106. člen ZGD-1

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno. ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi

Zaradi zasledovanja varstva družbe se tudi pri izločitvi družbenika (prvi odstavek 111. člena ZGD-1, smiselno tudi izstop družbenika iz komanditne družbe) njegov položaj navezuje na odpoved družbene pogodbe in je treba tudi pri izstopu družbenika uporabiti prvi odstavek 106. člena ZGD-1. Pritožnikovo stališče, da družbeniku ob izstopu iz družbe ni treba odpovedati družbene pogodbe in pri tem upoštevati pogojev iz prvega odstavka 106. člena ZGD-1, ni pravilno.

Tožena stranka ni vezana na notranja razmerja med družbenikoma družbe z neomejeno odgovornostjo, ki v tej zadevi očitno nista uspela doseči soglasja, tožnik sam pa, kljub notarski izjavi z dne 30. 12. 2009, da s tem dnem preneha opravljati dejavnost direktorja, v registrski zadevi ni uspel doseči vpisa izbrisa zastopnika. V pravnih razmerjih družbenikov do tretjih oseb, torej tudi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je bil tožnik še vedno družbenik in zastopnik, ki od 7. 12. 2009 ni bil več zavarovan na drugi podlagi. Zato je bila podana zakonska podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1). Tožnik ni bil onemogočen pri odločanju o njegovem statusu zavarovanca in posledično pri uveljavljanju pravice do pokojnine. Kot družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo bi namreč na koncu poslovnega leta (tudi pred letom 2010), pod pogoji, ki so določeni v prvem odstavku 106. člena ZGD-1, lahko odpovedal družbeno pogodbo. Na ta način ne bi bil več družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo, s tem pa bi odpadla tudi podlaga za zavarovanje po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Določba 106. člena ZGD-1 je kogentna in družbenik ne more pogodbe odpovedati drugače, kot le ob koncu poslovnega leta. Poslovno leto pa je lahko različno od koledarskega. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo zakonskega dneva, s katerim je pogodba odpovedana po prvem odstavku 106. člena ZGD-1, pač pa je nekritično sledilo predlogu „izstopajoče“ družbenice D. S. za njen izbris iz sodnega registra. Družbenik, ki se odreka vodenju poslov, mora o tem obvestiti preostale družbenike. Le tako njegova odpoved vodenju poslov proti družbi sploh lahko učinkuje.

Ni res, da določba 1. odstavka 106. člena ZGD-1 ni kogentna in da se družbeniki v času trajanja družbene pogodbe lahko kadarkoli dogovorijo o odpovedi družbene pogodbe s strani enega od družbenikov, če o tem obstoji soglasje družbenikov. ZGD-1, ki je lex specialis v razmerju do določb OZ, določa, da lahko družbenik odpove družbeno pogodbo na koncu poslovnega leta, če odpoved pisno sporoči drugim družbenikom vsaj šest mesecev pred tem dnem.

Z ureditvijo po 1. odst. 106. čl. ZGD-1 se zasleduje varstvo družbe (takojšnji učinek odpovedi bi lahko imel negativne učinke za družbo in njeno poslovanje), z ureditvijo po 2. odst. 106. čl. ZGD-1 pa se zasleduje varstvo družbenika (da mu družba ne bi pretirano omejevala ali celo preprečevala izstopa iz družbe, dopustna je omejitev z daljšim odpovednim rokom).

Izbris edinega komplementarja iz komanditne družbe zaradi odpovedi družbene pogodbe, brez predloga za vpis prenehanja družbe (z dnem konca poslovnega leta, ko odpoved učinkuje) in brez istočasnega predloga za vpis začetka postopka likvidacije družbe, bi bil v nasprotju z zakonom.

Po 137. členu ZGD-1 se pravna razmerja med družbeniki urejajo z družbeno pogodbo. Ker način prenehanja družbeništva v družbeni pogodbi predlagatelja ni določen, se posledično po 2. odstavku 135. člena ZGD-1 smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o družbi z neomejeno odgovornostjo. Do spremembe družbenikov pri družbi z neomejeno odgovornostjo pa lahko pride bodisi s pristopom novih članov, pri čemer je nujna sklenitev nove družbene pogodbe, katere podpisnik je tudi novi družbenik, bodisi z izločitvijo posameznega družbenika oziroma z družbenikovo odpovedjo družbene pogodbe. Za vključitev novega družbenika v komanditno družbo je nujno potrebna sprememba družbene pogodbe in njegovo soglasje za vstop v družbo. Novega komplementarja komanditne družbe ne moreta kar določiti dosedanja družbenika brez njegovega soglasja.

Tudi lahko k.d. preneha na podlagi enakih razlogov kot d.n.o. Komanditist lahko enako kot družbenik v d.n.o. odpove pogodbo, če je bila k.d. ustanovljena za nedoločen čas (smiselna uporaba določbe prvega odstavka 106. člena ZGD-1), pri čemer pa to dejstvo samo po sebi še nima za posledico prenehanja družbe. Družba še vedno pravno eksistira, kajti preostali družbenik (če v družbi ostane en sam družbenik) mora v enem letu ukreniti vse potrebno, da prilagodi družbo pogojem ZGD-1, ali nadaljevati dejavnost kot podjetnik.