetniške akademije. Visoka strokovna šola organizira in izvaja visokošolske strokovne študijske programe ter študijske programe za izpopolnjevanje. Če je z ustanovitvenim aktom določeno in v akreditacijskem postopku ugotovljeno, da ima zagotovljene ustrezne visokošolske učitelje, znanstvene delavce in visokošolske sodelavce ter izpolnjuje pogoje za opravljanje znanstveno-raziskovalnega oziroma umetniškega dela, lahko izvaja tudi magistrske študijske programe, drugače pa le v sodelovanju z visokošolskim zavodom iz prejšnjega odstavka.

Študijski programi za pridobitev izobrazbe se oblikujejo po načelih o vzpostavljanju evropskega visokošolskega prostora tako, da so primerljivi s programi drugih visokošolskih zavodov v tem prostoru. Študijski programi za pridobitev izobrazbe prve in druge stopnje imajo naslednje obvezne sestavine: – splošne podatke o programu (ime, stopnja, vrsta, trajanje), – opredelitev temeljnih ciljev programa oziroma splošnih ter predmetno-specifičnih kompetenc, ki se s programom pridobijo, – podatke o mednarodni primerljivosti programa, – podatke o mednarodnem sodelovanju visokošolskega zavoda, – predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po Evropskem prenosnem kreditnem sistemu (v nadaljnjem besedilu: ECTS) in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu, – pogoje za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa, – merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program, – načine ocenjevanja, – pogoje za napredovanje po programu, – pogoje za prehajanje med programi, – način izvajanja študija, – pogoje za dokončanje študija, – pogoje za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje, – strokovni naslov, tvorjen v skladu z zakonom. Doktorski študijski programi so podlaga za pripravo študijskega in raziskovalnega programa posameznega študenta. V doktorskem študijskem programu se smiselno opredelijo obvezne sestavine iz prejšnjega odstavka, razen sestavin iz osme, enajste, trinajste in štirinajste alinee. Te se v programu opredelijo, če je tako določeno s statutom visokošolskega zavoda. S predmetnikom se določijo vsebinska področja in kreditno ovrednotene obveznosti, ki se lahko razporejajo v študijski in raziskovalni program posameznega študenta (skupinske oblike študijskega dela, skupinsko ali individualno raziskovalno delo). Organizirane oblike študija po doktorskem študijskem programu obsegajo najmanj 60 kreditnih točk. Z doktorskim študijskim programom se določi tudi znanstveni naslov, oblikovan v skladu z zakonom. Študijski programi za pridobitev izobrazbe imajo lahko tudi druge sestavine, določene s statutom visokošolskega zavoda.

Obvezne sestavine študijskih programov za izpopolnjevanje so: – splošni podatki o programu (ime, vrsta, trajanje), – opredelitev temeljnih ciljev programa oziroma splošnih ter predmetno-specifičnih kompetenc, ki se s programom pridobijo, – predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po ECTS in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu, – pogoji za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa, – merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program, – načini ocenjevanja, – pogoji za napredovanje po programu, – način izvajanja študija, – pogoji za dokončanje študija. Študijski programi za izpopolnjevanje imajo lahko tudi druge sestavine, določene s statutom visokošolskega zavoda.

Študijske obveznosti se v študijskih programih ovrednotijo s kreditnimi točkami po ECTS. Posamezni letnik študijskega programa obsega 60 kreditnih točk. Visokošolski strokovni študijski programi in univerzitetni študijski programi obsegajo od 180 do 240 kreditnih točk in trajajo tri do štiri leta. Magistrski študijski programi obsegajo 60 do 120 kreditnih točk in trajajo eno do dve leti, vendar tako, da na istem strokovnem področju skupaj s študijskim programom prve stopnje trajajo pet let. Magistrski študijski programi, ki obsegajo 60 kreditnih točk, omogočajo študentom, ki so na prvi stopnji končali študij, ovrednoten s 180 kreditnimi točkami, dodatni letnik, tako da si skupaj pridobijo 120 kreditnih točk, potrebnih za dokončanje magistrskega študijskega programa. Trajanje študija po študijskih programih, ki izobražujejo za poklice, urejene z direktivami Evropske unije, mora biti usklajeno s temi direktivami. Enoviti magistrski študijski programi za druge poklice v Republiki Sloveniji iz sedmega odstavka 33. člena tega zakona obsegajo 300 kreditnih točk in trajajo pet let. Doktorski študijski programi obsegajo 180 kreditnih točk in trajajo tri leta. Študij po študijskih programih prve in druge stopnje se lahko izvaja tudi po delih, določenih s programom. Študijski programi za izpopolnjevanje obsegajo najmanj 10 in največ 60 kreditnih točk.

Študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra. Dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno. Če narava študija to omogoča, se ne glede na določbe iz prvega in drugega odstavka tega člena s študijskim programom lahko prilagodita organizacija in časovna razporeditev predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov (izredni študij). Prilagoditev se opravi na način in po postopku, določenem s statutom. Na način in po postopku, določenem s statutom, se lahko s študijskim programom prilagodita organizacija in časovna razporeditev predavanj, seminarjev in vaj na umetniških akademijah.

V visokošolski študij prve stopnje se lahko vpiše, kdor je opravil maturo. V študij po univerzitetnem študijskem programu na posameznem strokovnem področju se lahko vpiše tudi, kdor je opravil poklicno maturo po ustreznem programu za pridobitev srednje strokovne izobrazbe z istega strokovnega področja ter izpit iz enega od predmetov mature. Ustrezni program za pridobitev srednje strokovne izobrazbe ter predmet mature iz prejšnjega odstavka se določita s študijskim programom. V študij po visokošolskem strokovnem študijskem programu se lahko vpiše tudi, kdor je opravil poklicno maturo ali zaključni izpit po ustreznem programu za pridobitev srednje strokovne izobrazbe, določenem s študijskim programom. S študijskim programom se lahko kot pogoj za vpis določijo tudi posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti. Umetniška akademija lahko s svojim študijskim programom določi, da se v študij vpiše tudi, kdor ne izpolnjuje pogojev iz prvega, drugega oziroma četrtega odstavka tega člena, izkazuje pa izjemno umetniško nadarjenost.

V magistrski študijski program se lahko vpiše, kdor je končal: – študijski program prve stopnje z ustreznih strokovnih področij, – študijski program prve stopnje z drugih strokovnih področij, če je pred vpisom opravil študijske obveznosti, ki so bistvene za nadaljevanje študija; te obveznosti se določijo glede na različnost strokovnega področja in obsegajo od 10 do največ 60 kreditnih točk, kandidati pa jih lahko opravijo med študijem na prvi stopnji, v programih za izpopolnjevanje ali z opravljanjem izpitov pred vpisom v magistrski študijski program. Strokovna področja iz prve alinee in študijske obveznosti iz druge alinee prejšnjega odstavka se določijo z magistrskim študijskim programom. Z magistrskim študijskim programom se lahko kot pogoj za vpis določijo tudi posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti ali ustrezne delovne izkušnje. V doktorski študijski program se lahko vpiše, kdor je končal: – študijski program druge stopnje, – študijski program iz četrtega odstavka 36. člena tega zakona, če je ovrednoten s 300 kreditnimi točkami.

