31. člen ZJC-UPB1

ZJC v prvem odstavku 31. člena določa, da če se razlaščena zemljišča in druge nepremičnine iz prejšnjega člena v štirih letih ne pričnejo uporabljati za namene razlastitve, lahko razlaščenec zahteva vrnitev razlaščenih zemljišč in drugih nepremičnin ali pravic v skladu z zakonom. S takšno dikcijo („v skladu z zakonom“) po presoji sodišča citirana določba ZJC glede zahteve in pogojev za vrnitev razlaščenih zemljišč napotuje na uporabo ZUreP-1, ki ureja celoten postopek razlastitve. To pomeni, da je pri odločanju o zahtevi za vrnitev razlaščenih nepremičnin, poleg specialnih določb ZJC (ker so bile sporne parcele tožnici razlaščene zaradi izgradnje enostranskega spremljajočega objekta, ki se glede na drugi odstavek 13. člena ZJC šteje za del avtoceste), treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 111. člena ZUreP-1 in ugotoviti, ali je razlastitveni upravičenec v roku iz prvega odstavka 102. člena ZUreP-1 začel z gradnjo enostranskega spremljajočega objekta.

Rok za začetek izvajanja del mora biti določen zaradi varstva koristi razlastitvenega zavezanca, da lahko zahteva vrnitev nepremičnin, kot tudi varstva koristi razlastitvenega upravičenca, da je seznanjen s časovnim obdobjem, v katerem mora zagotoviti začetek gradnje. Namen odločbe o razlastitvi je odvzem lastninske pravice za izvršitev razlastitvenega namena, v obravnavanem primeru, ko rok sploh ni bil določen (je pa po 31. členu ZJC že potekel), razlastitvena upravičenka niti ni bila seznanjena z rokom, v katerem bi morala realizirati razlastitveni namen, ki je bil podlaga za razlastitev z odločbo z dne 5. 10. 2005.

Rok je po določbi 102. člena ZUreP-1 določen ne samo v korist razlaščenca, ki lahko zahteva vrnitev stvari po preteku tega roka, temveč tudi v korist razlastitvenega upravičenca, v smeri, da je slednji seznanjen s časovnim obdobjem, v katerem mora zagotoviti gradnjo objektov, zaradi katere je bila razlastitev predlagana.

Rok, kot je postavljen sedaj, ko uresničitev razlastitvenega namena veže na dokončno gradbeno dovoljenje, kar je bodoče negotovo dejstvo, negira element nujnosti razlastitve (posebno v obravnavanem primeru, ko je postopek tekel po 104. členu ZUreP-1). Določba 1. odstavka 102. člena ZUreP-1 obvezuje organ, da določi materialni rok. Materialni rok pa je tisti, ki velja za uveljavitev določenih materialnih pravic (111. člen ZUreP-1 določa, da če razlastitveni upravičenec v roku iz 1. odstavka 102. člena tega zakona ne zagotovi začetka gradnje objekta ali objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, lahko razlaščenec zahteva vrnitev nepremičnine).

Rok, vezan na neko bodoče in negotovo dejstvo, pomeni nezmožnost uresničitve pravice do vrnitve nepremičnine. S tako določenim rokom ni opredeljena situacija, ko do uresničitve razlastitvenega namena sploh ne pride oz. ne pride v določenem obdobju.