55. člen ZP-1-UPB3

Stališče sodišča prve stopnje, da bi policisti v vsakem primeru morali zaseči predmete, tudi brez storilčevega voljnega sodelovanja, je sicer pravilno, vendar ta njihova dolžnost ne more sanirati predhodne nezakonitosti zasega predmetov. Pred pozivom na izročitev predmeta bi moral biti storilec prekrška najprej ustrezno poučen, nato pa bi ob morebitni odklonitvi izročitve predmeta oziroma kršiteljevi pasivnosti policisti lahko opravili pregled osebe (pretipali oblačila osebe in pregledali vsebino stvari, ki jih ima pri sebi oziroma s sabo - četrti odstavek 52. člena ZNPPol). Skladno z drugim odstavkom 52. člena ZNPPol pred začetkom pregleda policisti res ukažejo osebi, naj sama izroči predmete (razen če bi to lahko ogrozilo varnost ljudi ali premoženja), vendar v kolikor je na osebo že osredotočen sum, da je storila prekršek ali kaznivo dejanje, jih ta določba ne odvezuje podaje pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo, da se izročitev predmeta šteje za zakonito.

Po presoji Vrhovnega sodišča je (pravni) položaj storilca v primeru, ko pooblaščena uradna oseba ugotovi prekršek in plačilni nalog izda neposredno po kršitvi, to je na kraju storitve prekrška, specifičen. Storilec mora skladno z zgoraj navedenimi določbami (neposredno) po storjeni kršitvi in pred izdajo plačilnega naloga navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, saj jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati. To pomeni, da je storilčev čas za pripravo obrambe znatno omejen, zato od storilca pri navajanju dejstev in dokazov ni mogoče pričakovati tolikšne skrbnosti in natančnosti kot v drugih primerih. Skladno z navedenim je potrebno storilčevo zanikanje storitve prekrška in nasprotovanje v plačilnem nalogu ugotovljenem dejanskem stanju šteti kot predlog za njegovo zaslišanje. Sodišče je ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (gre za t. i. prekluzijo) tudi v prekrškovnem postopku vezano na načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku.

S tem, ko je sodišče storilcema odreklo možnost, da se v zahtevi za sodno varstvo izjavita o dejstvih, ki jima pred izdajo odločbe niso bila znana (opis dejanskega stanja, kot je naveden v odločbi o prekršku, presega podatke, ki so razvidni iz obvestila o prekršku, poslano kršiteljema) in predlagata dokaze ter na tak način uveljavljata razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo iz 3. alineje 62. člena ZP-1, je kršilo določbo osmega odstavka 65. člena ZP-1 na način iz 3. alineje prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Če je v postopku o prekršku izdan plačilni nalog, se pravica do izjave zagotavlja tako, da se v fazi postopka pred prekrškovnim organom omogoča predvsem seznanitev z relevantnim procesnim gradivom, stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve pa kršitelj zavzame v zahtevi za sodno varstvo.