iuris
§ zakonZakon o gospodarskih družbah · ZGD-1 · velja od 4. 5. 2006

618. člen ZGD-1

(splošno; vsebina pogodbe o združitvi)

Sodna praksa: 13 odločb navaja ta člen · 1 ključna · zadnja 25. 9. 2024Vse odločbe ↓
  • UPRS Sodba in sklep I U 930/2017-64Upravno sodišče RS · 2018

    Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi. V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU. Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma. Poleg tega je po praksi Sodišča EU mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, čeprav omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, sicer legitimnim ciljem. Ni pravno odločilno, da bi morali biti za ugotovitev očitane kršitve v okoliščinah konkretnega primera tožniki preko svojih zastopnikov ali drugih predstavnikov fizično udeleženi na (vseh) sestankih. Kot poudarja Sodišče EU, zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ravnanju konkurentov, vendar pa so v nasprotju z njo vsakršni neposredni ali posredni stiki med podjetji, ki bi bodisi vplivali na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi mu razkrili ravnanje na trgu, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev neobičajnih konkurenčnih razmer. Če negotovosti med podjetji ni zaradi medsebojne izmenjave informacij oziroma dogovarjan in obstoja (vsaj implicitnega) soglasja volj glede razdelitve trga na javnem razpisu, in kar pomeni direktno kršitev temeljnega načela samostojnosti, potem tožniki ne morejo izpodbiti odločitve toženke z razlagami, češ da bi vsako podjetje v vsakem primeru oddalo prijavo za tisto koncesijsko območje, kot je to dejansko storilo. Ravnanje podjetij sega v domet 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, če nacionalno pravo le spodbuja oziroma olajšuje samostojno protikonkurenčno ravnanje in samo v primeru, ko nacionalni predpisi zahtevajo protikonkurenčno ravnanje, ali če predvidijo pravni okvir, ki podjetjem v celoti prepreči konkurenčno ravnanje, se 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU ne uporabita. Tudi v Obvestilu Komisije – Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe, je navedeno, da so horizontalni karteli, ki pokrivajo celotno državo članico EU, običajno sposobni že po svoji naravi (by their very nature) vplivati na trgovino med državami članicami, kar med drugim izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, ki sodelujejo v kartelu v eni državi članici, običajno ravnati tako, da izključijo konkurente iz drugih držav članic. Če ne, in je s produktom, ki je predmet sporazuma, mogoče trgovati, kartel tvega konkurenco tujih podjetij. Tovrstni sporazumi imajo tudi že po svoji naravi občuten vpliv (appreciable effect) na trgovino med državami članicami EU glede na obseg trga, na katerega se nanašajo. Prav tako navedene Smernice za sporazume o horizontalnem sodelovanju določajo, da ti lahko zlasti vplivajo na trgovino med državami članicami EU, če imajo učinke zaprtja trga (foreclosure effects) in je podjetjem iz drugih držav članic EU težje prodreti na nacionalni trg. Pojem trgovine ali trgovanja (trade) je širši koncept od zgolj tradicionalne izmenjave blaga in storitev. Za ugotovitev kršitve 101. člena PDEU zadostuje, da obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi sporazum lahko vplival na blagovno menjavo med državami članicami EU. Prvi in drugi odstavek 142. člena ZUP, v zvezi s petim odstavkom istega člena, ne more predstavljati ustrezne zakonske podlage za odločanje o zahtevi za vstop v postopek pred toženko, ker ta položaj posebej ureja ZPOmK-1 v tretjem odstavku 16. člena. Po drugi strani pa je toženka celo dolžna ravnati v skladu s 44. členom ZUP, če to narekujejo okoliščine primera. Toženka v ponovnem postopku, ki se je zaključil z izdajo v predmetnem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni izdala ponovnih sklepov o preiskavi in ni ponovno opravljala preiskave, saj to za izvršitev sodb sodišča ni bilo potrebno, to pomeni da ni de novo ponavljala celotnega ugotovitvenega postopka (od začetka). Zato je brez pomena tožbeno poudarjanje vsebine legalitetnega načela iz 6. člen ZUP in izpostavljanje okoliščine, da je v času ponovnega postopka veljala novela ZPOmK-1E.

