20. člen ZDDPO-1-UPB2

Po 1. točki drugega odstavka 20. člena ZDDPO-1 oziroma 29. člena ZDDPO-2 odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, niso davčno priznani. Ker je revident pri svoji dejavnosti že uporabljal znake, ne da bi mu bilo treba za to plačevati licenčnine, naknadno plačilo licenčnine za uporabo teh istih znakov, ki so bili kasneje registrirani kot blagovna znamka s strani revidentovega lastnika in direktorja, ne more biti kvalificirano kot neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. S takšnim plačilom revident ni pridobil nobenega novega sredstva za opravljanje svoje dejavnosti, temveč je plačal za sredstvo, ki ga je že imel v uporabi.

Obstoj podlage za upoštevanje plačila tožnika za licenčnino kot davčno priznanega odhodka ni izkazan. Tožnik ni uspel dokazati, da so bile zaračunane sporne storitve potrebne in dejansko opravljene, kot tudi ne, da so bile opravljene za tožnika. Računi, ki jih je prvostopenjski organ organ vsebinsko ocenil kot neverodostojne knjigovodske listine, v dani obliki ne predstavljajo podlage za davčno priznanje izkazanih odhodkov v smislu 11. člena ZDDPO-1 oziroma 12. člena ZDDPO-2 ter 20. člena ZDDPO-1 oziroma 29. člen ZDDPO-2. Pravilna je odločitev, da odhodki, ki so nastali v zvezi s prodajo proizvodov A. s strani podjetja D. d.o.o. niso davčno priznani, saj ne predstavljajo neposrednega pogoja za opravljanje dejavnosti in niso skladni z običajno prakso v smislu 20. člena ZDDPO-1.

Glede na ugotovitve in okoliščine primera prodaja delnic MMSG v 13 dneh od njihovega nakupa po več kot 70 % nižji ceni glede na nakupno ceno ni bila oziroma ni bilo izkazano, da je bila nujna zaradi zmanjšanja nadaljnje izgube zaradi padanja vrednosti delnic, tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da izguba, ki je iz tega posla nastala, ne izpolnjuje pogoja za davčno priznanje odhodkov iz 1. točke drugega odstavka 20. člena ZDDOP-1. Revident ni izkazal, da so bila plačila tujim družbam za storitve finančnega posredništva odhodki, ki so bili neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in posledica opravljanja dejavnosti. Ne gre za to, da storitve poslovnega posredovanja same po sebi ne morejo biti priznanje kot davčni odhodek, temveč za to, da revident med postopkom ni izkazal, da bi te storitve bile neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. Takšnemu zaključku revident v reviziji sicer konkretizirano nasprotuje, a, ker gre za dokazno oceno, na katero je revizijsko sodišče vezano, s takšnimi navedbami ne more uspeti.

Revidentki odhodki za leto 2006 utemeljeno niso bili priznani na podlagi določb 11. in 20. člena ZDDPO-1, ter 2. točke Uvoda v SRS in SRS 21 in 22, saj gre za obveznosti, ki se nanašajo in izvirajo iz preteklih let in ki zato ne morejo biti predmet knjiženja in posledično davčno upoštevane kot odhodki v letu 2006.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki jih je izdala družba, za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da storitev, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.

Tožnik je v decembru 2006 kupil delnice družbe Č. ter jih čez 13 dni, prav tako v decembru, prodal in pri tem izkazal izgubo, ki jo je knjižil kot odhodke in uveljavljal v davčnem obračunu. Glede na to, da je v kratkem času po pridobitvi finančne naložbe njen del prodal po bistveno nižji ceni od nabavne in na ta način ustvaril znatno izgubo, je davčni organ utemeljeno presojal vsebinski, to je ekonomski pomen transakcije. Dejstvo, da je bila prodaja opravljena v kratkem času po nakupu, sicer ni ključno za odločitev. Je pa to ena od okoliščin, ki vzbuja dvom v ekonomsko upravičenost prodaje. Po ugotovitvah davčnega organa v družbi Č. namreč ni prišlo do pomembnih dogodkov, ki bi lahko vplivali na bistveno znižanje tržne vrednosti te naložbe. Čim pa izkazana razlika v ceni ni bila utemeljena s takšnimi dogodki, ni podlage za upoštevanje pri prodaji delnic izkazane izgube med odhodki, ki se v skladu z določbami 11. in 20. člena ZDDPO-1 davčno priznajo samo, če so izkazani v skladu s SRS in če so kot neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma kot posledica opravljanja dejavnosti potrebni za pridobitev davčnih prihodkov. Davčni organ mora dokazati, na podlagi česa je d

