3. člen ZUTPG

Obsojenec ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ker njegov povprečni mesečni dohodek v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka in s tem ni upravičen do celotne oprostitve plačila sodne takse. Ni mogoče na podlagi samega zakona šteti, da je njegovo socialno stanje ogroženo do te mere, da terja oprostitev plačila predpisane sodne takse v celoti. Zakon tudi ne določa, da se pri ugotavljanju materialnega pogoja upoštevajo tudi drugi stroški in bremenitve iz dohodka.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sredstva, s katerimi se preživlja dolžnik ali njegovi družinski člani, s celotnim plačilom sodne takse ne bi bila občutno zmanjšana.

Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov, da se določeno premoženje ne bi upoštevalo pri ugotavljanju dolžnikovega materialnega položaja, je bilo na dolžniku (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). To pomeni, da bi moral dolžnik že v predlogu (prošnji za taksno oprostitev) konkretno trditi in izkazati, da premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne.

Tožniku je bil dodatek za tujo nego in pomoč priznan v pravilni višini, kot je določena s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011. Na višino tega dodatka pa so vplivali tudi nadaljnji interventni ukrepi, ko je bilo usklajevanje transferjev začasno zaustavljeno na podlagi določb ZUJF.

V konkretnem primeru ZUTPG razveljavlja 43. člen ZSDP samo v delu, ki govori o povprečni mesečni plači v Republiki Sloveniji, določeni na podlagi zadnjih znanih uradnih podatkov o mesečnih plačah in pa o minimalni plači. Glede na določbo 2. člena ZUTPG se v primerih, za katere velja ta zakon (med drugim tudi ZSDP), višine posameznega transferja določene v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače ali povprečne plače v Republiki Sloveniji, kot višine upoštevajo vrednosti, veljavne na dan 31. decembra 2006.

Ker je višina nadomestila za nego in varstvo otroka omejena na 2,5-kratnik vrednosti povprečne plače v RS, veljavne na dan 31. 12. 2006, z uskladitvami, se tožnici, katere 100 % osnova za odmero nadomestila (to je povprečna osnova, od katere so bili obračunani prispevki v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo prve vloge za starševski dopust) presega zgornjo mejo bruto nadomestila, odmeri v 2,5-kratniku vrednosti povprečne plače v RS, veljavne na dan 31. 12. 2006, z uskladitvami. Tožbeni zahtevek na odmero v višini 100 % osnove je zato neutemeljen.