22. člen ZRTVS-1

Kot drug z zakonom pooblaščen organ v smislu prvega odstavka 42.a člena ZSPJS je mogoče šteti tudi predlagatelja. Čeprav Kolektivna pogodba za poklicne novinarje na strani delodajalcev zavezuje le še predlagatelja in je bila sklenjena pred veljavnostjo ZSPJS, gre za kolektivno pogodbo, ki ureja plače v javnem sektorju, saj je predlagatelj kot javni zavod del javnega sektorja in sistema plač v javnem sektorju. Nasprotni udeleženec je reprezentativen sindikat s področja radijske in televizijske dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje pa velja za vse novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisnoinformativne dejavnosti radija in televizije (prvi odstavek 2. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje). Čeprav je v teku spor glede reprezentativnosti nasprotnega udeleženca, je imel in še vedno ima status reprezentativnosti, kot to izhaja iz seznama reprezentativnih sindikatov, predstavlja pa vse zaposlene, tudi novinarje in urednike, v dejavnosti radia in televizije.

Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).

Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je