41. člen ZJU-B

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da Sprememba Uredbe ni splošni akt delodajalca, ampak podzakonski akt, odprava katerega ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora. Predlagatelji Aneksa št. 2 h KPDU ne izpodbijajo po vsebini, ampak zaradi procesnih kršitev pri sklepanju aneksa ter predvsem zaradi pomanjkanja večine podpisnikov. Gre torej za vprašanje veljavne sklenitve Aneksa št. 2 h KPDU. To je kolektivni delovni spor iz 6.a člena ZDSS-1 - spor o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. Sodišče prve stopnje je torej zmotno zaključilo, da je predlog tudi v tem delu nedopusten in ga je zato napačno zavrglo.

V členu 156/5 ZJU je določeno, da mora biti reorganizaciji priložena "analiza delovnih opravil in delovnih postopkov", ne pa "analiza posameznih delovnih mest, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno, ali da ni dela za določena delovna mesta". Te besede je prvostopno sodišče povzelo iz izpovedbe priče. Sodišče prve stopnje je vsebino določila v členu 156/5 ZJU razširilo z vsebino, ki ni navedena, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlagatelj v zvezi s kršitvami usklajevalnega postopka ni podal trditev. Glede kršitev 26. člena ZJU je sodišče prve stopnje zaključke sprejelo iz izpovedi prič in s tem nedopustno vzpostavilo trditveno podlago. Nasprotna udeleženka se do te trditvene podlage ni imela možnosti opredeliti. Zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena pa je bila tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj niso bile spoštovane določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP).

Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen. Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zako

Predlagatelj (delavec) je izkazal upravičenost skupinskega interesa za kolektivni delovni spor, v katerem se uveljavljal nezakonitost splošnega akta delodajalca (akta o notranji organizaciji in sistemizaciji), saj bi bila zanj ugodna odločitev v tem sporu podlaga za morebitne zahtevke v individualnih delovnih sporih.

V delu, v katerem predlagatelj zahteva plačilo odškodnine in razporeditev na prvotno delovno mesto, bi moralo sodišče prve stopnje predlog zavreči, saj bi moral predlagatelj odškodnino in razporeditev uv eljavljati s tožbenim zahtevkom v individualnem (ne kolektivnem) delovnem sporu.