Pogoje za vpis iz 38. in 38.a člena tega zakona izpolnjuje tudi, kdor je končal enakovredno izobraževanje v tujini.

S študijskimi programi se, v skladu z merili, ki jih določi Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo, določijo pogoji za prehode med študijskimi programi iste stopnje, ter pogoji za prehod iz višješolskih študijskih programov v študijske programe prve stopnje.

Vpis v študijske programe z javno veljavnostjo, ki jih izvajajo javni in koncesionirani visokošolski zavodi, se opravi na podlagi javnega razpisa. Razpis za vpis v dodiplomske študijske programe je skupen in se objavi najmanj šest mesecev pred začetkom novega študijskega leta. Razpisa za vpis v podiplomske študijske programe se objavita najmanj štiri mesece pred začetkom študijskega leta. Razpis za vpis obsega: – ime visokošolskega zavoda in njegov naslov, – naziv študijskega programa, – kraj izvajanja študijskega programa, – trajanje študija, – pogoje za vpis, – predvideno število prostih vpisnih mest, – postopke in roke za prijavo na razpis in za izvedbo vpisa. O vsebini razpisa si mora visokošolski zavod pred objavo pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije. Postopke in roke iz zadnje alinee četrtega odstavka tega člena ter način objave razpisa določi minister, pristojen za visoko šolstvo.

Visokošolski zavod lahko omeji vpis v študijske programe, ki se izvajajo v okviru javne službe, če število prijav za vpis bistveno presega število razpisanih mest oziroma njegove zmogljivosti (kadrovske, prostorske, opremske in druge). Pri izbiri kandidatov za vpis v visokošolske strokovne in univerzitetne študijske programe se upošteva splošni uspeh, dosežen pri maturi, poklicni maturi oziroma zaključnem izpitu, ter splošni učni uspeh, dosežen v tretjem in četrtem letniku srednje šole, lahko pa tudi uspeh pri posameznih, s študijskim programom določenih predmetih mature, poklicni maturi oziroma zaključnega izpita ter pri posameznih predmetih iz tretjega in četrtega letnika srednje šole. Pri izbiri kandidatov za vpis v magistrske študijske programe se upošteva uspeh pri študiju prve stopnje (povprečna ocena, ocena diplomskega dela), lahko pa tudi uspeh pri posameznih, s študijskim programom določenih predmetih oziroma predmetnih področjih prve stopnje oziroma pri izbirnem izpitu, določenem s študijskim programom. Pri izbiri kandidatov za vpis v doktorske študijske programe se upošteva uspeh pri študiju druge stopnje (povprečna ocena, ocena magistrskega dela), lahko pa tudi uspeh pri izbirnem izpitu, določenem s študijskim programom, ali pri preizkusu umetniške nadarjenosti oziroma psihofizičnih sposobnosti. Visokošolski zavod si mora k omejitvi vpisa pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije, ki se javno objavi.

Visokošolski zavodi organizirajo in izvajajo znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško delo ter skrbijo za razvoj strok. Visokošolski zavodi, ki opravljajo javno službo, izvajajo znanstveno-raziskovalno in umetniško delo v skladu s programom, ki ga sprejme in objavi senat visokošolskega zavoda po postopku, določenem za sprejem in objavo študijskih programov. Visokošolski zavodi izvajajo temeljno-raziskovalne, aplikativno-raziskovalne ter razvojne in druge projekte v skladu z zakonom, ki ureja raziskovalno dejavnost, ter opravljajo svetovalne in druge storitve.

Javna služba v visokem šolstvu se določi z nacionalnim programom visokega šolstva.

Nacionalni program visokega šolstva: – opredeli cilje visokega šolstva, – določi študijska, znanstveno-raziskovalna in umetniška področja nacionalnega pomena, – opredeli dejavnosti, potrebne za razvoj in učinkovito delo v visokem šolstvu, – določi standarde za opravljanje visokošolske dejavnosti, – določi okvirni obseg potrebnih sredstev za izvedbo nacionalnega programa. Nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program raziskovalne dejavnosti morata biti pri opredeljevanju raziskovalnih področij usklajena.

Nacionalni program visokega šolstva sprejme Državni zbor. Predlog nacionalnega programa oblikuje Vlada Republike Slovenije na podlagi strokovnih izhodišč, ki jih pripravi Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo v sodelovanju s Svetom za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Sredstva, potrebna za uresničitev nacionalnega programa visokega šolstva, se določijo v proračunu Republike Slovenije.

Nacionalni program visokega šolstva izvajajo javni visokošolski zavodi, drugi zavodi – članice univerz, skupnost študentov in študentski domovi. Nacionalni program visokega šolstva izvajajo tudi visokošolski zavodi, drugi zavodi – članice univerz in študentski domovi na podlagi koncesije. Pri izvajanju nacionalnega programa lahko z visokošolskimi zavodi sodelujejo tudi raziskovalne organizacije. O razmestitvi študijskih programov, s katerimi se uresničuje nacionalni program visokega šolstva, odloči Vlada Republike Slovenije.

Koncesija za opravljanje javne službe v visokem šolstvu se dodeli z odločbo Vlade Republike Slovenije na podlagi javnega razpisa. Koncesija za opravljanje javne službe dejavnosti študentskih domov se dodeli z odločbo ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo, na podlagi javnega razpisa. V javnem razpisu se navedejo zlasti: predmet koncesije, pogoji za opravljanje javne službe, čas, za katerega se dodeljuje koncesija, rok, do katerega se sprejemajo prijave, ter rok, v katerem bodo prijavljeni obveščeni o izbiri. Razmerja med koncedentom in koncesionarjem se uredijo s pogodbo o koncesiji, ki se sklene v pisni obliki. S pogodbo se uredijo zlasti: – obseg izvajanja javne službe, – začetek izvajanja javne službe, – rok za odpoved koncesije, ki ne sme biti krajši od roka, potrebnega za dokončanje študija, podaljšanega za dve leti, – sredstva, ki jih za opravljanje javne službe zagotavlja koncedent, – upravljanje in razpolaganje s premoženjem, pridobljenim iz javnih sredstev.

Vlada Republike Slovenije ustanovi Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo kot posvetovalni, akreditacijski, evalvacijski in habilitacijski organ Republike Slovenije. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo je pri opravljanju svojih nalog in odločanju samostojen. Vse odločitve sprejema neodvisno, strokovno in nepristransko.

