45. člen ZDDPO-1-UPB2
(posebne določbe)
(1)Če je prenosna družba rezident Slovenije in je družba prejemnica rezident države članice EU, ki ni Slovenija in združitev ali delitev vključuje prenos dejavnosti, ki predstavlja poslovno enoto v državi članici EU, ki ni Slovenija, se ne uporablja 1. točka 42. člena, 1. in 2. točka 44. člena in 46. člen tega zakona, prenosna družba pa je upravičena do odbitka davka, ki izvira iz združitve ali delitve, ki bi ga država članica EU zaračunala zaradi združitve ali delitve, če ne bi bila uveljavljena ureditev enotnega sistema obdavčenja, ki velja za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic EU.
(2)Družbenik prenosne družbe iz 1. točke 42. člena tega zakona, ki pri združitvi ali delitvi zamenja vrednostne papirje v prenosni družbi za vrednostne papirje v družbi prejemnici, ni zavezanec za davek v zvezi z dobičkom ali izgubo, ki nastane ob odsvojitvi vrednostnih papirjev prenosne družbe, razen če prejme plačilo v denarju, in sicer: 1. če je družbenik rezident Slovenije; ali 2. če družbenik ni rezident Slovenije in je imetnik vrednostnih papirjev v prenosni družbi in družbi prejemnici preko poslovne enote, ki jo ima v Sloveniji.
(3)Če prejme plačilo v denarju, je družbenik iz drugega odstavka tega člena zavezan za davek glede na plačilo v denarju, pri čemer se dobiček ali izguba, ki nastane v zvezi z vrednostnimi papirji prenosne družbe, v sorazmernem delu pripiše gotovinskemu plačilu in tržni vrednosti vrednostnih papirjev družbe prejemnice. Družbenik ovrednoti prejete vrednostne papirje družbe prejemnice po knjigovodski vrednosti vrednostnih papirjev prenosne družbe v času združitve ali delitve.
- VSRS Sodba X Ips 18/2013Vrhovno sodišče RS · 2013
Določba drugega odstavka 363. člena ZDavP-1 ne izpolnjuje zahteve po vsebinski določljivosti pravnih norm, saj opredelitev roka, v katerem bi moral davčni zavezanec vložiti vlogo za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ni dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Navedena določba ZDavP-1 je tako v neskladju s ciljem Direktive Sveta 90/434/EGS, saj davčnim zavezancem v nasprotju z zahtevami načela učinkovitosti onemogoča oziroma prekomerno otežuje, da bi se seznanili s pogoji, pod katerimi lahko pridobijo upravičenja, ki jih predvideva navedena direktiva. V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 9. 2013Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba X Ips 18/2013Vrhovno sodišče RS · 19. 9. 2013
Določba drugega odstavka 363. člena ZDavP-1 ne izpolnjuje zahteve po vsebinski določljivosti pravnih norm, saj opredelitev roka, v katerem bi moral davčni zavezanec vložiti vlogo za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ni dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Navedena določba ZDavP-1 je tako v neskladju s ciljem Direktive Sveta 90/434/EGS, saj davčnim zavezancem v nasprotju z zahtevami načela učinkovitosti onemogoča oziroma prekomerno otežuje, da bi se seznanili s pogoji, pod katerimi lahko pridobijo upravičenja, ki jih predvideva navedena direktiva. V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.