86. člen ZJU-B

V okoliščinah obravnavanega primera je mogoča ohranitev oziroma prenos plačnih razredov napredovanja, ki jih je tožnica dosegla na delovnem mestu v plačni skupini J (podskupini J1), ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri toženki na delovnem mestu v plačni skupini C (podskupini C2). Zaključek temelji na pravilni ugotovitvi, da je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu zaposlena na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih, saj je na obeh delovnih mestih opravljala večinoma enake naloge oziroma sorodna dela. Pogoj za premestitev na delovno mesto (ali sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto), ki se opravlja v uradniškem nazivu, je imenovanje v naziv (pogoje za imenovanje v naziv določajo členi od 86 do 89 ZJU), vendar tudi to ni okoliščina, ki bi bila podlaga za zaključek, da so delovna mesta v plačni skupini J (kjer se dela in naloge ne opravlja v nazivu) že iz tega razloga vsebinsko neprimerljiva z delovnimi mesti v plačni skupini C (kjer se naloge opravljajo v nazivu). Naziv je javnopravno pooblastilo za zastopanje v imenu države ali lokalne skupnosti pri izvrševanju nalog uradniškega delovnega mesta. To javnopravno pooblastilo pa nima neposrednega vpliva na s

Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delov

Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica imenuje v naziv, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev tožene stranke temelji na zaključku, da tožnik ob imenovanju v naziv inšpektor II ni izpolnjeval vseh pogojev, ki jih določa ZJU. Takšna odločitev je po presoji sodišča preuranjena. Določba 119. člena ZGO-1B glede nadaljevanja dela urbanističnih inšpektorjev namreč določa, da urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona. Tako namenska kot tudi jezikovna razlaga navedene določbe po presoji sodišča utemeljujeta tožnikovo trditev, da je v času imenovanja izpolnjeval vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta in s tem vse predpisane pogoje za imenovanje v naziv.

Odločitev tožene stranke o razveljavitvi odločbe o imenovanju v uradniški naziv inšpektor II temelji na zaključku, da tožnica ob imenovanju v naziv ni izpolnjevala vseh pogojev, ki jih določa ZJU. Takšna odločitev je po presoji sodišča preuranjena. Določba 119. člena ZGO-1B glede nadaljevanja dela urbanističnih inšpektorjev določa, da urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona. Tako namenska kot jezikovna razlaga navedene določbe po presoji sodišča utemeljujeta tožničino trditev, da je v času imenovanja izpolnjevala vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta in s tem vse predpisane pogoje za imenovanje v naziv.

Tožnica je pridobila naziv univerzitetna diplomirana geografinja, v zadevi pa je sporno, ali je to izobrazba, ki jo predpisuje ZGO-1 kot pogoj za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora v določbi 144. člena. Glede na določbo 119. člena ZGO-1B je tožnica v času imenovanja izpolnila vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta inšpektorice in s tem vse pogoje za imenovanje v naziv. Ne glede na prehodne določbe ZGO-1, po katerih bi morali z delom zaključiti vsi urbanistični inšpektorji, ki do določenega roka ne bi izpolnili predpisanih pogojev, se na podlagi zgoraj navedene določbe zaradi pomanjkanja inšpekcijskih kadrov, podaljša oziroma omogoča nemoteno delo teh inšpektorjev še naprej.