12. člen ZPlaP-UPB3

Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun. Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

Začasna odredba, izdana po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ, upniku nudi le varstvo pred morebitnimi dolžnikovimi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev, ne zaščiti pa ga pred morebitnimi prisilnimi izvršitvami sklepov o izvršbi v korist drugih upnikov. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da bi dolžnica (organizacija za plačilni promet) denarna sredstva v določenem znesku lahko zadržala oz. odtegnila in izplačala upnici, je na upnici, saj gre za zatrjevanje obstoja pozitivnega dejstva.

Določba prvega odstavka 138. člena ZIZ o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, ne loči med izvršbo na kritje in na dobroimetje. Če je izvršba s sklepom o izvršbi na upnikov predlog dovoljena samo na dobroimetje, ki je del kritja, se ne more opraviti na dolžnikovo odobreno negativno stanje, ki ni dobroimetje.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je torej pogodba o koriščenju limita prenehala najkasneje dne 30.4.2004, zato tožeča stranka sklepov DURS o prisilni izterjavi dolga iz naslova limita ni mogla niti smela izvršiti. Da bi tožena stranka imela na transakcijskem računu dobroimetje (brez sredstev limita) pa tožeča stranka tudi nikoli ni trdila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka to plačilo izvršila iz svojih lastnih sredstev in da temelj za vračilo plačanega zneska ni podan ter je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve pravilno navedlo določbe Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002) in Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Ur. l. RS, št. 91/2002), ki tožeči stranki nalagata izvršitev plačila le, če ima imetnik TRR na računu kritje. Kritje pa po določbi 4. tč. 3. čl. Zakona o plačilnem prometu pomeni pozitiven saldo na TRR in odobreno prekoračitev pozitivnega stanja na računu (limit). Zgolj takšna obveza banke pa izhaja tudi iz do

Po 138. členu ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Navedeno določilo govori le o (končni) višini izplačila sredstev upniku, ne pa o ravnanju organizacije za plačilni promet in možni višini dolžniku zarubljenih sredstev, zlasti kadar ta ne zadoščajo za takojšnje plačilo upnikove terjatve. To podrobneje določa ZPlaP v 12. členu, in sicer, da mora izvajalec plačilnega prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa, ki ga vodi, in dobroimetja iz druge alinee 5. točke 3. člena tega zakona, izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega sklepa sodišča. Kritje fizične oziroma pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa pa je po 4. točki 3. člena ZPlaP vsota pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Denarna sredstva dolžnika na transakcijskem računu torej obsegajo celotno kritje na tem računu, zato lahko<b