Kot svetovalni organ Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo: – svetuje Vladi Republike Slovenije pri načrtovanju razvoja visokega šolstva, – svetuje Vladi Republike Slovenije pri pripravi ter spreminjanju visokošolske zakonodaje, – v sodelovanju z visokošolskimi zavodi ter ministrstvom, pristojnim za visoko šolstvo, pripravlja strokovna izhodišča za oblikovanje nacionalnega programa visokega šolstva. Kot akreditacijski organ Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo opravlja naslednje naloge: – določi merila za akreditacijo in ponovno akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, – določi merila za oblikovanje in akreditacijo skupnih študijskih programov, pri čemer upošteva načela o vzpostavljanju evropskega visokošolskega prostora in druga mednarodna načela in priporočila za oblikovanje teh programov, – določi merila za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS, – določi merila za prehode med študijskimi programi, – določi merila za priznavanje znanja in sposobnosti, pridobljenimi pred vpisom v program oziroma zunaj študijskega programa, – sodeluje z institucijami za akreditacijo iz tujine in njihovimi strokovnjaki, – daje strokovno mnenje o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev oziroma preoblikovanje visokošolskega zavoda, – daje soglasje k študijskim programom in spremembam njihovih obveznih sestavin, – najmanj vsakih sedem let daje ponovno soglasje k študijskim programom, pri čemer upošteva ugotovitve iz samoevalvacijskih in zunanjih evalvacijskih poročil. Kot evalvacijski organ Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo: – skrbi za kakovost slovenskega visokega šolstva in višjega strokovnega izobraževanja tako, da spremlja, ugotavlja in zagotavlja kakovost visokošolskih zavodov in višjih strokovnih šol, njihovih študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela, – določi merila za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskih zavodov, študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela, – določi merila za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti višjih strokovnih šol, študijskih programov ter strokovnega dela, – sodeluje z visokošolskimi zavodi in višjimi strokovnimi šolami ter vzpodbuja izvajanje samoevalvacij, – sodeluje z institucijami ali organi za evalvacijo iz tujine, – organizira usposabljanje zunanjih evalvacijskih komisij, – objavlja poročila o posameznih zunanjih evalvacijah, jih analizira ter pripravlja in objavlja letna nacionalna poročila, – zbira in analizira poročila o samoevalvacijah ter zunanjih evalvacijah, – vodi zunanje evalvacijske postopke in zanje pripravlja strokovne podlage, – imenuje komisije za zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in višjih strokovnih šol, študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela, – usmerja zunanje evalvacijske postopke, o njih poroča ter spodbuja samoevalvacije visokošolskih zavodov in višjih strokovnih šol. Kot habilitacijski organ Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo: – določi merila za habilitacijske postopke habilitacijskega senata Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo, – daje mnenje k merilom visokošolskih zavodov za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev, – oblikuje habilitacijsko komisijo za tiste posameznike, ki za to zaprosijo, – izdaja odločbe o izvolitvi v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, – samostojnim visokošolskim zavodom daje soglasje k izvolitvi v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo opravlja tudi druge naloge v skladu z zakonom in aktom o ustanovitvi. Če s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ni določeno drugače, se o posamičnih pravicah in zahtevkih strank odloča po postopku, določenem z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo pri svojem delu sodeluje s strokovnimi sveti za posamezna področja vzgoje in izobraževanja ter znanosti in tehnologije.

Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo sestavljajo strokovnjaki za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter višje strokovno izobraževanje, predstavniki študentov visokošolskih zavodov in višjih strokovnih šol ter predstavniki zaposlenih in delodajalcev. Po položaju so njegovi člani tudi trije rektorji univerz, ki jih izbere rektorska konferenca in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo mora biti sestavljen tako, da so v njem zastopana vsa študijska področja. Predsednika in 20 članov imenuje Vlada Republike Slovenije, od tega – dvanajst strokovnjakov za posamezna študijska področja po klasifikaciji Isced (iz vsakega področja najmanj enega), – enega strokovnjaka za višje strokovne šole, – tri študente visokošolskih zavodov: enega prve, enega druge in enega tretje stopnje, – enega študenta višje strokovne šole in – tri predstavnike zaposlenih in delodajalcev. Predsednika in člane se imenuje izmed kandidatov, ki jih na pisni poziv ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo, predlagajo – univerze in samostojni visokošolski zavodi, javni raziskovalni zavodi, visokošolski učitelji in raziskovalci, Svet Republike Slovenije za znanost in tehnologijo ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti za strokovnjake s posameznih študijskih področij, – Skupnost višjih strokovnih šol Republike Slovenije za strokovnjaka za višje strokovne šole, – Študentska organizacija Slovenije v sodelovanju s študentskimi sveti univerz in samostojnih visokošolskih zavodov za študente visokošolskih zavodov in študenta višje strokovne šole, – gospodarska interesna združenja, zbornice in Vlada Republike Slovenije za predstavnike delodajalcev ter reprezentativni sindikati za predstavnike zaposlenih. Predsednik in člani Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo se imenujejo za šest let, predstavniki študentov pa za dve leti. Član Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo ali njegovega senata, ki je na visokošolskem zavodu sodeloval v postopku, o katerem se odloča v akreditacijskem, evalvacijskem ali habilitacijskem postopku, v tem postopku nima pravice sodelovati in glasovati. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo uredi način svojega delovanja in odločanja s poslovnikom. Strokovne, organizacijske in administrativne naloge za Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo opravlja organ v sestavi ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo. Posamezne naloge se lahko oddajo zunanjim izvajalcem.

Za vodenje in odločanje v akreditacijskih, evalvacijskih in habilitacijskih postopkih Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo imenuje akreditacijski, evalvacijski in habilitacijski senat. Akreditacijski senat: – daje strokovno mnenje o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev oziroma preoblikovanje visokošolskega zavoda, – daje soglasje k študijskim programom in spremembam njihovih obveznih sestavin, – najmanj vsakih sedem let daje ponovno soglasje k študijskim programom, pri čemer upošteva ugotovitve iz samoevalvacijskih in zunanjih evalvacijskih poročil. Evalvacijski senat: – zbira in analizira poročila o samoevalvacijah ter zunanjih evalvacijah, – vodi zunanje evalvacijske postopke in zanje pripravlja strokovne podlage, – imenuje komisije za zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in višjih strokovnih šol, študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela – usmerja zunanje evalvacijske postopke, o njih poroča ter spodbuja samoevalvacije visokošolskih zavodov in višjih strokovnih šol. Habilitacijski senat: – daje mnenje k merilom visokošolskih zavodov za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev, – oblikuje habilitacijsko komisijo za tiste posameznike, ki za to zaprosijo, – izdaja odločbe o izvolitvi v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, – samostojnim visokošolskim zavodom daje soglasja k izvolitvi v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Senat mora biti sestavljen tako, da so v njem zastopana vsa študijska področja. Senati imajo po devet članov, med njimi je en predstavnik zaposlenih ali delodajalcev in en predstavnik študentov. Predsednika senata in najmanj štiri člane imenuje Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo izmed svojih članov, druge pa izmed zunanjih strokovnjakov. Posamezni strokovnjak je lahko sočasno član le v enem senatu. Člani senatov se imenujejo za šest let, predstavniki študentov pa za dve leti. V akreditacijski senat ne smejo biti imenovani rektorji in prorektorji univerz, dekani, prodekani in direktorji članic univerz oziroma samostojnih visokošolskih zavodov ali drugih organizacij z dejavnostjo visokošolskega izobraževanja. V evalvacijski senat ne smejo biti imenovani rektorji in prorektorji univerz, dekani, prodekani in direktorji članic univerz oziroma samostojnih visokošolskih zavodov ali drugih organizacij z dejavnostjo visokošolskega izobraževanja in ravnatelji oziroma direktorji višjih strokovnih šol. V habilitacijski senat ne smejo biti imenovani rektorji in prorektorji univerz oziroma dekani samostojnih visokošolskih zavodov ali direktorji drugih organizacij z dejavnostjo visokošolskega izobraževanja. Senati sprejemajo odločitve z večino glasov vseh članov. Zoper odločitve senatov je v 15 dneh od vročitve sklepa senata mogoč ugovor na Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo. Če ugovora ni, odločitev začne veljati naslednji dan po izteku roka za ugovor. Akreditacijski, evalvacijski in habilitacijski senat podrobneje uredijo način svojega delovanja s pravili o delovanju senata. Ta pravila morajo biti v skladu s poslovnikom Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo. Za posamezne naloge senati lahko oblikujejo delovna telesa.

