114. člen ZP-1-UPB3

Obdolžencu je bila v postopku kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Čeprav je obdolženi v zagovoru navedel, da je vozilo v časovnih in krajevnih okoliščinah prekrška upravljal B. B., sodišče te osebe ni zaslišalo, pač pa je kot priči zaslišalo le policista A. P. V. in P. Č. ter svojo odločitev oprlo na njuno izpoved, češ da je policistka obdolženega B. P. prepoznala, saj je kot operativka na terenu že sodelovala v postopku proti njemu in ne da bi se prepričalo ali je oseba, o kateri je policistka izpovedala, da jo pozna, resnično obdolženec. Takšen zaključek sodišča prve stopnje se je izkazal za preuranjen in zmoten.

Obdolženec sicer lahko v postopku o prekršku poleg ustnega zagovora vloži še pisni zagovor, vendar če ga sodišče ni zahtevalo, do povračila stroškov sestave pisnega zagovora ni upravičen. Sicer pa vloge z dne 10.3.2009 dejansko niti ni mogoče šteti za pisni zagovor, saj je obdolženec ni podpisal.

Postopka, v katerem obdolženec kljub svoji izrecni zahtevi ni imel možnosti zavzeti stališča o dokaznem gradivu, ki je vplivalo na njegov pravni položaj, ni mogoče oceniti za poštenega.

Očitek obdolženca o procesni kršitvi, ker ni prejel vabila vsaj osem dni pred rokom, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev, ko obdolžencu ni bila dana možnost, da bi lahko sodeloval v postopku za prekršek (kjer je zagrožena tako huda sankcija) in da bi imel tudi dovolj časa za pripravo na zagovor, ni utemeljen. Obdolžencu je bil obdolžilni predlog vročen že ob prvem vabljenju na zaslišanje za dne 21. oktobra 2008, zato je po prepričanju višjega sodišča obdolženec imel dovolj časa za pripravo na zagovor, saj je od takrat pa do dne, ko je bil obdolženi zadnjič vabljen na zaslišanje, preteklo več mesecev, ob čemer višje sodišče tudi meni, da ne gre za zapleteno zadevo, ki bi zahtevala daljši čas za pripravo obrambe. Vabilo obdolžencu za dne 8. maja 2009 je bilo vročeno v skladu z določbo četrtega odstavka 87. čl. ZUP, po kateri se šteje, da je vročitev opravljena z dnem preteka 15-dnevnega roka po puščenem obvestilu o pisemski pošiljki. Glede na to, da je iz sporočila o prispelem pismu, spetega k vabilu obdolžencu, razvidno, da je rok za prevzem pisma na pošti začel teči dne 18. aprila 2009, se šteje, da je bila vročitev opravljena 2. maja 2009. Glede na to, da mora biti

Zgolj zatrjevana nepoučenost storilca o vsebini določbe 233. člena ZVCP-1 (ki lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga več kot le trditveno breme) ne zadostuje za zaključek, da mu v konkretni zadevi ni bila dana možnost za pripravo obrambe oziroma možnost predlagati razbremenilne dokaze, saj je bil seznanjen s konkretno vsebino očitka in njegovo dokazno podlago.

Res je sicer, da je obdolženec v obravnavani prekrškovni zadevi podal svoj zagovor pred krajevnim in stvarno pristojnim sodiščem v Ajdovščini, ki je kasneje iz razlogov smotrnosti (bivališče obdolženca na območju krajevne pristojnosti drugega sodišča, prav tako sedež predlagatelja in ostali dokazi) zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Novi Gorici, ki je tudi izvedlo nadaljnji postopek in izdalo sodbo, ki jo obdolženi s pritožbo izpodbija, vendar s tem ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 155. čl. ZP-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu z določbo 81. člena ZP-1 namreč sodišče, ki je pristojno za storilca prekrška, določenega z zakonom ali z uredbo Vlade Republike Slovenije, lahko izjemoma odstopi zadevo sodišču, na katerega območju storilec stalno ali začasno prebiva, če se bo tako lažje izvedel postopek. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razumne razloge, sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa postopka, da se odloči o sporu o pristojnosti, ni sprožilo. V skladu z določbami prvega odstavka 133. čl. ZVCP-1 obsega strokovni pregled zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v

Višje sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o sankcijah, čeprav se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odločitve o sankciji za prekršek po določbi d. točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 ne strinja. Res je, da ZVCP-1 v določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 določa, da se vozniku motornega vozila, ki ima več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka poleg globe izreče deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Takšno sankcijo je za prekršek pod drugo točko izreka izpodbijane sodbe določilo tudi sodišče prve stopnje. Spregledalo pa je, da ZVCP-1 v določbi osmega odstavka 135. čl. v primeru, ko voznik povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa, in ima v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izreče poleg globe tudi 18 kazenskih točk kar ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pa je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo.

Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v ob

Odziv obdolženca na vabilo sodišča zaradi zagovora, kot tudi navzočnost ob zaslišanju prič, bi morala biti v obdolženčevem interesu. Sodišče ga je namreč že v vabilu obvestilo, da glede na ostale dokaze ocenjuje, da njegovo neposredno zaslišanje ni potrebno, oziroma da bo izdalo sodbo, če se na zaslišanje neopravičeno ne bo odzval, brez njegovega zaslišanja. Ocena opravičenosti izostankov z narokov je v izključni pristojnosti sodnika, ki vodi sodni postopek. Glede na to, da obdolženi kljub pozivom sodišča ni predložil zdravniških potrdil, ki bi dokazovala, da se zaslišanj ni udeležil iz upravičenih razlogov, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sodbo izdalo brez obdolženčevega zaslišanja pravilna.

Ena od nalog policije je tudi nadzor prometa na javnih in nekategoriziranih cestah (glej določbe 3. čl. ZPol in 11. čl. ZVCP-1). V skladu s takšno nalogo je tudi pooblastilo policije, ki izhaja iz določb 132. čl. ZVCP-1. Po prvem odstavku navedenega člena sme namreč policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa oziroma udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Zakon torej ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti. Prav tako ni naloga policista razlagati, kakšna kazen bo kršitelju za prekršek izrečena. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče obdolženca vabiti na zaslišanje prič – policistov. Obdolženec je bil namreč ob zaslišanju dne 25. februarja 2009 med drugim poučen tudi, da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem (četrti odstavek 114. čl. ZP-1). Takšne zahteve obdolženec ni podal, prav tako ne njegov zagovornik.