110. člen ZVO-1-UPB1

Podatki o pridobivalnem prostoru za izkoriščanje mineralov, ki so naravna dobrina, in so del odločbe upravnega organa, s katero se dovoljuje izkoriščanje dobrin, so okoljski in s tem javni podatki. Dejstvo, da gre za podatke, ki so po zakonu javni, zadostuje za zaključek, da ne morejo biti določeni kot poslovna skrivnost.

Tožeča stranka s svojo zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja v konkretnem primeru od zavezanke zahtevala podatke, za katere ta, kot gospodarska družba, nima javnega pooblastila za njihovo zbiranje. Zbira jih lahko le v okviru (zasebnega) opravljanja gospodarske dejavnosti. Aarhuška konvencija in Direktiva 2003/4/ES glede dostopa do okoljskih informacij določata le, da so organi oblasti dolžni dati prosilcu na njegovo zahtevo na razpolago informacije o okolju, ki jih hranijo ali jih hranijo zanje. Tožeča stranka je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja zahtevala podatke, ki niso "okoljski podatki" čeprav se nahajajo pri poslovnem subjektu pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, saj se zahtevani podatki ne nanašajo na opravljanje nalog javne uprave na področju okolja.

Obveznost iz izpodbijane delne odločbe je bila že izpolnjena, zato toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov.

Do vprašanja, ali je poročilo o finančnem poslovanju neke gospodarske družbe v delu, ki se nanaša na stroške zbiranja in obdelave odpadkov, možno enačiti s pojmom poročila, povezanega s kvaliteto okolja, v katerem živimo, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, se toženka v izpodbijani odločbi ni argumentirano opredelila. Sodišče ne pritrjuje toženkinemu stališču, da količina oziroma vrednost finančnih sredstev oziroma stroškov vselej sovpliva na okoljske odločitve, ker naj bi se v zvezi s tem zastavljalo vprašanje, ali ni zaradi želje po čim manjših stroških zanemarjen del ravnanja z odpadki, ki mora ustrezati okoljevarstvenim zahtevam. Meni namreč, da bi določene gospodarske družbe lahko (tudi) z manj stroški še vedno učinkovito opravljale svojo dejavnost ravnanja z odpadki. Toženka tako ni v zadostni meri pojasnila, zakaj naj bi bil tudi podatek iz finančnega poročila okoljski podatek. To pa pomeni, da izpodbijana odločba v bistvenem delu ni dovolj obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Sodišče ne pritrjuje stališču, da količina oziroma vrednost finančnih sredstev oziroma stroškov vselej sovpliva na okoljske odločitve, ker naj bi se v zvezi s tem zastavljalo vprašanje, ali ni zaradi želje po čim manjših stroških zanemarjen del ravnanja z odpadki, ki mora ustrezati okoljevarstvenim zahtevam. Neka družba lahko z manj stroški še vedno učinkovito opravlja svoje delo ravnanja z odpadki. Iz navedenega razloga tožena stranka ni v zadostni meri pojasnila, zakaj naj bi bil tudi podatek iz finančnega poročila okoljski podatek, zaradi česar odločba v bistvenem delu ni dovolj obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti.

V konkretnem primeru gre za dostop do dveh študij oziroma raziskav, ki sta potrebni za pridobivanje dovoljenj za izvedbo gradenj na reki Savi, pri čemer so postopki za pridobivanje teh dovoljenj urejeni z javnopravnimi predpisi. Po stališču Sodišča EU v primeru, če gre za živalsko vrsto, ki spada v okvir Direktive o habitatih, velja režim strogega varstva zainteresiranih oseb za sodelovanje pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v teh okoljskih zadevah. V predmetni zadevi je namreč neposredno vpletena tudi pravica javnosti do sodelovanja pri sprejemanju predpisov, politik, strategij, planov in načrtov, ki se nanašajo na varstvo okolja. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom na pravilen način zavarovala ustavno pravico prosilca do dostopa do informacije javnega značaja ter mednarodno-pravno pravico svobode izražanja iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na to, da je dostop do zahtevanih dokumentov bistven za pravico prosilca in javnosti do „sprejemanja in sporočanja obvestil“ za namene sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki imajo pomemben vpliv na naravno okolje ob upoštevanju kriterijev mutatis mutandis iz sodbe ESČP v zadevi