13. člen MKPPKZ
Skupne preiskovalne skupine
1. Pristojni organi dveh ali več držav članic lahko na podlagi medsebojnega dogovora za posebne namene in za določen čas, ki se lahko soglasno podaljša, ustanovijo skupno preiskovalno skupino za preiskave kaznivih dejanj v eni ali več državah članicah, ki sestavljajo skupino. Sestava skupine se opredeli v dogovoru. Skupna preiskovalna skupina se lahko ustanovi zlasti, kadar: (a) preiskave kaznivih dejanj, ki jih opravlja država članica, zahtevajo težke in zahtevne preiskave v povezavi z drugimi državami članicami; (b) več držav članic vodi preiskave kaznivih dejanj, pri katerih okoliščine primera zahtevajo usklajeno skupno ukrepanje v vpletenih državah članicah. Za ustanovitev skupne preiskovalne skupine lahko zaprosi vsaka država članica. Skupina se ustanovi v eni od držav članic, v kateri naj bi se preiskava izvajala. 2. Poleg podatkov, navedenih v ustreznih določbah 14. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči in 37. člena Beneluške pogodbe, zaprosila za ustanovitev skupne preiskovalne skupine vključujejo tudi predloge za sestavo skupine. 3. Skupna preiskovalna skupina deluje na ozemlju držav članic, ki sestavljajo skupino, pod naslednjimi splošnimi pogoji: (a) skupino vodi predstavnik pristojnega organa, ki sodeluje pri preiskavah kaznivih dejanj, iz države članice, v kateri skupina deluje. Vodja skupine deluje v okviru svojih pristojnosti po nacionalni zakonodaji; (b) skupina izvaja svoje naloge v skladu z zakonodajo države članice, v kateri deluje. Člani skupine izvajajo svoje naloge pod vodstvom osebe, navedene v pododstavku (a), ob upoštevanju pogojev, ki jih določijo njihovi organi v dogovoru o ustanovitvi skupine; (c) država članica, v kateri skupina deluje, sprejme vse organizacijske ukrepe, potrebne za njeno delovanje. 4. V tem členu se člani skupne preiskovalne skupine, ki niso iz države članice, v kateri skupina deluje, imenujejo "napoteni člani". 5. Napoteni člani skupne preiskovalne skupine imajo pravico biti navzoči, ko se v državi članici, kjer skupina deluje, sprejmejo preiskovalni ukrepi. Vodja skupine pa lahko iz posebnih razlogov v skladu z zakonodajo države članice, v kateri skupine deluje, odloči drugače. 6. Vodja skupine lahko napotenim članom skupne preiskovalne skupine v skladu z zakonodajo države članice, v kateri skupina deluje, zaupa nalogo, da izvedejo nekatere preiskovalne ukrepe, kadar to odobrijo pristojni organi države članice, v kateri skupina deluje, in države članice, ki je te člane napotila. 7. Kadar je za potrebe skupne preiskovalne skupine treba sprejeti preiskovalne ukrepe v eni od držav članic, ki sestavljajo skupino, lahko napoteni člani zaprosijo svoje pristojne organe, da te ukrepe sprejmejo. Ti ukrepi se v tej državi članici obravnavajo pod enakimi pogoji, kot bi veljali, če bi preiskava potekala v tej državi. 8. Kadar skupna preiskovalna skupina potrebuje pomoč države članice, ki ne sestavlja skupine, ali tretje države, lahko pristojni organi države, v kateri skupina deluje, zaprosijo za pomoč pristojne organe te druge države v skladu z ustreznimi instrumenti ali dogovori. 9. Član skupne preiskovalne skupine lahko v skladu s svojim nacionalnim pravom in v mejah svojih pristojnosti skupini priskrbi podatke, ki so na voljo v državi članici, ki ga je napotila zaradi preiskav kaznivih dejanj, ki jih skupina vodi. 10. Podatki, ki jih član ali napoteni član zakonito pridobi, medtem ko sodeluje v skupni preiskovalni skupini, ki pa sicer niso na voljo pristojnim organom držav članic, se lahko uporabljajo v naslednje namene: (a) za namene, za katere je bila skupina ustanovljena; (b) na podlagi predhodnega soglasja države članice, v kateri so bili pridobljeni podatki, za odkrivanje, preiskovanje in pregon drugih kaznivih dejanj. Tako soglasje se lahko odkloni samo, kadar bi taka uporaba ogrozila preiskave kaznivih dejanj v tej državi članici ali v zvezi s katero bi ta država članica lahko zavrnila medsebojno pravno pomoč; (c) za preprečevanje neposrednega in resnega ogrožanja javne varnosti ter brez poseganja v pododstavek (b), če se naknadno sproži preiskava kaznivega dejanja; (d) za druge namene, če se tako dogovorijo države članice, ki sestavljajo skupino. 11. Ta člen ne vpliva na druge obstoječe določbe ali dogovore o ustanovitvi oziroma delovanju skupnih preiskovalnih skupin. 12. Če zakonodaja držav članic ali določbe katerih koli pravnih instrumentov, ki jih med seboj uporabljajo, to omogočajo, se lahko sklenejo dogovori, da pri delu skupine lahko sodelujejo osebe, ki niso predstavniki pristojnih organov držav članic, ki sestavljajo skupno preiskovalno skupino. Take osebe so lahko na primer uradniki organov, ustanovljenih na podlagi Pogodbe o Evropski uniji. Zanje ne veljajo pravice, ki jih imajo člani ali napoteni člani skupine na podlagi tega člena, če ni v dogovoru izrecno navedeno drugače.
- VSRS Sodba I Ips 2457/2010-1438Vrhovno sodišče RS · 2014
Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese. Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo. Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komuni
- VSL sodba II Kp 2457/2010Višje sodišče v Ljubljani · 2014
Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj. Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravic
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 1. 10. 2014Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba I Ips 2457/2010-1438Vrhovno sodišče RS · 1. 10. 2014
Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese. Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo. Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komuni
- VSL sodba II Kp 2457/2010Višje sodišče v Ljubljani · 21. 3. 2014
Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj. Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravic