390. člen ZDavP-2

Tožnik ne oporeka navedbam toženke, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju in sam zatrjuje, da ima TV sprejemnik, da pa sicer ne želi gledati programa RTV Slovenija. Tožnik v konkretni zadevi ne zatrjuje nobenih pravno relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi bil razbremenjen obveznosti plačila RTV prispevka. Obveznosti plačila RTV prispevka je namreč razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

Zgolj dejstvo, da se na tožnikovi lokaciji lahko dostopa do programov, namreč še ne da odgovora na vprašanje, ali ta dostop tudi ustreza zahtevam o kvaliteti oziroma minimalnim tehničnim standardom. S tem, ko tožena stranka tožniku teh podatkov ni predstavila, se o njenih zaključkih, da je sprejem signala na njegovi lokaciji zadosten, ni mogel vsebinsko izjaviti, kar pa je kršitev njegove pravice do izjave v upravnem postopku in je bistvena kršitev določb postopka

V konkretnem primeru bi moralo iz izpodbijane odločbe jasno izhajati, zakaj organ šteje in iz katerih dokumentov izhaja, da je tožnica kot zavezanka dolžna plačevati RTV prispevek za meseca maj in junij, da bi sodišče lahko preizkusilo zakonitost izdane odločbe in določenega obdobja za plačilo. Navedeno pomeni, da bi v odločbi morale biti navedene pravno relevantne in konkretizirane okoliščine zraven materialnopravne podlage, zaradi katerih je tožena stranka tožeči stranki naložila plačilo RTV prispevka.

Za izjavo, s katero posameznik uveljavlja, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka, ne zadošča le navedba, da ni lastnik RTV sprejemnikov, kot je to navedel tožnik. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da je z avgustom 2016 ponovno postal zavezanec za RTV prispevek in to ostal tudi v letu 2017, torej v letu, za katerega ga RTV Slovenija z izpodbijano odločbo bremeni za plačilo tega prispevka.