Plačane članarine Združenju članov nadzornih svetov niso stroški, ki bi bili potrebni za poslovanje družbe, in jih zato ni mogoče upoštevati kot davčno priznan odhodek. Glede stroškov storitev davčni organ (pravilno) ni upošteval (zgolj) tistih računov, ki nimajo nobenih prilog in iz katerih ni razvidno, za kakšne storitve gre in ali so bile sploh opravljene. Poročilo o opravljenih storitvah, ki ga je tožeča stranka priložila dodatnim pojasnilom oziroma pripombam na zapisnik in na katerega se sklicuje tudi v tožbi, ne pojasnjuje posameznih računov oziroma ne izkazuje povezave med posameznim računom in storitvijo iz poročila in zato ne zadošča za drugačno odločitev. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na „splošno poslovno prakso“, še posebej če gre za prakso, ki je v nasprotju s predpisi.

Realizacija dogovorjenega, tj. upoštevanje oziroma priznanje dogovorjenega bonusa pri prodaji izdelkov tožeče stranke v konkretnem primeru ni sporno. Spora tudi ni o tem, da je dogovorjena boniteta neposredno povezana s poslovanjem tožeče stranke in z njenimi prihodki. Čim pa je tako, je podana podlaga tudi za to, da se tožeči stranki obveznost iz tega naslova prizna kot davčno potreben odhodek. Zaračunana ji je bila namreč storitev, ki je bila dejansko opravljena, in to na način, kakršen je bil dogovorjen s pogodbo. V osnovnem poslu tožeča stranka sicer res ne nastopa kot stranka, zato pa sta stranki posla obe matični družbi, ki imata kot obvladujoči družbi odločilen vpliv tako na poslovno politiko kot na tekoče posle v obeh odvisnih družbah ter s tem tudi na realizacijo dogovorjenega po krovni pogodbi. To pa v konkretnem primeru pomeni, da izdajatelj računa ni bistven, temveč je bistvena (poslovna) narava in dejanska realizacija dogovorjene storitve, kar pa je (oboje) nesporno podano.

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je ugotovljena izguba pri prodaji poslovnega deleža v družbi A. upravičena in kot taka poslovno potrebna, zato se ji iz tega naslova knjiženi odhodki na podlagi določb 11. in 20. člena ZDDPO-1 davčno ne priznajo.

Za potrebe davčnega postopka morajo biti uporabljeni davčni predpisi, ki napotujejo na uporabo SRS, ki opredeljujejo verodostojno knjigovodsko listino. Ni pomembna zgolj vsebinska obravnava poslovnega dogodka, potrebna je tudi njegova dokumentiranost z ustrezno listino. Ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki so opredeljeni v SRS 21 (2001). Pri tem pa mora na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze.

Tožeča stranka se ne strinja z izločitvijo odhodkov iz odtujitve naložbenih nepremičnin in posledičnim povečanjem davčne osnove za leto 2006. Kot običajno na področju gradbeništva navaja prakso, po kateri investitorji izvajalce plačujejo z nepremičninami. Način plačila gradbenih storitev (s kompenzacijo) sam po sebi ni sporen in ne vpliva na višino odhodkov. Nanjo (ob prodaji) vpliva dogovorjena nabavna vrednost nepremičnine, ki je bila po pavšalnih in neizkazanih navedbah tožeče stranke v davčnem postopku, skladno z zatrjevano prakso na področju gradbeništva, višja od njene tržne vrednosti. Takšne prakse, tudi če bi bila izkazana, po presoji sodišča ni mogoče opredeliti kot običajno poslovno prakso v gradbeni dejavnosti. Če je torej v gradbeni dejavnosti običajen način poplačila gradbenih storitev z nepremičninami, pa kot običajnih ni mogoče priznati nabavnih vrednosti nepremičnin v višini, ki presega tržne cene.