  • UPRS Sklep IV U 106/2020-44Upravno sodišče RS · 2024

    Ker je tožeča stranka po vložitvi tožbe prenehala obstajati zaradi pripojitve k prevzemni družbi, ta prevzemna družba kot njen univerzalni pravni naslednik vstopa v njen položaj tožeče stranke v tem upravnem sporu. Prevzemna družba je (nova) tožeča stranka v tem upravnem sporu (ki zaradi konfuzije strank s tem tudi ni več prizadeta stranka v tem sporu), ker z izpodbijano odločbo v njene pravice ali pravne koristi ni bilo poseženo, saj je bila z izpodbijano odločbo koncesija dodeljena prav njej, si svojega položaja s tožbo (nova) tožeča stranka ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo zavrglo.

  • VSL Sklep I Cpg 558/2023Višje sodišče v Ljubljani · 2024

    V obravnavani zadevi je v posledici spojitve dveh javnih zavodov (prvotožeče in drugotožene stranke) prišlo do ustanovitve novega javnega zavoda (prvotožene stranke), pri čemer je materialnopravno pravilno stališče, da sta zavoda, ki sta se spojila, s konstitutivnim vpisom spojitve v sodni register dokončno prenehala obstajati, kakor tudi, da ne moreta ponovno oživeti, saj niti morebitne pomanjkljivosti ali nepravilnosti spojitve na pravno posledico njunega dokončnega prenehanja in izbrisa iz sodnega registra nimajo vpliva (konvalidacija spojitve po vpisu v sodni register po 598. členu ZGD-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je konkretno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 11. 2. 2026
Povezano: Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

13 odločb navaja ta člen · zadnja 25. 9. 2024
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–13 od 13
Ključne odločbe — označene kot pomembne v zbirki sodnapraksa.si
UPRS Sodba in sklep I U 930/2017-64Upravno sodišče RS, Upravni oddelek · 19. 6. 2018ključna

Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi. V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU. Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma. Poleg tega je po praksi Sodišča EU mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, čeprav omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, sicer legitimnim ciljem. Ni pravno odločilno, da bi morali biti za ugotovitev očitane kršitve v okoliščinah konkretnega primera tožniki preko svojih zastopnikov ali drugih predstavnikov fizično udeleženi na (vseh) sestankih. Kot poudarja Sodišče EU, zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ravnanju konkurentov, vendar pa so v nasprotju z njo vsakršni neposredni ali posredni stiki med podjetji, ki bi bodisi vplivali na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi mu razkrili ravnanje na trgu, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev neobičajnih konkurenčnih razmer. Če negotovosti med podjetji ni zaradi medsebojne izmenjave informacij oziroma dogovarjan in obstoja (vsaj implicitnega) soglasja volj glede razdelitve trga na javnem razpisu, in kar pomeni direktno kršitev temeljnega načela samostojnosti, potem tožniki ne morejo izpodbiti odločitve toženke z razlagami, češ da bi vsako podjetje v vsakem primeru oddalo prijavo za tisto koncesijsko območje, kot je to dejansko storilo. Ravnanje podjetij sega v domet 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, če nacionalno pravo le spodbuja oziroma olajšuje samostojno protikonkurenčno ravnanje in samo v primeru, ko nacionalni predpisi zahtevajo protikonkurenčno ravnanje, ali če predvidijo pravni okvir, ki podjetjem v celoti prepreči konkurenčno ravnanje, se 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU ne uporabita. Tudi v Obvestilu Komisije – Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe, je navedeno, da so horizontalni karteli, ki pokrivajo celotno državo članico EU, običajno sposobni že po svoji naravi (by their very nature) vplivati na trgovino med državami članicami, kar med drugim izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, ki sodelujejo v kartelu v eni državi članici, običajno ravnati tako, da izključijo konkurente iz drugih držav članic. Če ne, in je s produktom, ki je predmet sporazuma, mogoče trgovati, kartel tvega konkurenco tujih podjetij. Tovrstni sporazumi imajo tudi že po svoji naravi občuten vpliv (appreciable effect) na trgovino med državami članicami EU glede na obseg trga, na katerega se nanašajo. Prav tako navedene Smernice za sporazume o horizontalnem sodelovanju določajo, da ti lahko zlasti vplivajo na trgovino med državami članicami EU, če imajo učinke zaprtja trga (foreclosure effects) in je podjetjem iz drugih držav članic EU težje prodreti na nacionalni trg. Pojem trgovine ali trgovanja (trade) je širši koncept od zgolj tradicionalne izmenjave blaga in storitev. Za ugotovitev kršitve 101. člena PDEU zadostuje, da obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi sporazum lahko vplival na blagovno menjavo med državami članicami EU. Prvi in drugi odstavek 142. člena ZUP, v zvezi s petim odstavkom istega člena, ne more predstavljati ustrezne zakonske podlage za odločanje o zahtevi za vstop v postopek pred toženko, ker ta položaj posebej ureja ZPOmK-1 v tretjem odstavku 16. člena. Po drugi strani pa je toženka celo dolžna ravnati v skladu s 44. členom ZUP, če to narekujejo okoliščine primera. Toženka v ponovnem postopku, ki se je zaključil z izdajo v predmetnem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni izdala ponovnih sklepov o preiskavi in ni ponovno opravljala preiskave, saj to za izvršitev sodb sodišča ni bilo potrebno, to pomeni da ni de novo ponavljala celotnega ugotovitvenega postopka (od začetka). Zato je brez pomena tožbeno poudarjanje vsebine legalitetnega načela iz 6. člen ZUP in izpostavljanje okoliščine, da je v času ponovnega postopka veljala novela ZPOmK-1E.