Visokošolski učitelji so docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor. Visokošolski učitelji v visokošolskih strokovnih programih so tudi predavatelji in višji predavatelji. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega programa. Pri svojem delu sledijo in prispevajo k razvoju znanosti, umetnosti in stroke na področju, za katerega so izvoljeni, samostojno razvijajo določeno področje znanosti, umetnosti oziroma stroke in skrbijo za prenos tega znanja.

Znanstveni delavci so znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik. Znanstveni delavci izvajajo znanstveno-raziskovalni program.

Visokošolski sodelavci so: asistent, bibliotekar, strokovni svetnik, višji strokovni sodelavec, strokovni sodelavec in učitelj veščin. Visokošolski sodelavci sodelujejo pri izvajanju izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega in umetniškega dela.

V naziv docent, izredni profesor in redni profesor je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti. V naziv znanstvenega delavca je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti. Znanstveni delavec je lahko izvoljen še v naziv visokošolskega učitelja, če ima preverjene pedagoške sposobnosti. V naziv visokošolskega učitelja umetniških disciplin je lahko izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje, ima priznana umetniška dela in preverjene pedagoške sposobnosti. V naziv višjega predavatelja je lahko izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje in ima preverjene pedagoške sposobnosti. V naziv predavatelja ali lektorja je lahko izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje in ima preverjene pedagoške sposobnosti. V naziv visokošolskega sodelavca je lahko izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje. Visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci morajo poleg pogojev iz prvega do šestega odstavka tega člena izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. Merila za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom. Za visokošolske zavode, ki so članice univerze, merila določi senat univerze. Merila iz prejšnjega odstavka morajo biti mednarodno primerljiva in se javno objavijo.

Docente, izredne profesorje, višje predavatelje, predavatelje, lektorje, znanstvene sodelavce in višje znanstvene sodelavce voli za pet let senat fakultete, umetniške akademije oziroma visoke strokovne šole. Redne profesorje in znanstvene svetnike voli senat univerze za neomejeno dobo. Redne profesorje in znanstvene svetnike visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, voli senat visokošolskega zavoda. Pred izvolitvijo v naziv si mora pridobiti soglasje Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo. Visokošolske sodelavce voli senat fakultete, umetniške akademije oziroma visoke strokovne šole za dobo, določeno s statutom. Pred prvo izvolitvijo v naziv ali pred izvolitvijo v višji naziv si mora senat članice univerze pridobiti soglasje senata univerze. Senat visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, pa si mora za izvolitev v naziv pridobiti soglasje Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo. Upokojeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci obdržijo naziv, ki so ga imeli ob upokojitvi.

Postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev se v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda.

Če visokošolski učitelj, znanstveni delavec ali visokošolski sodelavec ne izpolnjuje znanstvenih in pedagoških obveznosti ali za izvolitev v naziv določenih pogojev, senat, pristojen za izvolitev, prične postopek za odvzem naziva. V postopku za odvzem naziva se primerno uporabljajo določbe postopka za izvolitev v naziv. Visokošolskemu učitelju, znanstvenemu delavcu ali visokošolskemu sodelavcu je treba omogočiti, da pojasni svoje stališče.

Zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv oziroma v postopku za odvzem naziva, se lahko sproži upravni spor.

Delovna mesta visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev se javno razpisujejo in zasedejo v rokih in na način, kot to določa statut visokošolskega zavoda.

Visokošolski zavod lahko izvajanje posameznih delov predmeta oziroma predmetnega področja prepusti zasebnemu visokošolskemu učitelju. Zasebni visokošolski učitelj je, kdor je izvoljen v naziv visokošolskega učitelja in je vpisan v razvid zasebnih visokošolskih učiteljev, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo. Minister, pristojen za visoko šolstvo, predpiše postopek vpisa in izbrisa iz razvida.

Visokošolski zavodi lahko za določen čas povabijo k sodelovanju za izvajanje posameznih delov predmeta oziroma predmetnega področja priznane učitelje, znanstvenike, strokovnjake in umetnike, ne glede na pogoje, ki so določeni za izvolitev v naziv.

Neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša: – za docenta, izrednega in rednega profesorja šest ur tedensko, – za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja devet ur tedensko, – za asistenta deset ur tedensko. Oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ: – dve uri docentu, izrednemu in rednemu profesorju, – tri ure višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju, – štiri ure asistentu. Neposredno tedensko pedagoško obveznost in največ štiri ure dodatne tedenske pedagoške obveznosti za druge visokošolske sodelavce določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom. Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost. Glede na število študentov v skupini pri predmetu se docentu, izrednemu profesorju, rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju neposredna tedenska pedagoška obveznost lahko zmanjša za največ dve uri. Docentu, izrednemu profesorju, rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju, ki opravljajo za delodajalca tudi raziskovalno in razvojno delo, se lahko neposredna tedenska pedagoška obveznost iz prejšnjih odstavkov sorazmerno zmanjša. Merila za zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti določijo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov, jih med seboj uskladijo ter pošljejo reprezentativnim sindikatom, ki lahko v 15 dneh po prejemu nanje podajo mnenje. K merilom morajo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov pridobiti soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstveno-raziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20% polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu. Če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, lahko visokošolski zavod sklene pogodbo o delu v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar ne več kot v obsegu ene tretjine s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje deset mesecev v študijskem letu. Kdor ima sklenjeno delovno razmerje na področju visokošolskega izobraževanja v skladu s tem zakonom, mora pred sklenitvijo pogodbe o delu, predložiti soglasje delodajalca.

Visokošolski učitelj ima v šestih letih opravljanja dela pravico do poglobljenega izpopolnjevanja na področju raziskovalne dejavnosti v skupnem trajanju največ dvanajst mesecev. Visokošolskemu učitelju se v primeru iz prejšnjega odstavka pedagoška obveznost prerazporedi, vendar se ne sme povečati za več kot eno tretjino.

Študent je oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod na podlagi razpisa za vpis in se izobražuje po dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu. Status študenta se izkazuje s študentsko izkaznico.

