41. člen ZDDPO-1-UPB2
(združitve in delitve)
(1)Za združitev se šteje transakcija, s katero: 1. ena ali več družb (v nadaljnjem besedilu: prenosna družba), pri prenehanju brez postopka likvidacije, prenese vsa svoja sredstva in obveznosti na drugo obstoječo družbo (v nadaljnjem besedilu: družba prejemnica), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo kapital družbe prejemnice, svojim družbenikom, 2. dve ali več družb (v nadaljnjem besedilu: prenosna družba), pri prenehanju brez postopka likvidacije, prenesejo vsa svoja sredstva in obveznosti na družbo, ki jo ustanovijo (v nadaljnjem besedilu: družba prejemnica), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo kapital družbe prejemnice, svojim družbenikom.
(2)Za delitev se šteje transakcija, s katero: 1. družba (v nadaljnjem besedilu: prenosna družba), pri prenehanju brez postopka likvidacije, prenese vsa svoja sredstva in obveznosti na dve ali več obstoječih ali novoustanovljenih družb (v nadaljnjem besedilu: družbe prejemnice), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo kapital družb prejemnic, svojim družbenikom, v sorazmernem deležu; 2. družba (v nadaljnjem besedilu: prenosna družba) prenese eno ali več dejavnosti na družbo, ki jo ustanovi (v nadaljnjem besedilu: družba prejemnica), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo kapital družbe prejemnice, ki jih pridobi prenosna družba sama ali njeni družbeniki. Kot dejavnost se šteje celota sredstev in obveznosti, ki se pripišejo delu družbe, ki z organizacijskega vidika predstavlja posebno poslovanje.
(3)Pri združitvi ali delitvi iz prvega ali drugega odstavka tega člena lahko družba prejemnica poleg izdaje ali prenosa vrednostnih papirjev, opravi plačilo v denarju do višine 10% nominalne vrednosti oziroma če te vrednosti ni, računovodske vrednosti vrednostnih papirjev. Plačilo v denarju se lahko v celoti ali delno opravi manjšinskim družbenikom prenosne družbe namesto izdaje ali prenosa vrednostnih papirjev, toda največ 5% nominalne vrednosti oziroma če te vrednosti ni, računovodske vrednosti vrednostnih papirjev.
- VSRS Sodba X Ips 18/2013Vrhovno sodišče RS · 2013
Določba drugega odstavka 363. člena ZDavP-1 ne izpolnjuje zahteve po vsebinski določljivosti pravnih norm, saj opredelitev roka, v katerem bi moral davčni zavezanec vložiti vlogo za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ni dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Navedena določba ZDavP-1 je tako v neskladju s ciljem Direktive Sveta 90/434/EGS, saj davčnim zavezancem v nasprotju z zahtevami načela učinkovitosti onemogoča oziroma prekomerno otežuje, da bi se seznanili s pogoji, pod katerimi lahko pridobijo upravičenja, ki jih predvideva navedena direktiva. V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.
- UPRS sodba U 2561/2008Upravno sodišče RS · 2012
Po sodbi Sodišča EU C-603/10, ki je bila izdana po predhodnem vprašanju v obravnavanem primeru, je člen 11(1)(a) Direktive 90/434/EGS treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa pogoj, da mora biti vloga vložena v določenem roku. To sodišče pa je bilo napoteno, da ugotovi, ali so izvedbene določbe glede tega roka, še zlasti določitev njegovega začetka, dovolj natančne, jasne in predvidljive, da se lahko davčni zavezanci seznanijo s svojimi pravicami. Sodišče sodi, da sta davčna organa v obravnavanem primeru, upoštevaje datum vložitve vloge za izdajo dovoljenja (21. 10. 2005) in datum vpisa oddelitve v sodni register (12. 10. 2005) kot datum transakcije, pravilno in skladno z določbami ZDDPO-1 in ZDavP-1 ter tudi Direktive 90/434/EGS štela, da je tožnik prekluzivni rok, predpisan za vložitev vloge za pridobitev dovoljenja, zamudil. Ob vložitvi vloge za priznanje upravičenj je bila namreč oddelitev v sodni register že vpisana, s tem pa je potekel predpisani rok. Rok „30 dni pred predvidenim datumom transakcije iz 41. člena ZDDPO-1“ je sicer res določen tako, da stranki, ki jo veže, vnaprej ni poznan oziroma je pravočasnost vloge odvisna od pravilnos
- SEU odločbaSodišče EU · 2010
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 9. 2013Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba X Ips 18/2013Vrhovno sodišče RS · 19. 9. 2013
Določba drugega odstavka 363. člena ZDavP-1 ne izpolnjuje zahteve po vsebinski določljivosti pravnih norm, saj opredelitev roka, v katerem bi moral davčni zavezanec vložiti vlogo za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ni dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Navedena določba ZDavP-1 je tako v neskladju s ciljem Direktive Sveta 90/434/EGS, saj davčnim zavezancem v nasprotju z zahtevami načela učinkovitosti onemogoča oziroma prekomerno otežuje, da bi se seznanili s pogoji, pod katerimi lahko pridobijo upravičenja, ki jih predvideva navedena direktiva. V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.
- UPRS sodba U 2561/2008Upravno sodišče RS · 19. 11. 2012
Po sodbi Sodišča EU C-603/10, ki je bila izdana po predhodnem vprašanju v obravnavanem primeru, je člen 11(1)(a) Direktive 90/434/EGS treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa pogoj, da mora biti vloga vložena v določenem roku. To sodišče pa je bilo napoteno, da ugotovi, ali so izvedbene določbe glede tega roka, še zlasti določitev njegovega začetka, dovolj natančne, jasne in predvidljive, da se lahko davčni zavezanci seznanijo s svojimi pravicami. Sodišče sodi, da sta davčna organa v obravnavanem primeru, upoštevaje datum vložitve vloge za izdajo dovoljenja (21. 10. 2005) in datum vpisa oddelitve v sodni register (12. 10. 2005) kot datum transakcije, pravilno in skladno z določbami ZDDPO-1 in ZDavP-1 ter tudi Direktive 90/434/EGS štela, da je tožnik prekluzivni rok, predpisan za vložitev vloge za pridobitev dovoljenja, zamudil. Ob vložitvi vloge za priznanje upravičenj je bila namreč oddelitev v sodni register že vpisana, s tem pa je potekel predpisani rok. Rok „30 dni pred predvidenim datumom transakcije iz 41. člena ZDDPO-1“ je sicer res določen tako, da stranki, ki jo veže, vnaprej ni poznan oziroma je pravočasnost vloge odvisna od pravilnos
- SEU odločbaSodišče EU · 8. 12. 2010
Brez jedra.