428. člen ZGD-1

Tudi poslovni delež je lahko predmet skupnega premoženja zakoncev. Na takem premoženju deleži zakoncev niso določeni, zakonca pa imata na stvareh iz skupnega premoženja skupno lastnino (68. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno (prvi odstavek 69. člena DZ in drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ključnega pomena pri tem pa je, da se skupno premoženje pridobi originalno v trenutku nastanka premoženja (67. člen DZ). Če je v sodnem registru pri poslovnem deležu kot imetnik vpisan samo en zakonec, to ne pomeni, da poslovni delež ne bi mogel biti v skupni lastnini. Ugotovitvena sodna odločba, da spada poslovni delež med skupno premoženje zakoncev, je namreč deklaratorne narave, ki učinkuje za nazaj, to je od trenutka, ko je na podlagi originalne pridobitve takšno premoženje nastalo.

Če družbeniki vedo, da subjekt vpisa ima neporavnane obveznosti do upnikov, izjave v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZGD-1 ne morejo podati, kar pomeni, da niso podani pogoji za prenehanje družbe po skrajšanem postopku.

Prvotni upnik – družba z omejeno odgovornostjo je bil kot pravna oseba izbrisan iz sodnega registra na podlagi sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku pa mora sprejeti družbenik, v konkretnem primeru je to A. A. V primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku pride do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v konkretnem primeru edinega družbenika A. A., zato se z njim kot prevzemnikom terjatve iz predmetnega postopka nadaljuje postopek po prvem odstavku 208. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZIZ. Dolžnica je bila opozorjena, da lahko izpodbija sklep o spremembi upnika z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ oziroma iz razloga, da terjatev ni prešla na upnika. Dolžnica je v ugovoru navajala le, da je terjatev neupravičena in nezakonita, kar pomeni, da ugovor ni vseboval trditev v zvezi s prehodom same terjatve.

Iz navedenega izhaja, da vložitev ugovora ni pogoj za dopustnost vložitve pritožbe zoper sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra in da upniku ni treba navajati opravičljivih razlogov, zakaj se na okoliščine, ki jih navaja v pritožbi, ni skliceval že v ugovoru. Po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje pri tem določbo drugega odstavka 37. člena ZSReg, v skladu s katero se v pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi štejejo (tudi) kot predlog za nadomestitev sklepa, v obravnavani zadevi ne pride v upoštev smiselna uporaba prvega odstavka 337. člena ZPP. Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor upnika v zadevi vsebinsko obravnavati. V okviru takšne vsebinske obravnave pritožbe pa sodišče druge stopnje (ne glede na to, da je upnik predložil listine, ki naj bi izkazovale obstoj njegove terjatve) ugotavlja, da je le - ta neutemeljena. Po drugem odstavku 425. člena ZGD-1 so zavarovani (tisti) upniki družbe, ki uveljavljajo svoje terjatve do (tistih) družbenikov, ki so dali izjavo iz prvega odstavka 425. člena ZGD-1. Pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku je treba ves čas upoštevati dejstvo, da se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo vseh družbenikov, da bodo ose

V trenutku, ko so družbeniki subjekta vpisa sprejeli sklep, upnik ni imel nobene terjatve do subjekta vpisa, niti slednji ni mogel biti dolžnik pritožnika, saj sklepi o rubežu še niso bili izdani, pritožnik pa tedaj na izvršilno sodišče tudi še ni podal svojih predlogov. Tega niti ni mogel, saj je predlagal rubež terjatve prav iz naslova prenehanja družbe (subjekta vpisa) po skrajšanem postopku. Pritožnik je torej v času, pomembnem za odločanje, razpolagal le s terjatvijo zoper družbenico, pa še to le v zvezi z rubežem njenih denarnih sredstev na računu. Zato tudi ni pomembno, da je bila kasneje dovoljena izvršba na njenem poslovnem deležu. Poslovni delež je premoženje družbenika in ne družbe, z zastavno pravico na poslovnem deležu pa upnik do družbe ne pridobi nobenih pravic.

Dolžnik je bil izbrisan na podlagi pravnomočnega sklepa o pogojih za izbris iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku, obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe pa sta prevzela družbenika. Do izbrisa torej ni prišlo na podlagi določb o prisilnem prenehanju družbe po 7. poglavju ZFPPIPP, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč zaradi prenehanja dolžnika po skrajšanem postopku brez likvidacije skladno s 522. členom ZGD-1 v zvezi z določbami 425. do 429. člena ZGD-1. Pri tem načinu prenehanja pa je zakonsko še vedno predvideno pravno nasledstvo, saj glede na naravo prenehanja (sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku sprejmejo družbeniki družbe) in zaradi varstva upnikov skladno s 425. členom ZGD-1 odgovornost za neplačane obveznosti prevzamejo družbeniki.