Študenti imajo pravico do vpisa in izobraževanja pod enakimi, z zakonom, statutom in študijskim programom določenimi pogoji. Pri tem: – se ob rednem napredovanju izobražujejo in dokončajo študij pod pogoji, ki so veljali ob vpisu, – lahko enkrat v času študija ponavljajo letnik ali spremenijo študijski program ali smer zaradi neizpolnitve obveznosti v prejšnji smeri ali študijskem programu, – se lahko izobražujejo po več študijskih programih (vzporedno izobraževanje), po interdisciplinarnih ali po individualnih študijskih programih, ki jih izvaja eden ali več visokošolskih zavodov, – lahko napredujejo in dokončajo študij v krajšem času, kot je predvideno s študijskim programom. S statutom visokošolskega zavoda se podrobneje uredijo postopki in pravila, zlasti o: – študijskem koledarju, – vpisnih postopkih, – izpitnem režimu, – napredovanju, vključno s pogoji za hitrejše napredovanje, – dokončanju izobraževanja, – prehodih med študijskimi programi, – ponavljanju letnika oziroma pogojnem napredovanju, – nadaljevanju študija po prekinitvi, – vzporednem, interdisciplinarnem in individualnem študiju, – priznavanju izpitov in drugih študijskih obveznostih, opravljenih na različnih visokošolskih zavodih. S statutom se določijo tudi: – vrste dokumentov, ki se študentom izdajajo na podlagi evidenc iz 81. člena tega zakona, – postopek za uveljavljanje varstva pravic študentov, – organi, pristojni za vodenje postopkov in odločanje, – disciplinska odgovornost in pravice ter dolžnosti študentov v disciplinskem postopku in – druga pravila, povezana s pravicami in dolžnostmi študentov.

Študenti imajo pravico preko svojih predstavnikov sodelovati pri delu in upravljanju visokošolskih zavodov v skladu s tem zakonom in statutom. Predstavniki študentskega sveta so vabljeni na seje organov visokošolskega zavoda.

Študenti imajo avtonomno pravico do oblikovanja skupnosti študentov. Način uresničevanja te pravice se določi z zakonom.

Študenti imajo ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravico do zdravstvenega varstva in drugih ugodnosti ter pravic (na primer prehrana, prevozi, štipendiranje) v skladu s posebnimi predpisi, če niso v delovnem razmerju ali prijavljeni kot iskalci zaposlitve. Študenti, državljani Republike Slovenije, imajo možnost bivanja v študentskih domovih, drugih zavodih in pri pravnih osebah, registriranih za dejavnost študentskih domov, prek njih pa tudi pri zasebnikih, lastnikih sob, ki jih oddajajo v najem, državljani drugih držav pa pod pogoji, določenimi s posebnimi predpisi. Študentje, državljani Republike Slovenije, ki se izobražujejo zunaj kraja stalnega prebivališča, imajo pravico do subvencioniranega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

Status študenta preneha, če študent: – diplomira, – ne diplomira v dvanajstih mesecih po zaključku zadnjega semestra, – se izpiše, – se med študijem ne vpiše v naslednji letnik oziroma semester, – je bil izključen, – dokonča podiplomski študij, – ne dokonča podiplomskega študija v ustreznem, s statutom predpisanem roku. V primerih iz druge, četrte in sedme alinee prejšnjega odstavka se študentu iz upravičenih razlogov status študenta lahko tudi podaljša, vendar največ za eno leto. Študentke matere, ki v času študija rodijo, imajo pravico do podaljšanja študentskega statusa za eno leto za vsakega živo rojenega otroka.

Zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem se lahko sproži upravni spor.

Visokošolski zavodi pridobivajo sredstva iz proračuna Republike Slovenije, šolnin in drugih prispevkov za študij, plačil za storitve, dotacij, dediščin in daril ter iz drugih virov. Sredstva iz prejšnjega odstavka se uporabljajo v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena.

Univerzam in samostojnim visokošolskim zavodom, ki jih ustanovi Republika Slovenija, se zagotavljajo sredstva za: – pedagoško in z njo povezano znanstvenoraziskovalno, umetniško in strokovno dejavnost ter knjižničarsko, informacijsko, organizacijsko, upravno in drugo infrastrukturno dejavnost (v nadaljnjem besedilu: študijska dejavnost), – s študijem povezane interesne dejavnosti študentov, določene v letnem programu študentskega sveta univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda in univerzitetni šport (v nadaljnjem besedilu: obštudijska dejavnost), – investicije in investicijsko vzdrževanje ter – razvojne in druge pomembne naloge, določene v pravilniku, ki ga sprejme minister, pristojen za visoko šolstvo. Sredstva za študijsko dejavnost se za prvo in drugo stopnjo zagotovijo v državnem proračunu kot skupna sredstva za univerzo ali samostojni visokošolski zavod (integralno financiranje) ob upoštevanju študijskega področja ter števila vpisanih študentov in diplomantov rednega študija prve in druge stopnje. Iz državnega proračuna se lahko sofinancira tudi študij po študijskih programih tretje stopnje. Podrobnejše določbe o financiranju visokega šolstva se, v skladu s standardi iz nacionalnega programa, opredelijo v predpisu iz 75. člena tega zakona. Sredstva za s študijem povezane interesne dejavnosti študentov se določijo ob upoštevanju števila vpisanih študentov in vrednosti točke za posameznega študenta, ki jo za vsako proračunsko leto s sklepom določi minister, pristojen za visoko šolstvo. V postopku priprave državnega proračuna univerze in samostojni visokošolski zavodi predložijo ministrstvu, pristojnemu za visoko šolstvo, finančno ovrednoten letni program.

Republika Slovenija koncesioniranim samostojnim visokošolskim zavodom dodeljuje sredstva za študijsko in obštudijsko dejavnost. Republika Slovenija lahko visokošolskim zavodom iz prejšnjega odstavka in zasebnim samostojnim visokošolskim zavodom, ki izvajajo javnoveljavne študijske programe, prek javnih razpisov dodeljuje sredstva za razvojne naloge.

Republika Slovenija subvencionira bivanje študentov v javnih in zasebnih zavodih, pri drugih pravnih osebah, registriranih za dejavnost študentskih domov, prek njih pa tudi pri zasebnikih, lastnikih sob. Pri subvencioniranju bivanja študentov, državljanov Republike Slovenije, se upošteva učna oziroma študijska uspešnost, materialni položaj, oddaljenost stalnega prebivališča od kraja študija ter socialne in zdravstvene razmere študenta. Podrobnejše določbe o subvencioniranju po prejšnjih dveh odstavkih predpiše minister, pristojen za visoko šolstvo.

Republika Slovenija subvencionira prevoze študentov, ki se izobražujejo v oddaljenosti pet kilometrov ali več od kraja stalnega prebivališča, in sicer v višini največ 70% polne cene mesečne vozovnice, odvisno od socialnega položaja in oddaljenosti od kraja izobraževanja. Minister, pristojen za visoko šolstvo, izda pravilnik, s katerim določi postopek in kriterije za subvencioniranje prevozov iz prejšnjega odstavka.

Iz sredstev državnega proračuna se zagotavljajo tudi sredstva za: – investicije in investicijsko vzdrževanje javnih študentskih domov, – delovanje Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, – delovanje Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo, – štipendije ali študijske pomoči tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva, – skrb za razvoj in učenje slovenščine, lahko pa tudi za druge namene, določene z zakonom ali drugim predpisom.

Financiranje po 73. in 73.a členu tega zakona se podrobneje uredi s posebnim predpisom, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije.

Visokošolski zavodi, ki so pravne osebe, lahko za upravljanje s sredstvi oblikujejo sklade. Poslovanje skladov vodijo upravni odbori. Število članov, sestavo upravnih odborov, trajanje mandata članov in delovanje skladov urejajo statuti.

Šolnina in drugi prispevki za študij po študijskih programih z javno veljavnostjo so prihodek visokošolskega zavoda in se določijo v skladu s predpisom ministra, pristojnega za visoko šolstvo. S predpisom iz prejšnjega odstavka se lahko določijo tudi prispevki za druge posamične storitve visokošolskega zavoda. Državljanom Republike Slovenije in državljanom članic Evropske unije šolnine ni mogoče predpisati za izobraževanje v okviru dodiplomskih študijskih programov z javno veljavnostjo, ki se izvajajo kot javna služba, razen če njihovo izvajanje presega z nacionalnim programom visokega šolstva določene standarde.

Presežek prihodkov nad odhodki se uporablja za opravljanje in razvoj dejavnosti.

Nadzor nad zakonitostjo dela in izpolnjevanjem pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti opravlja ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v skladu s posebnimi predpisi. Kontrola nad namensko porabo sredstev za opravljanje javne službe se opravlja v skladu s posebnimi predpisi.

Kakovost visokošolskih zavodov, študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega in umetniškega ter strokovnega dela ocenjujejo visokošolski zavodi (samoevalvacija) in evalvacijski senat Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo (zunanja evalvacija). Ugotovitve iz samoevalvacijskih poročil in poročil o zunanjih evalvacijah se upoštevajo ob ponovni akreditaciji visokošolskih zavodov in njihovih študijskih programov. Na podlagi ugotovitev evalvacijskega senata Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, visokošolskemu zavodu določi rok za odpravo morebitnih pomanjkljivosti. Če pomanjkljivosti v roku niso odpravljene, se, ne glede na rok iz 14. in 32. člena tega zakona, začne postopek za ponovno akreditacijo.

Visokošolski zavodi vodijo naslednje evidence z osebnimi podatki študentov: 1. evidenco prijavljenih za vpis in vpisanih študentov, 2. osebni karton, ki se vodi za vsakega študenta od vključitve v študij do končanja študija oziroma do izpisa, 3. zapisnik o izpitu, s katerim se evidentira prijava k izpitu, potek izpita in dosežena ocena, 4. evidenco izdanih dokumentov o končanem dodiplomskem in podiplomskem izobraževanju. Evidence iz 1., 2. in 4. točke prejšnjega odstavka obsegajo: ime in priimek študenta (za študentke tudi dekliški priimek), spol, datum, kraj in občino rojstva, državo rojstva, stalno in začasno bivališče, enotno matično številko občana, državljanstvo, predhodno pridobljeno izobrazbo, način študija ter druge podatke po posebnih predpisih. Evidenca iz 2. točke obsega še podatke o opravljenih izpitih, o napredovanju in dokončanju študija. Evidenca iz 3. točke prvega odstavka tega člena obsega: ime in priimek študenta (za študentke tudi dekliški priimek), spol, enotno matično številko občana, način študija, letnik študija in študijsko leto prvega vpisa, datum izpita, podatke o tem, ali izpit opravlja prvič ali ga ponavlja, ter oceno, doseženo pri izpitu.

Visokošolski zavodi vodijo naslednje evidence z osebnimi podatki zaposlenih: 1. evidenco o zaposlenih delavcih, 2. evidenco o plačah. V evidenco o zaposlenih delavcih se vpisujejo podatki za vsakega delavca, ki je v delovnem razmerju. Voditi se začne z dnem, ko delavec sklene delovno razmerje, neha pa z dnem, ko mu delovno razmerje preneha. Delavec mora vsako spremembo podatkov, ki so bili vpisani v evidenco na podlagi njegove izjave ali osebnih listin, v 15 dneh po nastanku spremembo prijaviti delodajalcu, če ta ni bil o njej kako drugače neposredno obveščen. Evidenca o plačah se za posameznega delavca začne voditi z dnem, ko sklene delovno razmerje, neha pa z dnem, ko mu delovno razmerje preneha. Evidence iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena vsebujejo: ime in priimek delavca (za delavke tudi dekliški priimek), spol, datum, kraj in občino rojstva, stalno in začasno bivališče ter drugi kraj, iz katerega delavec prihaja na delo, enotno matično številko občana, davčno številko delavca, kraj dela, poklic, izobrazbo, strokovno usposobljenost za opravljanje določenih del oziroma nalog, vlogo za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja ali visokošolskega sodelavca, sklep senata o imenovanju komisije za izvolitev v naziv, poročilo komisije, soglasje senata, sklep o izvolitvi, doba izvolitve, habilitacijsko področje, delovno mesto, opis del in nalog ter odgovornosti, delovni čas delavca v urah na teden, ali je zaposlen za določen ali za nedoločen čas, ali je zaposlen s krajšim delovnim časom, ali je invalid ali upokojenec, ime drugega delodajalca, pri katerem je zaposlen, datum sklenitve delovnega razmerja, soglasje delodajalca, datum prenehanja delovnega razmerja, razlog prenehanja delovnega razmerja. Evidenca iz 2. točke prvega odstavka tega člena vsebuje še podatke o delavčevem delovnem času in njegovi izrabi, tedensko pedagoško obveznost, opravljenih delovnih urah po mesecih, letnem dopustu in njegovi izrabi, odsotnosti zaradi strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja, odsotnosti zaradi začasne nezmožnosti ali zadržanosti od dela, za katere se prejema nadomestilo plače, ure na delu, daljšem od polnega delovnega časa, podatke o delovni ter zavarovalni dobi, poprejšnje soglasje za dopolnilno delo, soglasje za sklenitev pogodbe o delu, podatke o določitvi plače oziroma honorarja, o bruto plači oziroma honorarju, o izplačani plači (osnovna plača, delovna uspešnost, drugo) oziroma honorarju, o izplačanih osebnih prejemkih po namenih (solidarnostna pomoč, odpravnina, jubilejna nagrada, regres za letni dopust), o izplačanih nadomestilih plače po namenih, uresničenih v breme drugih organizacij ali organov, datum zadnjega napredovanja, število napredovanj.

Osebni podatki študentov iz evidenc iz 81. člena tega zakona se zbirajo, obdelujejo, shranjujejo in posredujejo za potrebe visokošolske dejavnosti visokošolskih zavodov, za potrebe državnih organov, organov lokalne skupnosti, nosilcev javnega pooblastila in študentskih organizacij, povezane z uresničevanjem pravic študentov po posebnih predpisih. Pri izdelavi statističnih analiz se smejo osebni podatki uporabljati in objavljati tako, da identiteta študenta ni razvidna.

Osebni podatki zaposlenih iz evidenc iz 81.a člena tega zakona se zbirajo, obdelujejo, shranjujejo in posredujejo za potrebe visokošolske dejavnosti visokošolskih zavodov, za potrebe državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil, povezane z uresničevanjem sistema plač v javnem sektorju, ter ugotavljanjem izpolnjevanja kadrovskih pogojev.

Evidence iz 81. in 81.a člena tega zakona se trajno hranijo v skladu s posebnimi predpisi, razen evidence prijavljenih za vpis, ki se hrani do vpisa oziroma do izteka pritožbenih postopkov.

