42. člen ZP-1-UPB3

Če je med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minilo več kot dve leti, je postopek o prekršku oziroma pregon za prekršek zastaral.

Če je sodba, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, odpravljena na storilčev naslov šele po poteku absolutnega zastaralnega roka, je pregon za prekšek zastaral.

Tudi zaznamek o datumu prejema spisa, ki ga je drugo sodišče prejelo od prvega na podlagi sklepa predsednika višjega sodišča po 105.a členu ZS, je pomemben za presojo poteka dveletnega relativnega zastaralnega roka za pregon za prekršek.

Posredovanje zahteve za sodno varstvo s strani prekrškovnega organa sodišču je dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca in ki pretrga tek zastaralnega roka.

Preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška. Nadaljnje dopisovanje med sodiščem in prekrškovnim organom, zaradi napake, ki jo je storil prekrškovni organ pri odstopu zadeve sodišču, pa ne predstavlja dejanj, ki bi imela za posledico pretrganje zastaranja pregona v škodo domnevnih kršiteljev.

Prekršek neskladne gradnje, to je gradnje v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (prvi odstavek 180. člena ZGO-1) je storjen takrat, ko storilec preneha z ravnanji, ki pomenijo neskladno gradnjo oziroma ko je objekt dokončan (in takrat tudi začne teči zastaranje).

Obdolženec opravičljivega razloga za izostanek z zaslišanja ni izkazal, saj vsakršna službena odsotnost ni upravičen razlog za izostanek, ker sicer pri zaslišanjih, ki se jih udeležujejo obdolženci, ki so zaposleni, ne bi bilo mogoče opraviti narokov; podlago za odsotnost z dela zaradi zaslišanja na sodišču delavcu daje določba 170. člena ZDR, tako da je vabilo, za katerega se šteje, da je bilo obdolžencu pravilno vročeno in o katerem bi moral obdolženec delodajalca pravočasno obvestiti, opravičevalo službeno pot, in ne obratno. Sodišče prve stopnje obdolženčevega opravičila zato utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, kot je v obravnavanem primeru šteti obdolženčevo opravičilo, bi se moral obdolženec o tem, ali bo sodišče njegovi prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno o tem, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče, česar pa obdolženec tudi ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu, opr. št. Up-388/2003, z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je posredoval sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo. <p

Posredovanje zahteve za sodno varstvo s strani prekrškovnega organa sodišču je dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca in ki pretrga tek zastaralnega roka.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil obdolžilni predlog predlagateljice postopka PP K. zoper obdolženko zaradi prekrška, ki naj bi bil storjen 1. oktobra 2006 vložen 11. oktobra 2006. Od nadaljnjih dejanj, ki jih je moč šteti kot dejanja sodišča, ki merijo na pregon storilca prekrška, je po poizvedbah o bivališču obdolženke - zadnja odredba s tem v zvezi je bila dana 15. februarja 2007, tej sledila odredba sodnice z dne 3. marca 2009, da se obdolženko vabi na zaslišanje za dne 7. maja 2009. Ker sta med obema odredbama pretekli več kot dve leti, je nastopilo relativno zastaranje pregona in postopek zoper obdolženko zaradi prekrška po določbi d točke tretjega odstavka 130. čl. ZVCP-1 začet na obdolžilni predlog PP K., ni več dopusten.

Sodišče, ki v postopku o prekršku odloča o zahtevi za sodno varstvo, najprej preizkusi, ali so izpolnjene predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičeni vlagatelj) in preveri, ali je postopek o prekršku glede na potek časa še dopusten (zastaranje), šele nato zahtevo za sodno varstvo presoja vsebinsko, pri čemer po uradni dolžnosti presodi tudi taksativno naštete postopkovne kršitve (62.a člen ZP-1).

Predlagateljica postopka o prekršku, Postaja prometne policije P. je zoper obdolženca zaradi prekrška, ki naj bi bil storjen 22. junija 2006, na sodišče vložila obdolžilni predlog, dne 3. julija 2008, in sicer potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. IV Ips 75/2007 z dne 18. marca 2008 razsodilo, da se plačilni nalog Postaje prometne policije P. z dne 22. junija 2006, razveljavi glede prekrška po šestem odstavku 138. čl. ZVCP-1, zanj določene globe in stranske sankcije in se zadeva v tem delu vrne prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek. Tako je odločilo, ker o prekršku ni odločil pristojni organ. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi sodbe zapisalo, da bo moral prekrškovni organ v nadaljnjem postopku odločiti o vložitvi obdolžilnega predloga (tretji odstavek 51. čl. ZP-1), vendar pa bi prekrškovni organ obdolžilni predlog lahko vložil le do izteka roka za zastaranje pregona. Dejanje Vrhovnega državnega tožilca, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 129.a čl. ZP-1, sedme alinee drugega odstavka 52. čl. ZP-1, v zvezi s tretjim odstavkom 51. čl. ZP-1 in v zvezi z drugim odstavkom 155. čl. ZP-1, ker o

Glede pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice, da je od 10. maja 2006, ko je bil obdolženi zaslišan, pa do naslednjega dejanja organa, ki meri na pregon, preteklo dve leti, je treba povedati, da so zaslišanju obdolženca sledile odredba za zaslišanje prič in vabili pričam, zaslišanje priče M. M., ki je bilo opravljeno 13. septembra 2006, vabila priči N. K. (štiri v letu 2007), tem pa je sledilo zaprosilo za pravno pomoč v zvezi z zaslišanjem navedene priče Okrajnemu sodišču v Ljutomeru dne 10. oktobra 2008 ter zaslišanje navedene priče dne 14. maja 2009. Temu je sledilo še zaslišanje priče P. P. dne 11. junija 2009. Glede na navedeno se tako izkaže, da med posameznimi dejanji sodišča, ki so merila na pregon storilca prekrška nikoli nista pretekli dve leti, prav tako od dneva storitve prekrška še niso pretekla štiri leta, da bi nastopilo absolutno zastaranje pregona. Res je sicer, da obdolženec tudi sestavljenega zapisnika ni hotel podpisati, vendar to ne pomeni, da je takšen zapisnik brez dokazne vrednosti. Vsebino le-tega je namreč potrdila tudi kot priča zaslišana policistka N. K., ki je na kraju prekrška vodila z obdolžencem postopek. Glede nadaljnjih navedb v pritožbi