115. člen ZVO-1-UPB1

Zakonodajalec je določil obveznost finančnega jamstva za povzročitelje obremenitve (115. člen ZVO-1) in s tem tudi (popolno) določil krog subjektov, ki jim je tako jamstvo lahko naloženo. Niti iz stališč Upravnega sodišča niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila javni interes glede varstva okolja ali druga ustavno varovana dobrina bistveno prizadeta, če ne bi bilo urejeno tudi vprašanje prenosa takega jamstva na nosilca skupnega načrta. Zgolj splošna ugotovitev, da je ureditev, po kateri bi bil nosilec skupnega načrta dolžan zagotoviti finančno jamstvo, logična in skladna z ZVO-1 oziroma da bi bila drugačna ureditev v nasprotju z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti, ne utemeljujeta obstoja pravne praznine, torej zakonske vrzeli, zaradi katere ne bi bilo mogoče več (s finančnimi jamstvi proizvajalcev) varovati pomembnih okoljskih ciljev. Zato ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da bi imel na njegovi podlagi ob uporabi analogije tudi nosilec skupnega načrta obveznost zagotoviti finančno jamstvo. Posledično pa tudi Uredba take obveznosti ni mogla niti originarno določiti sama, niti je (podrobneje) urediti za nosilca skupnega načrta.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da je Uredba o odpadnih nagrobnih svečah nezakonita in neustavna in da temelji na neustavnem zakonu, ki daje Uredbi preširoka pooblastila glede izbire izdelkov, za katere se uporabi PRO, in glede določitve višine finančnega jamstva, ki ga mora zagotoviti proizvajalec. Že zakonodajalec je predvidel na področju odpadkov PRO (razširjena odgovornost proizvajalca) in z ZVO-1 vladi podelil pooblastilo za podrobnejšo ureditev s podzakonskim aktom, pri tem pa ni v njeni avtonomni izbiri, saj je ZVO-1 vsebinsko opredeli pogoje in definicijo, s katero je mogoče omejiti nabor izdelkov, za katero velja PRO.

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je nična le tista odločba, ki je bila objektivno neizvršljiva že v trenutku njene izdaje, ne pa tudi odločba, ki je taka postala s potekom časa, ker je zavezanec za izpolnitev ni pravočasno izpolnil. Glede na navedeno za presojo ni relevantno, da tožnica danes izpodbijane odločbe ne more več izpolniti, saj ne more več izposlovati finančnega jamstva v obliki bančne garancije ali zavarovalne police, ker je čas, za katerega naj bi bil izdan kateri od navedenih inštrumentov zavarovanja, že potekel. Za nazaj navedenih inštrumentov že na podlagi določb OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo, oziroma ZOR, ki ureja bančno garancijo, namreč ni mogoče izdati. V Uredbi o odpadnih nagrobnih svečah predpisano finančno jamstvo ima podlago v prvem odstavku 115. člena ZVO-1, ki določa, da Vlada lahko predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo zaradi izvajanja predpisanih obveznosti ali poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju svoje dejavnosti, po njenem prenehanju, prenehanju obratovanja naprave ali obrata ali prenehanju povzročitelja obremenitve. Po presoji sodišča izpodbijana ureditev razširje

Sam zakonodajalec je uvedel razširjeno odgovornost proizvajalca (sedmi odstavek 20. člena ZVO-1), kar je bistveno, pri tem pa prepustil, da se s podzakonskim predpisom (le) natančneje in podrobneje uredijo z zakonom določena vprašanja. Že na zakonski ravni so torej opredeljena vprašanja, ki naj se podrobneje razčlenijo s podzakonskim predpisom. Izvršilne klavzule so namreč lahko splošnejše ali povsem precizne, pri čemer pa izbira, kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje. Zato tožbeni očitek o neustavnosti ZVO-1, ker naj bi imel v 19. in 20. členu preširoko pooblastilo za razširjeno odgovornost proizvajalca, po presoji sodišča ni utemeljen.