Določila v zvezi z vodenjem, uporabo in shranjevanjem osebnih podatkov iz evidenc po tem zakonu se uporabljajo tudi za dokumentacijo, na podlagi katere so bili zbrani osebni podatki. Dokumenti o predhodni izobrazbi se po končanem vpisnem postopku vrnejo študentu. Zakon o visokem šolstvu – ZViS (Uradni list RS, št. 67/93) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Z dnem uveljavitve tega zakona postane ustanovitelj Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru, ki nadaljujeta delo kot javna visokošolska zavoda, Republika Slovenija. Fakultete, umetniške akademije, višje in visoke šole, združene v Univerzo v Ljubljani oziroma v Univerzo v Mariboru, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona članice Univerze v Ljubljani oziroma Univerze v Mariboru.

Državni zbor sprejme akt o preoblikovanju univerz najkasneje v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Z dnem uveljavitve tega akta prenehajo veljati ustanovitveni akti članic univerz, razen če z aktom o preoblikovanju ni drugače določeno.

Do izvolitve novih organov visokošolskih zavodov na podlagi statutov, sprejetih po tem zakonu, delujejo organi, določeni z veljavnimi statuti.

Do sprejema statutov univerz v skladu s tem zakonom se uporabljajo veljavni statuti univerz in njunih članic, če niso v nasprotju z zakonom. Visokošolski zavodi, preoblikovani v skladu s tem zakonom, uskladijo svoje statute s tem zakonom in aktom o preoblikovanju v šestih mesecih po sprejemu akta o preoblikovanju. Statute iz prejšnjega odstavka sprejme svet visokošolskega zavoda z večino glasov vseh članov sveta. Visokošolski zavodi uskladijo študijske programe s tem zakonom najkasneje v dveh letih po njegovi uveljavitvi. Študenti, vpisani v programe iz prejšnjega odstavka, lahko dokončajo študij pod pogoji, ki so veljali ob vpisu, vendar najkasneje v roku, določenem za izvedbo študijskega programa, podaljšanem za dve leti, študij po višješolskih študijskih programih pa do izteka študijskega leta 2001/2002.

Z dnem uveljavitve tega zakona upravljanje z nepremičninami, pridobljenimi za opravljanje visokošolske dejavnosti, prevzame univerza. Popis premoženja, ki ga visokošolski zavod uporablja za opravljanje visokošolske dejavnosti, se opravi na podlagi bilance stanja na dan 31. 3. 1991.

Zavodi oziroma organizacije, ki uporabljajo imena iz 18. člena tega zakona, pa ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti po tem zakonu, morajo v enem letu po njegovi uveljavitvi prilagoditi oziroma spremeniti svoje ime.

Določba 38. člena tega zakona začne veljati za generacijo, ki bo končala izobraževanje po programih srednjega izobraževanja v šolskem letu 1994/95. Ne glede na določbo 38. člena tega zakona se za dijake, ki bodo opravljali maturo v letih 1995–1997 pri pogojih za vpis v visokošolski študij lahko s študijskim programom določijo predmeti izbirnega dela mature. Osebe, ki so dokončale srednje izobraževanje do 1. junija 1995, se lahko vpišejo v prvi letnik visokošolskega študija pod pogoji, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Do izdaje predpisa iz šestega odstavka 40. člena tega zakona se uporabljajo določbe Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v usmerjenem izobraževanju (Uradni list RS, št. 9/91, 7/92 in 11/93).

Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije se ustanovi najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Merila iz 2., 4. in 5. točke 49. člena tega zakona Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije določi najkasneje v šestih mesecih po ustanovitvi. Komisija za kvaliteto visokega šolstva se ustanovi najkasneje eno leto po uveljavitvi tega zakona.

Visokošolski učitelji, znanstveni delavci in sodelavci, ki so si pridobili naziv pred uveljavitvijo tega zakona, obdržijo naziv do izteka izvolitvene dobe. Pravico do uporabe naziva imajo tudi upokojeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in sodelavci, ki so si naziv pridobili pred uveljavitvijo tega zakona.

Predpise iz 7., 16., 40., 61., 69. in 77. člena tega zakona minister, pristojen za visoko šolstvo, izda v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Vodenje in varstvo evidenc z osebnimi podatki študentov morajo visokošolski zavodi uskladiti z določbami tega zakona najkasneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe Zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89), ki se nanašajo na visoko šolstvo.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZViS-A (Uradni list RS, št. 99/99) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Univerze in samostojni visokošolski zavodi uskladijo svoje statute z določili tega zakona najkasneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Državni zbor sprejme akt o preoblikovanju univerz najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Minister, pristojen za visoko šolstvo, sprejme obrazca iz 12. in 26. člena ter predpis iz zadnjega odstavka 25. člena tega zakona najkasneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Določbe o poklicni maturi iz 13. in 15. člena tega zakona začnejo veljati za generacijo, ki bo končala izobraževanje po programih za pridobitev srednje strokovne izobrazbe v šolskem letu 2001/2002.

Vlada Republike Slovenije sprejme posebni predpis iz 27. člena tega zakona najkasneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Do uveljavitve predpisov iz zadnjega odstavka 25. člena in 27. člena tega zakona se javna služba v visokem šolstvu financira v skladu s 64. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-I) in sklepom o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92).

Do uveljavitve predpisa iz 27. člena tega zakona si mora visokošolski zavod k sistemizaciji delovnih mest pridobiti soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo.

Prenos lastninske pravice za premoženje iz 4. člena tega zakona in druga premoženjsko-pravna razmerja v zvezi s tem ter vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti se uredi v treh letih po uveljavitvi tega zakona s pogodbo med državo Republiko Slovenijo in univerzami ter samostojnimi visokošolskimi zavodi, po stanju na dan 1. 3. 2000.

Z dnem uveljavitve tega zakona Republika Slovenija postane ustanoviteljica študentskih domov, ki so na ta dan opravljali javno službo. Akt o ustanovitvi študentskega doma, ki se ustanovi kot članica univerze, sprejme Državni zbor Republike Slovenije, če se ustanovi kot samostojni javni zavod, pa Vlada Republike Slovenije v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, določbe iz 2. in 28. člena o položaju državljanov članic Evropske unije pa z dnem, ko bo Republika Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. Zakon o dopolnitvi Zakona o visokem šolstvu – ZViS-B (Uradni list RS, št. 64/01) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZViS-C (Uradni list RS, št. 100/03) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

Rektorji univerz oziroma dekani samostojnih visokošolskih zavodov si k posebnemu predpisu iz drugega odstavka 63. člena zakona pridobijo soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo, najpozneje do 31. 12. 2003, k usklajenim merilom iz osmega odstavka 63. člena zakona pa najpozneje v 60 dneh po uveljavitvi tega zakona. Minister, pristojen za visoko šolstvo, izda pravilnik iz 73.c člena zakona v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZViS-D (Uradni list RS, št. 63/04) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Predpise iz 7.a, 8., 16., 32.a in 73. člena zakona izda minister, pristojen za visoko šolstvo, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Državni zbor sprejme akte o preoblikovanju univerz najpozneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Visokošolski zavodi uskladijo svoje statute s tem zakonom v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do izvolitve senatov univerz in samostojnih visokošolskih zavodov na podlagi statutov, usklajenih s tem zakonom, opravljajo njihove naloge senati, izvoljeni v skladu z veljavnimi statuti.