Vse odločbe
  • UPRS Sklep IV U 106/2020-44
    Upravno sodišče RS · 25. 9. 2024

    Ker je tožeča stranka po vložitvi tožbe prenehala obstajati zaradi pripojitve k prevzemni družbi, ta prevzemna družba kot njen univerzalni pravni naslednik vstopa v njen položaj tožeče stranke v tem upravnem sporu. Prevzemna družba je (nova) tožeča stranka v tem upravnem sporu (ki zaradi konfuzije strank s tem tudi ni več prizadeta stranka v tem sporu), ker z izpodbijano odločbo v njene pravice ali pravne koristi ni bilo poseženo, saj je bila z izpodbijano odločbo koncesija dodeljena prav njej, si svojega položaja s tožbo (nova) tožeča stranka ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo zavrglo.

  • VSL Sklep I Cpg 558/2023
    Višje sodišče v Ljubljani · 6. 2. 2024

    V obravnavani zadevi je v posledici spojitve dveh javnih zavodov (prvotožeče in drugotožene stranke) prišlo do ustanovitve novega javnega zavoda (prvotožene stranke), pri čemer je materialnopravno pravilno stališče, da sta zavoda, ki sta se spojila, s konstitutivnim vpisom spojitve v sodni register dokončno prenehala obstajati, kakor tudi, da ne moreta ponovno oživeti, saj niti morebitne pomanjkljivosti ali nepravilnosti spojitve na pravno posledico njunega dokončnega prenehanja in izbrisa iz sodnega registra nimajo vpliva (konvalidacija spojitve po vpisu v sodni register po 598. členu ZGD-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je konkretno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

  • VSRS Sklep X DoR 271/2022-24
    Vrhovno sodišče RS · 6. 10. 2023

    Ker je bila tožnica dne 30. 6. 2023 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi A., d. o. o., je bil postopek v tej zadevi je po samem zakonu prekinjen z dnem izbrisa tožnice. Postopek, ki je bil prekinjen zaradi prenehanja pravne osebe, se nadaljuje, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Zato je Vrhovno sodišče pravno naslednico tožnice pozvalo, naj postopek prevzame, in hkrati sklenilo tudi, da se postopek nadaljuje. Ker je pooblastilo izbrisane tožnice prenehalo, je Vrhovno sodišče s tem sklepom univerzalni pravni naslednici izbrisane tožnice naložilo, naj predloži novo pooblastilo pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit ali dokaz, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

