21. člen ZDPN-2

Iz obravnavane zadeve izhaja, da je tožnica vložila napoved za odmero DPN v zvezi s Sodno poravnavo zaradi razdružitve solastnine na nepremičninah. Pri tem pa v zadevi naj ne bi bil sporen prenos tožničine lastninske pravice in njena odplačnost. V takšnem položaju pa je po presoji sodišča treba upoštevati določilo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter preveriti, ali so sploh podani pogoji za obdavčitev takšne transakcije. ZDPN-2 namreč skladno s omenjeno določbo podvrže obdavčitvi le promet s tistim delom nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ki ga je posamezni solastnik dobil plačanega. Pri razdelitvi solastnine namreč ni obdavčitve z DPN, razen v morebitnem presežku, kot je to izrecno izpostavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji nedavni sodbi X Ips 54/2017 z dne 16. 5. 2018. Za to pa je najprej treba ugotoviti morebiten obstoj takšnega presežka.

Ni razvidno, zakaj je transakcija, ki temelji na sodni poravnavi, sklenjeni v postopku razdružitve solastnine na nepremičninah, obravnavana kot enostaven odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini (torej po drugem odstavku 3. člena ZDPN-2). V takšnem položaju je treba upoštevati določilo 5. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 in preveriti, ali so sploh podani pogoji za obdavčitev takšne transakcije. Pri razdelitvi solastnine namreč ni obdavčitve z DPN, razen v morebitnem presežku. Za to pa je najprej treba ugotoviti morebiten obstoj takšnega presežka.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ne gre za pomembno pravno vprašanje v tej zadevi, ker že iz jasne zakonske dikcije izhaja, da prehodna ureditev v 21. členu ZDPN-2 velja do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti, ta pa do nastanka davčne obveznosti v tem postopku še ni bila uveljavljena kot obvezna podlaga za vrednotenje. Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če to ni povezano z vsebino zadeve oziroma če gre za vprašanje glede predpisa, ki pri odločanju ni bil uporabljen. Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je zastavljeno na pavšalni ravni, odgovor nanj pa je na stopnji splošnosti, jasen že iz zakonskih določb.

Na dan nastanka davčne obveznosti uradni podatki GURS-a o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin niso bili objavljeni. Ker je davčna obveznost nastala v prehodnem obdobju, je davčna osnova skladno z zakonom ugotovljena na podlagi prehodne določbe 21. člena Zakona o davku na promet nepremičnin.

V danem primeru ni odločilna cena, ki je navedena v pogodbi, ne glede na to, ali je bila resnična pogodbena cena ali ne, pač pa taka, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve.

Davčni organ pri odmeri davka na promet nepremičnin pravilno in skladno z določbami zakona ni upošteval prodajne vrednosti iz pogodbe, temveč vrednost, določeno na podlagi cenitve sodnega cenilca.