58. člen ZDDV-UPB4

V obravnavanem primeru je med strankama sporna naknadna odmera DDV za avgust in september 2004 ter uporaba splošne 20% davčne stopnje. Tožnik je s tem, ko je njegov promet presegel mejni znesek, postal zavezanec za DDV. Gre namreč za davek, za katerega na podlagi 209. člena ZDavP velja sistem samoobdavčitve. Na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZDDV pa mora oseba, ki prvič postane davčni zavezanec, pri davčnemu organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila promet v višini, ki presega zakonski limit iz prvega odstavka 45. člena ZDDV.

Zakonska obveza davčnih zavezancev je, da se za potrebe obračunavanja DDV, takoj ko so za to izpolnjeni pogoji, identificira za namene DDV.

V obravnavnem primeru gre za postopek, ki se vodi zoper tožnika kot fizično osebo, ki se ji tudi po mnenju sodišča utemeljeno očita, da je pod pravno obliko društva pridobivala dohodek iz opravljanja gostinske dejavnosti na črno. Tožnik, kolikor meni, da je šlo za opravljanje pridobitne dejavnosti društva in ne za opravljanje gostinske dejavnosti fizične osebe na črno, bi kot predsednik društva lahko predložiti verodostojne poslovne knjige in poslovno dokumentacijo društva, ki bi izkazovala, da je šlo za pridobitno poslovanje društva. Tega pa tožnik niti v postopku zoper društvo niti v postopku, ki se vodi zoper njega kot fizično oseba, ni predložil, to pa tudi ne izhaja iz ugotovitev, ki jih davčni organ navaja v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Tožnik je bil lastnik objekta, sklicevanje na pogodbo z društvom, kateremu naj bi v letu 2002 oddal objekt v najem, pa na odločitev ne vpliva, saj je iz ugotovitev razvidno, da gre za navidezno pogodbo.

V zadevi je sporna davčna opredelitev storitev, ki jih je tožnik opravljal po agencijski pogodbi, ki jo sklenil z nemškim podjetjem. Iz 1. odstavka 17. člena ZDDV izhaja, da se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve, oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz 3. odstavka 17. člena ZDDV izhaja, da se, ne glede na 1. odstavek tega člena, pri storitvah, ki jih našteva, med drugim svetovalcev (3. točka), za kraj opravljenega prometa storitev šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve – davčni zavezanec, sedež, poslovno enoto oziroma stalno ali običajno bivališče, če nima sedeža ali poslovne enote, če storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža. Četrti odstavek 17. člena ZDDV pa določa, da če storitev iz 3. odstavka opravi davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji za naročnika – davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer ima sedež naročnik storitve. Tožnik ni opravljal storitev navedenih v 3. odstavku 17. člena ZDDV, zato je tre

Pri uvozu blaga je dopustno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele po prejemu carinskih deklaracij, ne glede na to, kdaj davčni zavezanec, registriran za namene DDV, prejme račun dobavitelja. Izobraževalne storitve so po 3a točki drugega odstavka 17. člena ZDDV obdavčene tam, kjer so dejansko opravljene. Davčnemu zastopniku se ni treba registrirati, ampak mora izkazati podlago (pooblastilo), da lahko nastopa kot davčni zastopnik za davčnega zavezanca, registriranega za namene DDV, ki v Sloveniji nima sedeža, če ta v Sloveniji opravi promet blaga in storitev.

Tožnik je s tem, ko je prodajal les, pri tem pa za to ni bil registriran, opravljal posle, ki pomenijo opravljanje samostojne dejavnosti, zaradi česar je po definiciji 13. člena ZDDV davčni zavezanec. Ker je s prodajo lesa presegel znesek 5.000.000 tolarjev, zanj ne velja oprostitev, ki je določena v 1. odstavku 45. člena ZDDV. Neutemeljeni so tudi ugovori tožnika, ki se sklicuje na določbe 58. člena ZDDV in meni, da obveznost plačila DDV lahko nastane šele po izdaji odločbe o registraciji davčnega zavezanca.

Ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ki se v skladu s 30. členom ZDS uporablja za enotno opredelitev davčnega zavezanca v davčnih evidencah, firma in sedež zavezanca pa sta kontrolna podatka.

Oseba postane davčni zavezanec, registriran za DDV, z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji. Le davčni zavezanec, ki je vpisan v register zavezancev za DDV, ima pravico do odbitka vstopnega davka. Kršitev 15-dnevnega roka za izdajo odločbe, določenega v tretjem odstavku 58. člena ZDDV, na to ne vpliva.

Ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ki se v skladu s 30. členom ZDS uporablja za enotno opredelitev davčnega zavezanca v davčnih evidencah, firma in sedež zavezanca pa sta kontrolna podatka. Cena brez DDV je obvezna sestavina računa, saj jo kot takšno določata tako ZDDV kot Šesta direktiva, zato je mogoče utemeljeno zaključiti, da se račun, iz katerega cena brez DDV ni razvidna, ne upošteva kot račun, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu s 6. odstavkom 40. člena ZDDV uveljavljati odbitek vstopnega DDV.