  • VSL Sklep I Cpg 159/2021
    Višje sodišče v Ljubljani · 7. 4. 2021

    Za izdajo začasne odredbe zadoščajo verjetno izkazana dejstva oziroma nižji dokazni standard kot bo veljal za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku. Upoštevaje vse citirane določbe ZSDH-1 in sam namen tega zakona, ki je izključno upravičenje razpolaganja s kapitalskimi naložbami RS v imenu in za račun RS v celoti prenesel na upnika, upravljanje pa zajema tudi zastopanje v sodnih postopkih v imenu in za račun RS, je procesno upravičenje upnika po presoji pritožbenega sodišča podano. Ne glede na to kaj pomeni neposredna tuja naložba po ZIUOOPE, kdo jo je dolžan prijaviti, v kakšnem primeru in kdaj, ima ministrstvo, pristojno za gospodarstvo torej tudi samo možnost pregledati posamezne tuje naložbe (drugi odstavek 72. člena ZIUOOPE) in na podlagi tega ugotoviti, ali predstavlja neposredna tuja naložba grožnjo varnosti in javnemu redu RS. Zato dejstvo, da zavezanec posla ne priglasi pristojnemu ministrstvu, samo po sebi ne more pomeniti njegove ničnosti, saj bi bilo to v nasprotuje z namenom zakona, ki ni v preprečevanju tujih naložb, temveč v tem, da se ugotovi ali ne predstavlja morda konkretna neposredna tuja naložba grožnjo varnosti in javnemu redu RS. Zato tak pos

  • VSL Sklep IV Cpg 585/2020
    Višje sodišče v Ljubljani · 28. 10. 2020

    ZZ ne ureja načina izvedbe statusnega preoblikovanja niti glede pogojev niti glede postopka. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s smiselno uporabo temeljnih pravil o enakih vrstah materialnih statusnih preoblikovanj, ki so urejena v ZGD-1, kot edinem predpisu, ki to materijo ureja. Glede na pravno naravo zavoda so v danem primeru smiselno uporabljive določbe ZGD-1 o združitvah osebnih družb, za katere se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o združitvah, pri katerih so udeležene družbe z omejeno odgovornostjo, in določbe, ki se nanašajo na združitev družb z omejeno odgovornostjo (639. člen ZGD-1). V primeru združitve zavodov ni mogoče smiselno uporabiti določb ZGD-1 o sestavi pogodbe in poročil o pripojitvi, saj namen sestave le-teh ni v skladu z bistvenimi značilnostmi zavodov. Zavodi so pravne osebe, ki jih tvorijo osebe (zaposleni) in stvari, pri čemer osebe nimajo korporacijskih pravic do te pravne osebe. Zato tudi ni smiselno uporabljiva določba 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1. Položaja in pristojnosti ravnatelja in sveta zavoda ni mogoče enostavno enačiti s položajem in pristojnostmi poslovodstva gospodarskih družb in nadzornega sve

  • VSL Sklep II Cpg 495/2020
    Višje sodišče v Ljubljani · 17. 9. 2020

    Po jasni in nedvoumni določbi šestega odstavka 580. člena v zvezi z drugim odstavkom 618. člena ZGD-1 na pravno naslednico preidejo vse pravice in obveznosti prevzete družbe, pri čemer pa glede na besedilo te določbe ni relevantno, ali so bile te tudi navedene v pogodbi o pripojitvi ali ne.

  • VSL Sklep Cst 357/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 7. 8. 2019

    Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti dolžnika iz Pogodbe (v primeru odstopa od pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca) predstavlja vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa upnika (premoženja, ki bi upniku pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena). Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik trdil, da končni obračun leasinga še ni bil izveden, zaradi tega pa tudi ni mogel (ne glede na drugačne trditve) dokazati, da (vnaprej dogovorjen) izračun pozitivnega pogodbenega interesa presega obseg škode, ki je zaradi odstopa nastala upniku. Upnik razpolaga s pravnomočnimi in izvršljivimi sodbami (s katerimi je dolžniku naloženo plačilo neplačanih obrokov leasinga), dolžnik pa ni uspel niti verjetno izkazati, da so navedene terjatve prenehale, saj končni obračun še ni bil sestavljen (in izveden).

  • VSK Sklep II Cpg 124/2018
    Višje sodišče v Kopru · 23. 8. 2018

    V konkretnem primeru to pomeni, da je z vpisom pripojitve prevzete družbe k prevzemni družbi slednja postala tudi družbenik v subjektu vpisa in s tem imetnik poslovnih deležev v tem subjektu. Vpis spremembe družbenika in imetnika poslovnega deleža pri subjektu vpisa, ki je bil izveden z izpodbijanim sklepom, je zato zgolj posledica predhodno izvedene in v sodni register vpisane pripojitve. v skladu z odločbo 598. člena ZGD-1 pa po vpisu pripojitve v sodni register morebitne pomanjkljivosti pripojitve ne vplivajo na pravne posledice pripojitve iz tretjega odstavka 591. člena ZGD-1.

  • VSL Sklep IV Cpg 583/2018
    Višje sodišče v Ljubljani · 18. 7. 2018

    Po 3. točki tretjega odstavka 591. člena ZGD-1, ki jo je treba uporabiti v skladu s prvim in drugim odstavkom 618. člena ZGD-1, je pravna posledica spojitve tudi ta, da preidejo pravice tretjih na deležih prevzete družbe na deleže prevzemne družbe, ki se zagotavljajo zaradi spojitve. Zastavna pravica je zato po samem zakonu prešla na sporni poslovni delež subjekta vpisa kot prevzemne družbe. Zaradi omenjenih materialnopravnih statusnih preoblikovanj (spojitve družb), vpisana zastavna pravica sama po sebi ni mogla kar prenehati le zato, ker ni bila povzeta v notarskem zapisu pri spojitvi vseh družb.

  • UPRS Sodba I U 1418/2016-22
    Upravno sodišče RS · 5. 9. 2017

    Bistveno je, da je prav izvedba obravnavanih poslov (odsvojitve poslovnega deleža in pripojitve) ter s tem zloraba uporabljenih institutov omogočila obravnavane davčne učinke pri tožeči stranki ter na ta način odločilno vplivala na nastanek oziroma povečanje davčnih odhodkov. Enako velja za odhodke iz naslova obresti od izdanih obveznic. Tudi izdajo obveznic s strani tožeče stranke je omogočila prav izvedba obravnavnih poslov (prodaje poslovnega deleža in pripojitve), za katera se ugotavlja, da nista bila izpeljana oziroma sklenjena skladno z namenom, ki jima ga dajeta OZ ozirma ZGD-1. Zato se po presoji sodišča utemeljeno upošteva, da je Pogodba navidezna in da gre pri pripojitvi za zlorabo predpisov, to pa obenem pomeni, da njunih učinkov, ki se odražajo najprej v evidentiranju dobrega imena in izdaji obveznic pri tožeči stranki ter nato v zmanjševanju njenih odhodkov, ni mogoče davčno priznati. Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža pomeni zakonit in dopusten način razdelitve premoženja. Ne drži, da je bila sklenjena pogodba tudi realizirana, saj kupnina ni bila plačana na način in v rokih iz pogodbe. Višina kupnine pri tem ne pomeni okoliščine, ki bi bila sporna sama p

  • VSL sklep I Cpg 1732/2013
    Višje sodišče v Ljubljani · 20. 1. 2014

    Tožena stranka je po vložitvi predmetne pritožbe prenehala obstajati zaradi pripojitve k družbi A. d. o. o.. To pomeni, da je slednja univerzalni pravni naslednik pritožnika. Kot takšna mora vstopiti v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. S predložitvijo izjave o premoženjskem stanju (v kateri se pri vseh postavkah nahaja le oznaka /) je sicer zadostila formalnim zahtevam, ki jih določa 3. odstavek 12. člena ZST-1, ne pa tudi trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v 4. odstavku 11. člena ZST-1. Zatrjevanje in izkaz teh okoliščin pa je odločilno za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Ni dolžnost sodišča, da brez ustrezne trditvene podlage izvaja dokazni postopek ter zbira gradivo, na podlagi katerega nato odloči o oprostitvi.

  • VSL sodba I Cpg 314/2011
    Višje sodišče v Ljubljani · 7. 9. 2011

    Dejstvo, da je tožeča stranka odtujila terjatve, o katerih teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Ob ugotovljenem dejstvu, da se je prevzemnik terjatve med pravdo tudi pripojil k tožeči stranki (odstopnici terjatve), pa je tožeča stranka (ponovno) postala materialnopravna imetnica terjatve zoper toženo stranko. Ker se tožeča stranka med pravdo ni spremenila, tudi niso bili podani razlogi za prekinitev postopka in pritožba v to smer ni utemeljena.