Vlada Republike Slovenije imenuje Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo najpozneje do 31. 12. 2004. Pri prvem imenovanju je polovica članov imenovana za tri leta. Do imenovanja Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo opravlja njegove naloge Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije. Prva merila iz spremenjenega 49. člena zakona sprejme Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Akreditacijski postopki, začeti pred uveljavitvijo novih meril, se nadaljujejo in končajo po novih merilih.

Akt o ustanovitvi javne agencije iz 51.a člena zakona sprejme Vlada Republike Slovenije najpozneje do 31. 12. 2005. Do začetka dela javne agencije iz prejšnjega odstavka opravlja strokovno-tehnične naloge za Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo. Svet za evalvacijo visokega šolstva mora biti oblikovan v treh mesecih po uveljavitvi akta o ustanovitvi javne agencije. Do oblikovanja Sveta za evalvacijo visokega šolstva opravlja njegove naloge Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva. Ta komisija sprejme prva merila za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskih zavodov, študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Visokošolski zavodi uvajajo študijske programe za pridobitev izobrazbe in študijske programe za izpopolnjevanje po tem zakonu postopoma, najpozneje pa v študijskem letu 2009/10. Ob uvedbi študijskih programov po tem zakonu razpis za vpis v dosedanje študijske programe ni več mogoč. Študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, se izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16. Študenti iz prejšnjega odstavka, ki imajo pravico do ponavljanja in zaradi postopnega uvajanja novih študijskih programov ne morejo ponavljati letnika po študijskih programih, v katere so se vpisali, nadaljujejo in končajo študij po novih študijskih programih. Spremenjena določba tretjega odstavka 40. člena zakona se začne uporabljati za razpisa za vpis v študijsko leto 2005/06.

Za diplomante dosedanjih študijskih programov za pridobitev univerzitetne izobrazbe se pri vpisu v nove dveletne magistrske študijske programe z istega ali sorodnega strokovnega področja praviloma priznajo študijske obveznosti v obsegu 60 kreditnih točk. Število priznanih kreditnih točk ne sme preseči števila 60. Za diplomante dosedanjih študijskih programov za pridobitev univerzitetne izobrazbe, ki izobražujejo za poklice, urejene z direktivami Evropske unije in ovrednotene s 300 kreditnimi točkami ali več, se pri vpisu v doktorske študijske programe uporablja določba druge alinee četrtega odstavka 38.a člena zakona. Za diplomante dosedanjih študijskih programov za pridobitev specializacije, če njihov skupni študij ni trajal najmanj pet let, se pri vpisu v študijske programe tretje stopnje uporablja določba tretje alinee četrtega odstavka 38.a člena zakona ali se zanje določijo dodatne študijske obveznosti v obsegu 60 kreditnih točk. Diplomantom dosedanjih študijskih programov za pridobitev magisterija se v doktorskem študijskem programu priznajo študijske obveznosti v obsegu 60 kreditnih točk.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZViS-E (Uradni list RS, št. 94/06) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Predsednik in člani Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo, ki svojo funkcijo opravljajo na dan uveljavitve tega zakona, jo opravljajo do izteka mandata. Vlada Republike Slovenije imenuje dodatne člane v skladu s 6. členom tega zakona najpozneje v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Vlada Republike Slovenije uskladi Uredbo o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 58/03, 45/04, 138/04, 52/05, 82/05 in 17/06) s sedmim odstavkom 50. člena zakona najpozneje v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo imenuje senate iz 7. člena tega zakona najpozneje v treh mesecih po njegovi uveljavitvi. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo uskladi svoj poslovnik z določbami tega zakona, njegovi senati pa sprejmejo pravila o delovanju najpozneje v štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do uveljavitve meril iz druge in tretje alinee tretjega odstavka 49. člena zakona se uporabljajo Merila za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskih zavodov, študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela (Uradni list RS, št. 124/04). Do sprejetja poslovnika in pravil iz prejšnjih odstavkov vodi evalvacijske postopke Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva. Sredstva za delo Nacionalne komisije za kvaliteto visokega šolstva se zagotavljajo iz državnega proračuna. Organizacijske in administrativne storitve, potrebne za delo Nacionalne komisije za kvaliteto visokega šolstva, opravlja ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo.

Merila iz osmega odstavka 55. člena zakona visokošolski zavodi uskladijo z 9. členom tega zakona najpozneje v treh mesecih po njegovi uveljavitvi.

V Republiki Sloveniji: – raven izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejetih pred 1. 1. 1994, in raven izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe, sprejetih pred 11. 6. 2004 (v nadaljnjem besedilu: dosedanji študijski programi), ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po visokošolskih strokovnih študijskih programih prve stopnje iz 33. člena zakona; – raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih druge stopnje iz 33. člena zakona; – raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe, skupaj s končanim študijskim programom za pridobitev specializacije, ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih druge stopnje iz 33. člena zakona; – raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti in raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, skupaj s končanim študijskim programom za pridobitev specializacije ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena zakona; – raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev doktorata znanosti ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po doktorskih študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena zakona. Podrobnejše določbe o razvrstitvi ravni izobrazbe sprejme Vlada Republike Slovenije v predpisu o uvedbi in uporabi klasifikacije izobraževanja in usposabljanja v Republiki Sloveniji.

Ne glede na določbe 15. člena tega zakona diplomanti dosedanjih študijskih programov nadaljujejo študij po študijskih programih iz 33. člena zakona pod pogoji, ki se ob smiselni uporabi 38.a člena zakona in v skladu z merili za prehode določijo s študijskim programom. Pri določanju pogojev za prehod iz dosedanjih študijskih programov v nove študijske programe so visokošolski zavodi samostojni. Pri tem se – določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 38.a člena zakona uporabljajo tudi za tiste, ki so končali študijski program za pridobitev visoke strokovne izobrazbe, sprejet od 1. 1. 1994 do 11. 6. 2004; – diplomantom dosedanjih študijskih programov za pridobitev specializacije, ki so pred tem končali visokošolski strokovni program, za vpis v študijske programe tretje stopnje določijo študijske obveznosti v obsegu od 30 do 60 kreditnih točk; – diplomantom dosedanjih študijskih programov za pridobitev magisterija znanosti oziroma specializacije po končanem študijskem programu za pridobitev univerzitetne izobrazbe v doktorskem študijskem programu tretje stopnje priznajo študijske obveznosti v obsegu najmanj 60 kreditnih točk. Ne glede na četrti odstavek 38.a člena zakona se v doktorski študijski program lahko vpiše, kdor je končal dosedanji študijski program za pridobitev univerzitetne izobrazbe.

Vlada Republike Slovenije uskladi posebni predpis iz 75. člena zakona z 10. členom tega zakona najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do začetka financiranja po predpisu iz prejšnjega odstavka se uporabljata Uredba o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz, od leta 2004 do leta 2008 (Uradni list RS, št. 134/03, 72/04 in 4/06) in Sklep o sofinanciranju podiplomskega študija (Uradni list RS, št. 77/04).

Visokošolski zavodi morajo študijske programe, sprejete od 11. junija 2004 do uveljavitve tega zakona, uskladiti s tem zakonom najpozneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Z dnem uveljavitve tega zakona se črtata 47. in 49. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04).

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.