257. člen ZGD-1

Tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka z navedbo, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka po 212. členu v zvezi s 7. členom ZPP, ki ni zajeta v drugem odstavku 339. člena ZPP. To pa skladno z izrecno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP, da se prvostopenjske odločbe v sporih majhne vrednosti lahko izpodbijajo samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, v obravnavanem primeru prav tako ni dopusten pritožbeni razlog.

Tožba je bila pravilno vročena. Šlo je namreč za nasprotno tožbo, to je tožbo, vloženo v okviru pravde, ki je že tekla. V tej pravdi je nasprotna stranka že imela pooblaščenca, predmet nasprotne tožbe pa je po vsebini predhodno vprašanje v zadevi po tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo in poziv na odgovor pooblaščencu

V konkretnem primeru je tožnik zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, temveč se zahteva tudi subjektivna komponenta. Kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, mora tudi vedeti, da je izjava neresnična. Konkretno to pomeni, da so člani nadzornega sveta tožene stranke ob sprejemanju spornega sklepa o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave iz krivdnih razlogov, morali tudi vedeti, da vsebina spornega sklepa ni resnična. Zakon torej pogojuje odškodninsko odgovornost kršitelja tudi s slabo vero oz. z neopravičljivo zmoto o resničnosti trditev, pri čemer je ta slaba vera sestavni del opredelitve protipravnosti škodljivega dejstva, ki kot odškodninska predpostavka sodi v trditveno in dokazno sfero tožnika.

Glede na določbo 3. člena ZSDU uresničujejo delavci svoje pravice v zvezi s sodelovanjem pri upravljanju družbe preko sveta delavcev ali delavskega zaupnika, zbora delavcev in svojih predstavnikov v organih družbe. Iz navedene zakonske dikcije izhaja "zgolj" pravica in ne dolžnost delavcev izvoliti svet delavcev in s tem posredno svoje predstavnike v organe družbe. Ker gre za pravico delavcev, ne more namesto delavcev nihče drug (niti sodišče) imenovati delavskih predstavnikov. Če svet delavcev ne izkoristi svoje pravice in ne imenuje predstavnikov v nadzorni svet, navedeno ne predstavlja razloga za nesklepčnost nadzornega sveta. Tudi statutarna ureditev družbe, ki določa število članov nadzornega sveta, ki so predstavniki delavcev družbe, ter skupno število članov nadzornega sveta, kot tudi strožji kvorum sklepčnosti ob sodelovanju delavcev pri odločanju nadzornega sveta, se pokaže zgolj kot pravica delavcev, ki v primeru, da delavci ne izvolijo svojih predstavnikov, ne terja spremembe statuta.

Pritožnik je šele v pritožbi navedel, da je manjkajoči član nadzornega sveta predstavnik delavcev in da je njegova prisotnost za sklepčnost nujna. Ker teh trditev in v pritožbi predloženega dokaza pred sodiščem prve stopnje ni podal, jih tudi pritožbeno sodišče glede na določilo 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku ne more upoštevati.