Če bi tožnik in pravna oseba B.B.B. d.o.o na trgu delovala istočasno, bi lahko govorili o povezanih osebah, ki opravljata istovrstno dejavnost in vplivata na odločitve druga druge, glede na to, da je ustanovitelj in zastopnik obeh pravnih oseb ista fizična oseba, ki je hkrati tudi direktor, ki ima vpliv na poslovne odločitve. V konkretnem primeru pa ni šlo za takšno situacijo, ampak za primer, ko je pravna oseba B.B.B. d.o.o prenehala obstajati pred začetkom delovanja druge pravne osebe - tožnika in zato o vplivih ene družbe na drugo oziroma o njuni povezanosti v tem kontekstu ne moremo govoriti. Program usposabljanja, ki ga izvajajo avtošole, se izvaja na način, ki je določen v Zakonu o varnosti cestnega prometa ter v drugih predpisih, ki urejajo dejavnost avtošol, zato njihov program ne sodi med takšne, ki bi dosegali pogoje iz 4. odstavka 26. člena ZDDV.

Po mnenju sodišča pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV ne gre razlikovati med tujimi osebami in domačimi osebami, temveč je treba izhajati iz pojma davčnega zavezanca. Ti imajo pravico enako nastopati na trgu in uveljavljati pod istimi pogoji davčne ugodnosti, kamor sodi tudi pravica do odbitka vstopnega DDV. Nedvomno je tudi registracija po 58. členu ZDDV obveznost, ki zadeva davčnega zavezanca. V zadevi bi bilo potemtakem sporno, ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV za obdobje, ko še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV, kar pa je ob dejstvu, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV po računih, ki niso verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, po mnenju sodišča sekundarno vprašanje.

V znesek 5 mio SIT (1. odstavek 45. člena ZDDV) se vštevata samo obdavčen in oproščen promet, medtem ko se neobdavčljiv promet ne všteva v ta znesek. Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po 31. členu ZDDV ni mogoče uveljaviti.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV za obdobje, ko še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV. Gre za vprašanje statusa zavezanca za DDV, ki ga pravna ali fizična oseba pridobi na podlagi prijave za registracijo in od katerega je odvisna pravica do odbitka vstopnega DDV. Res je, da pravna ali fizična oseba lahko pridobi status zavezanca za DDV že s prvimi navzven vidnimi aktivnostmi, ki so usmerjene na opravljanje dejavnosti (1. odstavek 113. člena Pravilnika), ki pa se mora rezultirati v prijavi za registracijo.

Po presoji sodišča bi davčni organ prve stopnje moral preveriti v svoji dokumentaciji, ki jo je dolžan voditi po predpisih, ki se nanašajo na pisarniško poslovanje, ali je v zatrjevanem obdobju od tožnika prejel vlogo za vpis v register davčnih zavezancev za DDV ali ne.

Pri oceni narave dela stečajnega upravitelja je treba upoštevati zlasti položaj stečajnega upravitelja v razmerju do stečajnega senata in do predsednika stečajnega senata. Pri presoji, ali gre za neodvisno ali odvisno opravljanje dejavnosti, je treba izhajati iz vsebine posameznih storitev oziroma poslov, ne glede na to, kakšna pogodba je sklenjena med naročnikom in izvajalcem.

Če je na računih navedeno delno napačno ime davčnega zavezanca, je pa pravilno navedena njegova davčna številka, samo zaradi tega ni mogoče šteti, da identifikacija davčnega zavezanca ni možna in da zato ne more uveljavljati odbitka vstopnega DDV.

Ob nespornem dejstvu, da je tožnik postal zavezanec za DDV z dnem 2. 4. 2001, je bil po tem datumu nedvomno dolžan predložiti davčni obračun po davčnemu organu, zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre pritrditi toženi stranki oz. prvostopnemu organu, da je podana pravna podlaga za oceno v obravnavanem primeru po 1. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP. Ne more pa sodišče pritrditi niti drugemu razlogu, ki se nanj sklicuje tožena stranka, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni organ upošteval v celoti in izključno le poslovne knjige tožnika, kar posledično pomeni, da je razpolagal z vsemi podatki, torej tudi tistimi, ki so relevantni za plačilo DDV po 47. členu ZDDV.

Prejeti predujmi so torej v sistemu DDV predplačila, od katerih že nastane obveznost obračuna DDV, kar posledično pomeni, da bi moral tožnik, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, v trenutku, ko je znesek predujmov presegel 5.000.000,00 SIT, vložiti prijavo za registracijo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register.

Datum registracije za DDV je pravno relevanten zaradi posledic - ugodnosti, ki jih imajo tako posamezna pravna oseba, kot tudi vsi drugi zavezanci, ki so registrirani za DDV. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča davčni organ ne more določiti datuma registracije za obdobje, preden je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za vpis v register zavezancev za DDV.