72. člen ZDDV-UPB4

Pri prehodu iz sistema prometnega davka na davek na sistem dodana vrednost (DDV) se je spremenila davčna obravnava finančnega leasinga. Po ZPD se je ta obdavčeval kot promet storitev, po ZDDV pa se obdavčuje kot promet blaga. Na podlagi 3. odstavka 72. člena ZDDV morajo dajalci finančnega leasinga, ki so pogodbe o tej vrsti leasinga sklenili še v času veljavnosti ZPD (pred 1.7.1999), te pa se bodo iztekle po uveljavitvi ZDDV, plačati prometni davek po stopnjah iz ZPD, ob poplačilu terjatev, v petih dneh po prejemu plačila, vendar najkasneje do 30.6.2000. Do tega datuma morajo davčni zavezanci - dajalci finančnega leasinga plačati prometni davek po ZPD, tudi če se pogodbe o finančnem leasingu še niso iztekle do tega datuma.

Tožnik sklenitve prodajne pogodbe ni upravičen zahtevati zato, ker niti sam ni izpolnil v celoti svoje pogodbene obveznosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da tožnik ni plačal vsega, kar se je zavezal plačati, saj je vsako od anuitet, ki so zapadle v plačilo po 1. juliju 1999, zmanjšal za prometni davek, kar znaša 32,55 DEM mesečno oziroma skupaj 743,58 DEM. Tako je ravnal zaradi prepričanja, da od spremembe davčnih predpisov 1. julija 1999 dalje (tedaj je namreč stopil v veljavo ZDDV in je prenehal veljati Zakon o prometnem davku, Ur. l. RS. št. 4/92 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPD) te obveznosti ni imel več. Na tem prepričanju, ki je materialno pravno zmotno, temelji tudi njegova revizija. Tožnik svojih pogodbenih obveznosti s tem, ko je samovoljno ves čas po 1. juliju 1999 plačeval mesečne anuitete v nižjem znesku, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno, ni v celoti izpolnil. Razlog, zaradi katerega svoje obveznosti ni v celoti izpolnil (kar je po leasing pogodbi eden od pogojev za sklenitev prodajne pogodbe), za presojo izpolnitvene dolžnosti nasprotne pogodbene stranke ni pomemben.

Prehodna določba 3. odstavka 72. člena ZDDV je zadostna materialna podlaga za plačilo vseh do 1.7.1999 nezapadlih obrokov finančnega leasinga.

Na podlagi določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV je zavezanec, ko gre za finančne leasinge, dolžan zaradi končnega obračuna davka od prometa storitev plačati prometni davek za vse neplačane terjatve do izteka najemne pogodbe. Ni podlage za vračilo davka po 1. odstavku 95. člena ZDavP, ker tožnik ni plačal preveč davka.

V luči povedanega in določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV je torej zavezanec, ko gre za finančne leasinge dolžan zaradi končnega obračuna davka od prometa storitev plačati prometni davek za vse neplačane terjatve do izteka najemne pogodbe in ni mogoče razlagati določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV (tako kot jo razlaga tožeča stranka), da je zavezanec dolžan plačati prometni davek samo za tiste terjatve, ki so neplačane na dan 30. 6. 1999. Na način kot ga predlaga tožnik in ga utemeljuje v tožbi bi namreč prišlo do situacije, ko bi tožnik kot davčni zavezanec obračunal prometni davek od storitev le za del obrokov finančnega leasinga, medtem ko mu za preostali del, davka (davka od prometa storitev oziroma DDV) ne bi bilo treba plačati.

Ni pravilno stališče tožene stranke, da tuja sodna poravnava ni uporabna v dokazne namene, ker je ni priznalo sodišče Republike Slovenije. Za uporabo tuje sodne poravnave zgolj v dokazne namene ni potrebno izvesti postopka priznanja. Tujo sodno poravnavo je potrebno obravnavati v skladu z 2. odstavkom 177. člena ZUP oziroma kot predloženo listino, ki je lahko dokaz.