8. člen ZDDV-UPB4

Dodatna naložitev v plačilo izhodnega DDV za leto 2006 za promet storitev po izdanem računu za „odškodnino po služnostni pravici na zemljiški parceli“ je utemeljena. V zadevi ni sporno, da je tožnik po služnostni pogodbi zaračunal znesek za dovolitev uporabe svoje nepremične za služnost poti za hojo, vožnjo in da gre za služnostno pravico v smislu SPZ. Kljub poimenovanju „odškodnina“ pa v konkretnem primeru po mnenju sodišča ne gre za odškodnino, od katere se v smislu ZDDV in 11. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV ne obračunava in plačuje DDV, temveč za obdavčljiv promet storitev po 8. členu ZDDV. Pravilna je odločitev glede nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV po računih družbe. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zaračunaval navedeni družbi najemnino, ki je oproščena plačila DDV, zato tožnik nima pravice odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitev uporabil oz. jih bo uporabil pri svojih neobdavčenih transakcijah. Tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z listinami, ki bi izkazovale, da mu je dvigali (novo in rabljeno) dobavila prav sporna družba C. Računa sta bila izdana d

Za obdavčitev ni bistveno, ali je bila sklenjena pogodba oziroma ali je bila sporazumno odpovedana, ampak je bistveno, ali so bile opravljene obdavčljive storitve, to je, ali je davčni zavezanec opravil promet storitev v smislu prvega odstavka 8. člena ZDDV, po katerem promet storitev pomeni opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu 4., 5. in 6. člena tega zakona.

Iz ugotovitev organa prve stopnje izhaja, da je na podlagi pogodbe, sklenjene med tožnikom in A. d.d., tožnik opravljal storitve v uporabo nepremičnin, v zamenjavo za dostop in uporabo naprav za daljinsko kontrolo ... storitve, ki mu jih je nudila družba A. d.d.. Navedene storitve tožnik ni zaračunal, gre pa za obdavčeno storitev, zato je davčni organ pravilo postopal, ko je za navedeno storitev tožniku odmeril DDV po splošni stopnji.

Storitve, ki jih za tuje (matično) podjetje opravi podružnica v Sloveniji, niso predmet DDV in davka od prometa storitev, tudi, če tuje podjetje za namene delovanja podružnice na njen transakcijski račun nakazuje določena finančna sredstva (dotacije).

Pri uvozu blaga je dopustno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele po prejemu carinskih deklaracij, ne glede na to, kdaj davčni zavezanec, registriran za namene DDV, prejme račun dobavitelja. Izobraževalne storitve so po 3a točki drugega odstavka 17. člena ZDDV obdavčene tam, kjer so dejansko opravljene. Davčnemu zastopniku se ni treba registrirati, ampak mora izkazati podlago (pooblastilo), da lahko nastopa kot davčni zastopnik za davčnega zavezanca, registriranega za namene DDV, ki v Sloveniji nima sedeža, če ta v Sloveniji opravi promet blaga in storitev.

Glede oprostitve DDV so relevantne določbe ZDDV, veljavne v času opravljanja storitev. V času, ko so bile v obravnavanem primeru opravljene storitve na blagu v carinskem skladišču, je veljala določba 2. odstavka 32. člena ZDDV, ki je dopuščala oprostitev le za promet storitev v zvezi z uvozom blaga v postopek carinskega skladiščenja, ni pa predpisovala, da se oprostitev nanaša tudi za storitve na blagu v carinskem skladišču.

Najemna pogodba je bila predložena pristojnemu upravnemu organu in iz nje jasno izhaja, da sta tožnik in najemnik sklenila najemno pogodbo za mesečno najemnino v višini, kot je določeno v 2. členu. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 5. člena ZDDV glede obdavčitve uporabe blaga za neposlovne namene in ugotavljanje davčne osnove v smislu 6. točke 21. člena ZDDV, kar želi prikazati tožnik, ampak gre za obdavčitev najema v skladu s splošnimi določbami ZDDV (3. člen in 8. člen ZDDV, upoštevaje davčno osnovo po 1. odstavku 21. člena ZDDV).

Izdelava projektne dokumentacije sodi v storitveno dejavnost projektiranje, inženiring in tehnično svetovanje ter ne sodi v 7. točko 1. odstavka 25. člena ZDDV, ki obsega promet tam naštetega blaga.

Ker gre tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru za promet storitev in ne za promet blaga, je za pravilno odločitev relevantno le vprašanje, ali gre za uporabo storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene v smislu 2. točke 1. odstavka 9. člena ZDDV, kamor se šteje med drugim tudi promet storitev brez plačila za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti.

Gre za vprašanje, ali je tožnik opravil promet blaga po 1. točki 1. odstavka 6. člena ZDDV, kar ima za posledico tudi pravico do odbitka vstopnega DDV v zvezi s 77. členom Pravilnika, ali pa je šlo za promet storitev po 1. odstavku 8. člena ZDDV in bi tožnik zato moral izdati račun in obračunati DDV. Od pravilne opredelitve vrste prometa je odvisno tudi, ali je tožnik pravilno obračunal DDV v davčnem obdobju oktober in november 1999 po vloženih obrazcih DDV-O. Ali je bil opravljen promet blaga, kot ga opredeljuje navedena določba (jemanje blaga za lastno rabo), je stvar pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Za pravilno odločitev ali gre za obdavčljiv promet storitev po 3. členu ZDDV, se je po mnenju sodišča treba opredeliti tudi do vsebine pogodbe 002; niti prvostopni organ, niti tožena stranka ne oporekata "prodajalcu" - BTC d.d pravice do brezplačne uporabe nepremičnine za dobo 50 let. Če je temu tako, pa se postavlja vprašanje ali obstaja iz tega naslova kakšna terjatev. Predmet prodaje je po 2. odstavku 454. člena ZOR lahko tudi pravica, ki pa mora biti prenosljiva. Ali gre za prenosljivo terjatev iz obligacijskega razmerja, v katerem ima prodajalec položaj upnika, pa se tožena stranka ne izreče. Kolikor tožena stranka zatrjuje, da gre za rabokupno razmerje, se je po mnenju sodišča treba tudi opredeliti ali iz takšnega obligacijskega razmerja izhajajo kakšne prenosljive terjatve upniku, tega pa tudi prvostopni davčni organ ni ugotavljal, kar pomeni, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. To pa vpliva tudi na pravilno uporabo materialnega prava, saj sta oba davčna organa pri ugotavljanju, da gre za en promet, izhajala iz lastnosti lastninske pravice, ki vsebuje tudi pravico uporabe. Lastnost lastninske pravice pa je lahko tudi posredna posest (2. odstavek

Pravilnik določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV (1. odstavek 2.a člena); za odškodnino pa se med drugim šteje tudi povračilo škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nikakršnega blaga oziroma ni prejel nikakršne storitve (3. točka 2. odstavka 2.a člena Pravilnika). Kaj se za potrebe obračuna in plačila DDV šteje kot odškodnina, določajo torej predpisi, ki urejajo DDV. Iz podatkov v upravnih spisih, zlasti ugotovitev prvostopnega davčnega organa nedvoumno izhaja, da je tožnik s sporazumom o razvezi prodajne pogodbe z nasprotno stranko izrecno dogovoril plačilo pogodbene kazni, katero je tudi dobil plačano, kar potrjuje s strani tožnika izdan račun, ki kot vsebino poslovnega dogodka navaja plačilo pogodbene kazni. Tako ni dvoma, da predstavlja plačilo, ki ga je tožnik prejel, pogodbeno kazen, ne pa odškodnino.