Če se v ugovornem postopku pred registrskim sodiščem izkaže, da družba v trenutku odločitve družbenikov na skupščini, da preneha po skrajšanem postopku, še ni imela poplačanih vseh obveznosti in urejenih vseh razmerij do delavcev, zaradi česar bi bili upniki lahko oškodovani, sklep o prenehanju po skrajšanem postopku registrsko sodišče razveljavi. Kljub temu, da subjekt vpisa s pritožbo ni uspel, mu pritožbeno sodišče v tem postopku ni naložilo plačila stroškov, ki so nastali udeleženki postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 18. člena ZSReg, po kateri vsak udeleženec v postopku plača svoje stroške.

Pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku je treba imeti ves čas pred očmi, da se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo vseh družbenikov, da bodo osebno poravnali obveznosti družbe upnikom, če se ti pojavijo po izbrisu družbe iz registra. Prav zaradi tega mora upnik v registrskem postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku (v ugovornem postopku proti sklepu o prenehanju ali pritožbenem postopku zoper sklep o izbrisu družbe iz registra) dokazati ne le, da je njegov ugovor (oziroma pritožba) utemeljen (na primer, da ima družba dolgove), temveč tudi, da bi bili z izbrisom družbe iz registra oškodovani upniki (ker so na primer družbeniki, ki so prevzeli dolgove družbe, insolventni, brez premoženja, ipd.).

ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe, vendar slednje ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne deli med družbenike. To stališče, izraženo tudi v sodni praksi, ima za družbe z omejeno odgovornostjo oporo v 426. členu v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki določata, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Tako se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli oziroma v primeru zgolj enega družbenika v celoti preide nanj.

Stališče sodišča prve stopnje, da prvotna tožnica, ki je bila kot družba z omejeno odgovornostjo izbrisana po skrajšanem postopku, nima pravnega naslednika in da gre zato za neodpravljivo napako tožbe, je zmotno. Iz obsežne sodne prakse izhaja, da pride v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v obravnavanem primeru edine družbenice, zato se z njo kot prevzemnico terjatve iz predmetne pravde nadaljuje postopek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP. Utrjeno stališče sodne prakse je, da družbeniki v takšnih primerih res niso univerzalni pravni nasledniki, so pa singularni, prvi odstavek 208. člena ZPP pa govori le o pravnem nasledstvu in nadaljevanja postopka ne pogojuje s prevzemom s strani univerzalnega pravnega naslednika.

Upničine trditve o oškodovanju upnikov, ki jih je prvič podala v pritožbi zoper sklep o izbrisu družbe iz registra, v registrskem postopku vpisa podatkov o prenehanju subjektu vpisa v sodni register predstavljajo glede na določbo 1. odstavka 429. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 428. člena ZGD-1 nedopustno pritožbeno novoto, ker jih upnica ni podala z ugovorom, prav tako pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v zakonsko določenem 15 dnevnem roku za ugovor.

Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano (poleg obstoja terjatve) tudi na domnevo o legitimaciji strank, ki so označene v izvršilnem naslovu. Izvršba se zato lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnica, razen v izjemnih primerih iz 24. in 25. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“ oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov – z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Ugotavljanje prehoda terjatve ali obveznosti, ki ga s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, v izvršilnem postopku ni dopustno.

Tožena stranka je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložila, da mora prosilcu, družbi A., pokazati v izreku odločbe določene informacije. Iz rednega izpisa iz sodnega – poslovnega registra o subjektu A. izhaja, da je družba preneha po skrajšanem postopku likvidacije. Glede na navede okoliščine je za odločitev v zadevi pomembno, ali je izpolnitev naložene obveznosti organu z izpodbijano odločbo mogoča. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ugotoviti pravni status prosilca, ali še obstaja njegov pravni interes za pridobitev zahtevanih informacij oziroma, ali še obstaja pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Sodna odločba, ki nalaga določene obveznosti družbi, obvezuje družbo, da jih v poslovnih knjigah ustrezno upošteva. Zato izjava družbenika, da so poplačane vse obveznosti družbe, v trenutku, ko je zoper družbo že izdana sodba, s katero ji nalaga obveznost plačila terjatve upniku, družba pa te terjatve še ni plačala, ne more biti v tistem trenutku resnična.