16. člen ZKolP

Po 6. členu ZDSS-1 je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe (točka a). Spor o veljavnosti kolektivne pogodbe se praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe pa na normativni del kolektivne pogodbe. Namen obligacijskih določb je urejanje razmerja med pogodbenima strankama (učinek inter partes), medtem ko pogodbeni stranki v normativnem delu uresničujeta normativno pristojnost glede urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci, za katere kolektivna pogodba velja (udeleženci kolektivne pogodbe). Te določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe tako kot predpisi (učinek erga omnes). Zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja; le z odpravo nejasnosti je namreč mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se v imenu delavcev zavzema predlagatelj v tem sporu. Posebnost tega spora je, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, kot je to običajno v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti oziroma izvrševanju kolektivne pogodbe, temveč sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično (kar se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe, kar je dodatna posebnost tega spora), to pa ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva od sodišča, da presodi zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma ugotovi njegovo ničnost. Stranki kolektivne pogodbe si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju kolektivne pogodbe (t. i. pozitivni in negativni vidik izvedbene dolžnosti). Na to dolžnost nasprotnega udeleženca opozarja predlagatelj v predlogu, ki ga je sodišče druge stopnje napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa z razlago, da bi moral oblikovati zahtevek ravno na ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.

Vprašanje zagotavljanja pogojev za sindikalno delo je materija kolektivne pogodbe. Tudi če je to vprašanje urejeno v pogodbi, ki ni tako poimenovana, ima taka pogodba pravno naravo kolektivne pogodbe. Sporazum, sklenjen med sindikatom in delodajalcem, ki ureja pravice, ki jih (vsakokratnemu) sindikalnemu zaupniku zagotavlja delodajalec, je torej kolektivna pogodba, zato se tudi glede njegove odpovedi uporabljajo določbe Zakona o kolektivnih pogodbah.

Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezav