Zakon o sodniški službi (uradno prečiščeno besedilo) (ZSS-UPB1)

Sodnica oziroma sodnik (v nadaljnjem besedilu: sodnik), izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in ta zakon. Sodnik je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: sodniška služba).

Sodnik mora pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe. Sodnik se mora posvečati svoji službi s polno predanostjo in izpolnjevati svoje obveznosti po svojih najboljših močeh.

Sodnik ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po določbi ustave ali po določbah tega zakona nezdružljive s sodniško funkcijo.

Sodniku so zagotovljene pravica do napredovanja, do izobraževanja, do plače in druge pravice, ki izhajajo iz sodniške službe, in nikomur ni dovoljeno vanje posegati, razen v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom. Sodnik, ki meni, da je bila kakorkoli prizadeta njegova neodvisnost, lahko sodnemu svetu predlaga, da odpravi kršitev. Če sodni svet ugotovi, da je predlog utemeljen, lahko kršitev glede na njeno naravo odpravi oziroma zahteva ali predlaga njeno odpravo ter objavi svojo ugotovitev. Sodnik je lahko s svojo pisno privolitvijo trajno premeščen na drugo sodišče ali drug organ (premestitev) ali začasno dodeljen na drugo sodišče ali drug organ (dodelitev). Premestitev in dodelitev ne posegata v sodnikov položaj in sodnikovo plačo, ki ju ima sodnik na mestu, na katerega je imenovan. Brez sodnikove privolitve je premestitev ali dodelitev dopustna samo v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

Sodniku preneha funkcija v primerih in pod pogoji, ki jih določata ustava in ta zakon.

V disciplinskih zadevah zoper sodnike odločajo disciplinska sodišča. Sodnika ni mogoče obtožiti pred disciplinskim sodiščem za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.

Za sodnika je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje splošne pogoje za izvolitev in posebne pogoje za izvolitev oziroma imenovanje na sodniško mesto, ki jih določa ta zakon.

Za sodnika je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje naslednje splošne pogoje: 1. da je državljan Republike Slovenije in aktivno obvlada slovenski jezik, 2. da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost, 3. da je dopolnil 30 let starosti, 4. da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik ali v Republiki Sloveniji nostrificirano v tujini pridobljeno diplomo pravne fakultete, 5. da je opravil pravniški državni izpit, 6. da je osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije. Ni osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da sodniške funkcije ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot sodnik ne bo varoval sodniškega ugleda, nepristranskosti in neodvisnosti sojenja ali je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je podan razlog za razrešitev sodnika (drugi odstavek 78. člena). Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.

Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena, je lahko izvoljena na sodniško mesto na okrajnem sodišču (okrajni sodnik), če ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu.

Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, je lahko izvoljena na sodniško mesto na okrožnem sodišču (okrožni sodnik), če je uspešno opravljala sodniško funkcijo v trajanju najmanj treh let ali ima najmanj šest let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu.

Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, je lahko izvoljena na sodniško mesto na višjem sodišču (višji sodnik), če je uspešno opravljala sodniško funkcijo v trajanju najmanj šest let ali ima najmanj devet let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Za višjega sodnika je lahko izvoljen tudi univerzitetni učitelj prava, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, če je izvoljen najmanj v naziv docenta.

Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, je lahko izvoljena na sodniško mesto na vrhovnem sodišču (vrhovni sodnik), če je uspešno opravljala sodniško funkcijo v trajanju najmanj 15 let ali ima najmanj 20 let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Za vrhovnega sodnika je lahko izvoljen tudi univerzitetni učitelj prava, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 8. člena tega zakona, če je izvoljen najmanj v naziv izrednega profesorja.

Za izvolitev na sodniško mesto na specializiranem sodišču veljajo posebni pogoji iz 9. do 11. člena tega zakona glede na položaj sodišča, določen v zakonu o sodiščih. S sodniško funkcijo je glede delovnih izkušenj izenačeno opravljanje funkcije državnega tožilca, sodnika za prekrške in državnega pravobranilca ter poklic odvetnika in notarja.

Ministrstvo, pristojno za pravosodje, posreduje v petnajstih dneh od prejema popolnih prijav personalnemu svetu, pristojnemu za sodišče, pri katerem je razpisano prosto sodniško mesto, vse prijave, ki jih ni zavrglo. Prijavam lahko priloži obrazloženo mnenje o posameznih kandidatih. Prijavam kandidatov, ki že opravljajo sodniško funkcijo, ministrstvo, pristojno za pravosodje, priloži ustrezne podatke iz osebne evidence sodnika (72. člen) ter morebitne ugotovitve in obvestila, ki jih je pridobilo v zvezi z obravnavanjem nadzorstvenih pritožb strank. Prijavam kandidatov, ki prvič kandidirajo, ministrstvo, pristojno za pravosodje, priloži podatke o sodniškem pripravništvu in pravniškem državnem izpitu. Personalni svet lahko posredovane podatke ustrezno dopolni oziroma preveri. Nato oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata. Svoje mnenje in morebitno mnenje ministrstva, pristojnega za pravosodje, vroči kandidatu in predsedniku sodišča, pri katerem je razpisano prosto sodniško mesto. Kandidat in predsednik sodišča lahko na mnenji posredujeta obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenj. Po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka personalni svet oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnimi spisi in morebitnim mnenjem ministrstva, pristojnega za pravosodje, ter morebitnimi pripombami kandidata in predsednika sodišča pošlje sodnemu svetu. Personalni svet lahko posebej navede, katere kandidate šteje za najbolj ustrezne za zasedbo prostega mesta in to obrazloži.

Obrazložitev ocene ustreznosti kandidatov mora zajemati kandidatove osebne podatke ter podatke in mnenje o strokovnem znanju in drugih sposobnostih, ki se zahtevajo za opravljanje sodniške funkcije (v nadaljnjem besedilu: strokovna usposobljenost). Za osebo, ki kandidira za izvolitev v sodniško funkcijo, morajo podatki o strokovni usposobljenosti vsebovati tudi podatke o uspešnosti kandidata v času študija prava, podatke in oceno kandidatovega usposabljanja v času pripravništva ter oceno kandidatovega dela, če je v okviru opravljanja svojega dotedanjega poklica ali dela nastopal pred sodišči, za katera je pristojen personalni svet, če je kandidat že bil sodnik, pa tudi podatke iz osebne evidence sodnika. Sodni svet ima pravico zahtevati vpogled v osebni spis sodniškega pripravnika.

Nepopolne prijave, ki jih ni zavrglo ministrstvo, pristojno za pravosodje, in prijave kandidatov, ki ne izpolnjujejo splošnih in posebnih pogojev za razpisano sodniško mesto, zavrže oziroma zavrne sodni svet s sklepom. Sodni svet lahko v postopku izbire kandidatov zahteva od personalnega sveta, da dopolni obrazložitev mnenja o ustreznosti kandidatov ali da mnenje o ustreznosti kandidatov ponovno oblikuje, in pri tem pridobi ter upošteva še dodatne podatke in dokazila. Sodni svet pri izbiri kandidata ni vezan na mnenje personalnega sveta o ustreznosti kandidata. Sodni svet ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto.

Če sodni svet izbere kandidata, ki še ni izvoljen v sodniško funkcijo, ga je dolžan v skladu z določbami tega zakona predlagati državnemu zboru v izvolitev. Če sodni svet opravi izbiro, predlaga državnemu zboru v izvolitev za vsako razpisano prosto sodniško mesto, za katerega je po opravljenem postopku izbire treba izvoliti sodnika, enega kandidata. Če državni zbor ne izvoli kandidata iz prejšnjega odstavka, sodni svet lahko opravi ponovno izbiro med prijavljenimi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, in ravna v skladu z določbami tega zakona ali pa odloči, da se razpis sodniškega mesta ponovi.

Šteje se, da je z izvolitvijo v sodniško funkcijo sodnik imenovan na razpisano sodniško mesto. Ko sodni svet prejme akt o izvolitvi sodnika, odloči o uvrstitvi sodnika v plačilni razred, ki ustreza razpisanemu sodniškemu mestu.

Če sodni svet izbere na sodniško mesto kandidata, ki je že izvoljen v sodniško funkcijo, ga imenuje na razpisano sodniško mesto in premesti na sodišče, pri katerem je to mesto razpisano. Če gre za višje sodniško mesto, šteje imenovanje za napredovanje na višje sodniško mesto po 24. členu tega zakona. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka odloča o imenovanju kandidata na mesto vrhovnega sodnika in njegovi premestitvi državni zbor na predlog sodnega sveta. Imenovanje na sodniško mesto se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Premestitev se opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju. Ta rok lahko sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča iz posebej utemeljenih razlogov skrajša.

Če je razpis prostega sodniškega mesta neuspešen, je ministrstvo, pristojno za pravosodje, dolžno v roku enega meseca ponoviti razpis.

Sodnik nastopi sodniško službo z dnem, ko pred predsednikom državnega zbora izreče naslednjo prisego: »Prisegam, da bom sodniško funkcijo opravljal-a v skladu z ustavo in zakonom ter sodil-a po svoji vesti in nepristransko.«

Z nastopom sodniške službe pridobi sodnik pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon. Napredovanje zajema napredovanje v plačilnih razredih, napredovanje na višje sodniško mesto in napredovanje na položaj svetnika. O napredovanju v plačilnih razredih in napredovanju na položaj svetnika odloča sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča, po izvedenem postopku ugotavljanja strokovnosti in uspešnosti sodnika. Če je bila pred odločanjem o napredovanju sodnika v višji plačilni razred zahtevana izdelava ocene sodniške službe, se do zaključka postopka izdelave ocene odločanje o napredovanju odloži. Napredovanje na višje sodniško mesto se izvede po določbah 2. oddelka II. poglavja tega zakona.

Zoper odločbo sodnega sveta o premestitvi oziroma imenovanju na sodniško mesto oziroma na položaj svetnika in zoper odločbo glede uvrstitve v plačilni razred se sodnik lahko pritoži v roku osmih dni od njenega prejema. O pritožbi zoper odločbo iz prejšnjega odstavka odloča sodni svet z dvotretjinsko večino glasov vseh članov.

Sodnik napreduje v višji plačilni razred vsaka tri leta v skladu z določbami tega zakona, razen v primeru, ko je za ta čas z oceno sodniškega dela ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, oziroma če tako določa pravnomočna sodba disciplinskega sodišča.

Sodnik lahko napreduje na prvo naslednje višje sodniško mesto (okrožni, višji, vrhovni sodnik). Sodnik lahko napreduje na višje sodniško mesto po drugem napredovanju v višji plačilni razred na istem sodniškem mestu, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Položaj svetnika pridobi višji oziroma vrhovni sodnik pri tretjem napredovanju na tem mestu, če ta zakon ne določa drugače. Položaj svetnika pridobi okrajni ali okrožni sodnik pri prvem napredovanju po dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

Sodni svet se mora pri izbiri kandidatov za sodniško službo in odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ta zakon za ugotovitev, ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe oziroma izpolnjuje pogoje za napredovanje. Kriteriji iz prejšnjega odstavka obvezujejo tudi personalne svete.

Ocena sodniške službe se sestavi ob upoštevanju naslednjih kriterijev: 1. strokovno znanje, pri čemer se upošteva sodnikova strokovna dejavnost, specialistični in podiplomski študij ter dosežen ugled v pravni stroki; 2. delovne sposobnosti, pri čemer se upošteva doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela; 3. sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, pri čemer se upošteva dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi; 4. varovanje ugleda sodnika in sodišča, ki se ugotavlja iz načina vodenja postopkov, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja neodvisnosti, nepristranskosti, zanesljivosti in pokončnosti ter obnašanja v službi in zunaj nje; 5. sposobnost ustnega in pisnega izražanja, kakor izhaja iz spisov obravnavanih zadev, izdelanih odločb in sodnikovega strokovnega delovanja; 6. opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije, pri odpravi in preprečitvi zaostankov, v okviru mentorstva, sodelovanje v zakonodajnih postopkih, pri izobraževanju in strokovnem izpopolnjevanju; 7. odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela; 8. sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na takšno mesto, kakor se kaže v rezultatih dela na področju, ki je sodniku zaupano. Ocena sodniške službe mora vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev iz prejšnjega odstavka.

Za sodnike izdela personalni svet oceno sodniške službe vsakih šest let, pred tem časom pa na zahtevo sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje ali sodnika samega. Za sodnika se v prvih štirih letih opravljanja sodniške službe izdela ocena sodniške službe vsaki dve leti. Ocena sodniške službe se izdela na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena tega zakona. Osebni spis sodnika se vodi v uradu predsednika sodišča, pri katerem sodnik opravlja sodniško službo, za predsednika sodišča pa v uradu predsednika sodišča neposredno višje stopnje. Če je sodnik premeščen na drugo sodišče, se osebni spis prenese v urad predsednika tega sodišča. V osebni spis sodnika se po odredbi predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, personalnega sveta, sodnega sveta ali na zahtevo sodnika vnašajo vsi podatki, pomembni za izdelavo ocene sodniške službe. Z vsebino vsakega vnosa se takoj seznani sodnika, na katerega se spis nanaša. Podatke iz osebnega spisa lahko vpogledajo le osebe in organi iz prejšnjega odstavka, disciplinski tožilec in disciplinsko sodišče prve in druge stopnje zaradi izvajanja pooblastil po tem zakonu in zakonu, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč. Sodnik ima pravico do vpogleda v svoj osebni spis.

Z oceno sodniške službe personalni svet ugotovi, da sodnik: 1. ne ustreza sodniški službi; 2. ne izpolnjuje pogojev za napredovanje; 3. izpolnjuje pogoje za napredovanje; 4. izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

Če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha. Oceno sodniške službe iz prejšnjega odstavka je treba pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev sodnemu svetu.

Če iz ocene izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne more biti imenovan na višje sodniško mesto ali na položaj svetnika in ne more biti uvrščen v višji plačilni razred, dokler ni z oceno ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje. Če po določbah tega zakona ni ovir za napredovanje, oziroma če iz ocene izhaja, da sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje, ga sodni svet v skladu s pogoji tega zakona uvrsti v višji plačilni razred oziroma imenuje na položaj svetnika. Če iz ocene izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, sodnik: – napreduje v plačilni razred, ki je po vrsti naslednji višji od plačilnega razreda, na katerega bi napredoval po 26. členu tega zakona; – lahko napreduje na višje sodniško mesto že po prvem napredovanju v višji plačilni razred, ne glede na določbe 10., 11., 12. in prvega odstavka 27. člena tega zakona; – napreduje na položaj svetnika višjega ali Vrhovnega sodišča Republike Slovenije že pri drugem napredovanju v višji plačilni razred oziroma na položaj svetnika okrajnega ali okrožnega sodišča v skladu s četrtim odstavkom 27. člena tega zakona.

Personalni svet višjega sodišča izdela oceno sodniške službe za okrajne in okrožne sodnike, ki opravljajo sodniško službo na okrajnih in okrožnih sodiščih na njegovem območju in za sodnike, ki so dodeljeni na višje sodišče. Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izdela oceno sodniške službe za višje sodnike in vrhovne sodnike. Za sodnike, ki so dodeljeni na delo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v strokovno službo sodnega sveta, v center za izobraževanje in v ministrstvo, pristojno za pravosodje, izdela oceno personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodelovanju s predstojniki teh organov.

Oceno sodniške službe pošlje personalni svet pisno in zaupno ocenjevanemu sodniku in predsedniku sodišča, na katerem sodnik opravlja sodniško službo, oceno za sodnika, ki je predsednik sodišča, predsedniku sodišča neposredno višje stopnje, za sodnika, ki je dodeljen po 71. členu tega zakona, pa predstojniku organa. Ocenjevani sodnik, predsednik sodišča ali predstojnik organa, ki se z oceno ne strinja, se lahko pritoži v osmih dneh pri personalnem svetu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ko odloča o pritožbi zoper oceno iz prvega odstavka 35. člena tega zakona, personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pritožbo zavrne, oceno spremeni ali pa jo razveljavi in zahteva od personalnega sveta višjega sodišča ponovno izdelavo ocene. O pritožbi zoper oceno iz drugega odstavka 35. člena tega zakona odloča personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z večino glasov vseh članov. Po ponovni obravnavi ocene personalni svet oceno spremeni ali pa pritožbo zavrne.

Sodnik se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti. Sodnik ne sme ovirati delovanja sodišča zaradi uveljavljanja svojih pravic.

Sodnik je dolžan ohraniti zase vse, kar je v okviru opravljanja službe zvedel o strankah in njihovih pravnih in dejanskih razmerjih, ter varovati tajnost vseh podatkov, do katerih javnost nima dostopa. Sodnik se ne sme v javnosti vnaprej izražati o pravnih in dejanskih vprašanjih, ki so predmet zadeve, o katerih še ni pravnomočno odločeno, oziroma zadeve, v kateri je vloženo kakšno izredno pravno sredstvo.

Sodnik ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi s svojo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi s sodnikovo službo njegov zakonec in drugi družinski člani, sorodniki in druge osebe, ki živijo s sodnikom v skupnem gospodinjstvu.

Če je sodnik izvoljen za predsednika republike, poslanca državnega zbora, sodnika ustavnega sodišča, sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo, predsednika vlade, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika, imenovan za ministra ali predsednika, namestnika predsednika oziroma člana komisije za preprečevanje korupcije, mu sodniška funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz sodniške službe mirujejo. Določba prvega odstavka tega člena se uporablja tudi, če je sodnik izvoljen za poslanca evropskega parlamenta, evropskega varuha človekovih pravic, imenovan za člana Evropske komisije ali za člana mednarodne civilne misije.

Sodnik ne sme opravljati odvetniških ali notarskih poslov oziroma gospodarske ali druge pridobitne dejavnosti. Sodnik ne sme opravljati poslovodskih poslov in ne sme biti član upravnega ali nadzornega odbora gospodarske družbe ali druge pravne osebe, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo.

Sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski. Sodnik sme opravljati pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna ali druga podobna dela v pravni stroki, če s tem ni ovirano opravljanje sodniške službe. Za opravljanje del iz prejšnjega odstavka ali drugih del, ki jih sodnik lahko opravlja poleg sodniške službe, sodnik ne sme skleniti delovnega razmerja.

O sprejemu dela, ki ga sodnik lahko opravlja poleg sodniške službe, mora sodnik predhodno pisno obvestiti predsednika sodišča, predsednik sodišča pa predsednika neposredno višjega sodišča. Če predsednik sodišča meni, da gre za delo, ki ga sodnik po določbah tega zakona ne sme opravljati, predlaga sodnemu svetu, da odloči o nezdružljivosti dela s sodniško funkcijo, in o tem obvesti sodnika. Če sodni svet odloči, da je delo nezdružljivo s sodniško funkcijo, ga sodniku prepove sprejeti.

Mentorske zadolžitve v skladu z zakonom, ki ureja pravniški državni izpit in izobraževanje za sodniško službo, so sestavni del sodniške dolžnosti. Za opravljanje mentorskih zadolžitev sodniku pripada dodatek k plači.

Sodnik ima pravico do plače, ki ustreza sodniškemu mestu oziroma položaju, na katerega je imenovan. Sodniška plača se v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primeru, ki ga določa ta zakon. Sodniki so razvrščeni v tri plačilne skupine, znotraj katerih so določeni plačilni razredi, ki so izraženi v koeficientih. V prvi plačilni skupini so okrajni in okrožni sodniki ter svetniki okrajnih sodišč. V drugi plačilni skupini so svetniki okrožnih sodišč, višji sodniki in svetniki višjih sodišč. V tretji plačilni skupini so vrhovni sodniki in svetniki vrhovnega sodišča.

Osnova za obračun sodniške plače je enaka osnovi za obračun plače poslanca. Osnova iz prejšnjega odstavka se glede na proračunske možnosti zniža za odstotek, ki ga določi državni zbor za plače poslancev, in se usklajuje na enak način, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev državnega zbora.

Sodniška plača se določi tako, da se osnova iz prejšnjega člena pomnoži s koeficientom plačilnega razreda in poveča za sodniški dodatek zaradi nezdružljivosti sodniške funkcije (v nadaljnjem besedilu: sodniški dodatek), skupni znesek pa poveča za odstotek za delovno dobo. Sodniški dodatek znaša 50%. Sodniška plača se poveča za 0,5% za vsako začeto leto delovne dobe, vendar največ za 20%. Odstotek 0,5% se za sodnice, ki imajo več kot petindvajset let delovne dobe, poveča še za 0,25% za vsako začeto leto nad petindvajset let. Sodnikom, ki opravljajo dežurno preiskovalno službo, pripada poseben dodatek za delo, ki se po veljavnih predpisih šteje kot poseben delovni pogoj. Dodatek se obračuna na način, ki je določen za zagotavljanje sredstev za dodatke v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden, organom, ki se financirajo iz proračuna Republike Slovenije. Sodnikom, ki sodelujejo v programu reševanja zaostankov, za katerega so zagotovljena dodatna finančna sredstva po določbi petega odstavka 60. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 – ZPP, 38/99, 28/2000 in 26/2001 – PZ), pripada iz teh sredstev dodatek k sodniški plači v višini 20% mesečno za vsak mesec sodelovanja, v katerem presežejo pričakovani obseg dela najmanj za eno petino, pod pogojem, da tako preseganje dosegajo v celotnem času sodelovanja oziroma najmanj eno leto, če je ta čas daljši. Dodatki se obračunajo na sodniško plačo brez upoštevanja dodatka na delovno dobo in dodatka na vodstveno funkcijo, z upoštevanjem dejanskega trajanja manj ugodnega delovnega časa. O izplačilu dodatkov odloča predsednik sodišča, pri katerem se izvaja program. Dodatek iz petega odstavka tega člena se obračunava in izplačuje po preteku sodelovanja v programu oziroma najmanj enkrat letno.

Okrajni sodnik se ob izvolitvi uvrsti v plačilni razred 2 in je lahko uvrščen največ v plačilni razred 2,73. Okrožni sodnik se ob izvolitvi uvrsti v plačilni razred 2,25. Višji ali vrhovni sodnik se ob izvolitvi uvrsti v prvi plačilni razred druge oziroma v prvi plačilni razred tretje plačilne skupine. Okrajnega, okrožnega, višjega ali vrhovnega sodnika lahko sodni svet ob izvolitvi uvrsti iz posebej utemeljenih razlogov v višji plačilni razred. Posebej utemeljeni razlogi iz prejšnjega odstavka so podani, kadar je kandidat pred izvolitvijo dalj časa opravljal pravno delo in si je s svojim delom pridobil visok strokovni ugled.

Sodnika uvrsti v plačilni razred sodni svet. Če je uvrstitev v plačilni razred povezana z imenovanjem na višje sodniško mesto oziroma na položaj svetnika, je uvrstitev v plačilni razred sestavni del odločbe o imenovanju. Uvrstitve v plačilni razred se ne objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije.

Sodniška plača, določena po določbah tega poglavja, se lahko zmanjša le na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je sodnik začasno odstranjen iz sodniške službe ali je zoper njega odrejen pripor.

Sodnik ima pravico do nadomestila plače v višini plače za čas letnega dopusta, izrednega plačanega dopusta in za prvih trideset dni zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za sodnike, če ni z zakonom drugače določeno. Sodniška služba se šteje v delovno dobo.

Sodnik ima pravico do drugih osebnih prejemkov in povračil: 1. povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, 2. regresa za prehrano med delom, 3. regresa za letni dopust, 4. nadomestila za ločeno življenje, 5. povračila stroškov prevoza ob dela prostih dneh iz kraja, kjer ima službeno stanovanje, do kraja stalnega prebivališča in nazaj, 6. povračila stroškov selitve iz kraja stalnega prebivališča v kraj, kjer ima službeno stanovanje, in nazaj, 7. povračila stroškov za izobraževanje, 8. jubilejne nagrade, 9. odpravnine ob odhodu v pokoj.

Prejemki in povračila iz prejšnjih dveh členov se izplačujejo po predpisih, ki veljajo za poslance državnega zbora, če s tem zakonom ni drugače določeno. Izplačilo prejemkov in povračil, do katerih je sodnik upravičen, odobri predsednik sodišča.

Sodnik ima pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot trideset delovnih dni. Sodnik ima pravico do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih razlogov. Če sodnik kandidira za poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico do izrednega neplačanega dopusta za pripravo na volitve v trajanju trideset delovnih dni. V drugih izjemnih primerih se lahko sodniku odobri izredni neplačani dopust do trideset dni v koledarskem letu. Merila za trajanje dopusta ter primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi minister, pristojen za pravosodje, v soglasju s sodnim svetom.

Sodnik mora poskrbeti, da izkoristi letni dopust tako, da ne bo ovirano opravljanje sodniške službe. Večji del letnega dopusta izkoristi sodnik v času sodnih počitnic, razen v primeru, kadar po letnem razporedu opravlja sodniško službo v nujnih zadevah. Sodnik napove čas izrabe večjega dela letnega dopusta najkasneje do 31. maja za tekoče leto, o spremembi časa izrabe pa pravočasno obvesti predsednika sodišča. Če bi bilo zaradi napovedane izrabe ali spremembe izrabe letnega dopusta občutno ovirano redno izvajanje sodne oblasti, predsednik sodišča ne ugodi napovedani izrabi ali spremembi izrabe letnega dopusta. Proti odločitvi predsednika sodišča se sodnik lahko pritoži v treh dneh. O pritožbi okrajnega, okrožnega in višjega sodnika odloči personalni svet višjega sodišča, o pritožbi vrhovnega sodnika pa personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve.

Izredni dopust sodnika odobri predsednik sodišča, za predsednika sodišča predsednik neposredno višjega sodišča, za predsednika vrhovnega sodišča pa predsednik sodnega sveta. Če predsednik sodišča zavrne zahtevo za odobritev izrednega dopusta, ima sodnik pravico, da se zoper odločitev v roku petih dni pritoži. O pritožbi odloči personalni svet, ki je pristojen po četrtem odstavku prejšnjega člena.

Sodniku pripada službeno oblačilo, to je sodniška toga. Vrste službenih oblačil za sodnike na posameznih sodniških mestih oziroma položajih in način nošenja predpiše minister, pristojen za pravosodje.

Sodniške štipendije se pod pogoji tega zakona podeljujejo sodnikom za podiplomski študij prava ter za specialistični študij prava v državi ali v tujini oziroma za strokovno usposabljanje na kakšnem drugem strokovnem področju, ki je povezano s sodniškim delom. Sodniška štipendija predstavlja povračilo stroškov izobraževanja, vključno z nabavo potrebne strokovne literature, če mora sodnik v času izobraževanja bivati zunaj svojega stalnega prebivališča, pa tudi povračilo stroškov bivanja. Sredstva za sodniške štipendije se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije v okviru sredstev ministrstva, pristojnega za pravosodje.

Štipendije se podeljujejo na podlagi razpisa ministrstva, pristojnega za pravosodje, ki zbere prijave in jih s svojim mnenjem posreduje sodnemu svetu. Sodni svet odloči, katerim najboljšim kandidatom se glede na letna razpoložljiva sredstva za štipendije dodelijo štipendije. Pred odločitvijo sodni svet pridobi mnenje predsednika sodišča, na katerem kandidat opravlja sodniško funkcijo, če gre za predsednika sodišča, pa predsednika sodišča neposredno višje stopnje. Postopek in pogoje za podelitev štipendij predpiše minister, pristojen za pravosodje. Če izobraževanje zahteva sodnikovo odsotnost, ima sodnik, ki mu je štipendija podeljena, pravico do odsotnosti s pravico do nadomestila plače v višini plače, vendar največ trideset dni v koledarskem letu. O odsotnosti odloča predsednik sodišča, za predsednika sodišča predsednik neposredno višjega sodišča, za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pa predsednik sodnega sveta. Če predsednik sodišča zavrne zahtevo za odobritev odsotnosti, ima sodnik pravico, da se zoper odločitev v osmih dneh pritoži. O pritožbi odloča personalni svet, ki je pristojen po četrtem odstavku 59. člena tega zakona.

Sodnik ima pravico do udeležbe v izobraževalnih oblikah, na posvetovanjih ali na drugih srečanjih pravnih strokovnjakov. V primerih iz prejšnjega odstavka ima sodnik pravico biti odsoten v času, ki je potreben za udeležbo, s pravico do nadomestila v višini plače in povračila stroškov po določbah tega zakona. O udeležbi sodnika odloči na podlagi prijav sodnikov predsednik sodišča, ki mora skrbeti, da se sodniki z določenega pravnega področja enakomerno izmenjavajo v udeležbi izobraževalnih ali posvetovalnih oblik iz prvega odstavka tega člena.

Pravico do odsotnosti po določbi četrtega odstavka 63. člena tega zakona s pravico do nadomestila v višini plače ima tudi sodnik, ki se na svoje stroške izobražuje na podiplomskem študiju prava ali v drugih oblikah usposabljanja po določbi prvega odstavka 62. člena tega zakona.

Sodnika se lahko na skupni predlog predsednikov obeh pristojnih sodišč po njegovi vnaprejšnji pisni privolitvi premesti na drugo sodišče istega ali nižjega položaja in pristojnosti. Izjemoma je lahko sodnik premeščen na drugo sodišče brez njegove privolitve: 1. če se odpravi sodišče, v katerem sodnik opravlja sodniško službo; 2. če se bistveno za daljši čas zmanjša obseg dela sodišča, v katerem sodnik opravlja sodniško službo; 3. če se spremeni organizacija sodišč; 4. v drugih primerih, ko zakon tako določa. V primerih iz prejšnjega odstavka je treba sodniku zagotoviti enako sodniško mesto in enak plačilni razred, ki ga je imel pred premestitvijo. Če to ni mogoče, se sodnika premesti na drugo sodišče, ima pa pravico zadržati svoj prejšnji sodniški položaj kot naziv in svoj prejšnji plačilni razred, če sta bila višja, in pravico do napredovanja, kot jo je imel pred premestitvijo. O premestitvi sodnika po določbah prejšnjih odstavkov odloča oziroma jo, v primeru izrečenega disciplinskega sklepa, izvede sodni svet brez razpisa. Šteje se, da je s premestitvijo sodnik imenovan na sodniško mesto pri sodišču, na katerega je premeščen. O vseh drugih premestitvah sodni svet odloča na podlagi razpisa.

Sodnik je lahko dodeljen, da opravlja sodniško službo na drugem sodišču istega ali nižjega položaja, za polni delovni čas ali za del polnega delovnega časa: – največ za čas šestih mesecev, če je to potrebno, da se omogoči redno izvajanje sodne oblasti pri sodišču, – največ za čas enega leta, če je to potrebno, da se odpravijo zaostanki pri delu sodišča, – največ za čas dveh let, če na sodišču, na katerega je imenovan, zaradi začasno zmanjšanega pripada zadev, ne more dosegati pričakovanega obsega dela. O dodelitvi odloča sodni svet na skupni predlog predsednikov obeh pristojnih sodišč po vnaprejšnji pisni privolitvi sodnika.

Iz razlogov po prvem odstavku prejšnjega člena je lahko sodnik, tudi brez svoje privolitve, dodeljen za opravljanje sodniške službe na drugo sodišče za čas največ šestih mesecev. Ponovna dodelitev ni možna pred potekom enega leta od izteka prejšnje dodelitve. Za dodelitev se smiselno uporabljajo določbe prvega odstavka prejšnjega člena. O dodelitvi odloči predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na predlog predsednika sodišča, na katero bo sodnik dodeljen, če to ni mogoče, pa na predlog predsednika sodišča višje stopnje. Zoper odločitev se dodeljeni sodnik lahko pritoži v treh dneh od prejema odločbe. O pritožbi, ki ne zadrži izvršitve odločitve, odloči sodni svet v petnajstih dneh.

Dodelitev po 67., 68., 69. in 71. členu tega zakona ne posega v sodnikov položaj in sodnikovo plačo, ki ju ima sodnik na mestu, na katerega je imenovan, razen če ta zakon določa drugače. Že dodeljene zadeve, ki so določene kot zaostanek, se sodniku, dodeljenem po 67., 68. in 69. členu tega zakona dodelijo na novo, ob upoštevanju načela zakonitega sodnika.

Sodnik je lahko dodeljen na delo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, višje sodišče, v strokovno službo sodnega sveta, v center za izobraževanje v pravosodju ali za opravljanje zahtevnejših strokovnih del na ministrstvo, pristojno za pravosodje. Poziv k prijavam za dodelitev in predviden čas dodelitve objavi ministrstvo, pristojno za pravosodje, v petnajstih dneh od prejema predloga predstojnika organa iz prejšnjega odstavka. O dodelitvi odloča sodni svet na predlog predstojnika organa, kateremu bo sodnik dodeljen. Sodni svet pred odločitvijo pridobi pisno privolitev sodnika in mnenje predsednika sodišča, kjer sodnik opravlja sodniško službo. Prijava sodnika na poziv k prijavam za dodelitev šteje za pisno privolitev iz tretjega odstavka 4. člena tega zakona. Dodelitev lahko traja največ tri leta, in se lahko s soglasjem dodeljenega sodnika ponovi. V času dodelitve ima dodeljeni sodnik pravico do napredovanja na višje sodniško mesto oziroma položaj oziroma višji plačilni razred v skladu s tem zakonom, razen če ta zakon določa drugače.

Če se na poziv iz drugega odstavka prejšnjega člena ne prijavi nihče ali ni izbran noben kandidat, razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje, prosto sodniško mesto za sodnika, ki bo takoj po izvolitvi dodeljen na podlagi prejšnjega člena, če tako skupaj predlagata predsednika sodišča, na katero bo sodnik imenovan, in predstojnik organa iz prvega odstavka prejšnjega člena, kateremu bo sodnik dodeljen. Prosto sodniško mesto se razpiše v petnajstih dneh od prejema skupnega predloga. Prijava kandidata na tako sodniško mesto šteje za pisno privolitev iz tretjega odstavka 4. člena tega zakona. V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da je sodnik z izvolitvijo dodeljen za čas, ki je bil naveden v razpisu.

Osebni spis za sodnika, dodeljenega po 71. členu tega zakona, se vodi v uradu oziroma kabinetu predstojnika organa, kateremu je dodeljen. Pooblastila iz tega zakona v razmerju do sodnika, dodeljenega po 71. členu tega zakona, izvršujeta predstojnik organa, kateremu je sodnik dodeljen, in personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, za sodnike, dodeljene na višje sodišče, pa personalni svet višjega sodišča.

Sodnik, ki je dodeljen na višje sodišče ali Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v strokovno službo sodnega sveta ali center za izobraževanje v pravosodju, je lahko v tem času v celoti ali deloma oproščen opravljanja sodniške službe. O oprostitvi opravljanja sodniške službe odloča sodni svet. Sodnik, ki je dodeljen na Ustavno sodišče Republike Slovenije ali za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog na ministrstvo, pristojno za pravosodje, obdrži pravico uporabljati naziv sodnik, vendar ne more hkrati opravljati sodniške službe in mu vse druge pravice in obveznosti iz sodniške službe mirujejo. Sodniku iz prejšnjega odstavka pripada najmanj takšna plača, kot bi jo prejemal, če bi opravljal sodniško službo, varovane pa so tudi vse njegove pravice do napredovanja na višje sodniško mesto oziroma položaj oziroma višji plačilni razred po izteku dodelitve.

Za potrebe izvajanja tega zakona ministrstvo, pristojno za pravosodje, vodi osebno evidenco sodnikov, ki zajema naslednje podatke: 1. osebne podatke, 2. odločbe o izvolitvi in imenovanju sodnika, 3. podatke o uspešnosti v času študija, 4. podatke o sodniškem pripravništvu, 5. ocene sodniške službe in podatke o učinkovitosti sodnikovega dela, 6. evidenco napredovanj, 7. disciplinske sklepe, 8. podatke o vloženih nadzorstvenih pritožbah. Osebni podatki zajemajo podatke o imenu in priimku, datumu rojstva, stalnem prebivališču, šolanju, izobraževanju in znanju tujih jezikov. Podatki iz osebne evidence so tajni, razen podatkov iz 2. in 6. točke prvega odstavka tega člena. Organi, ki so pristojni sprejemati odločitve, o katerih se po določbi prvega odstavka tega člena vodi osebna evidenca, so dolžni posredovati podatke ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, če podatki niso javno dostopni. Predsedniki sodišč so dolžni ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, dvakrat letno posredovati podatke o obsegu sodnikovega dela, ki jih ministrstvo lahko uporablja za oblikovanje predloga za določitev števila sodniških mest in določitev števila sodnega osebja, za vodenje sodne statistike ter druge naloge pravosodne uprave, ki jih določa zakon. Pravico do vpogleda v podatke osebne evidence ima sodnik, na katerega se podatki nanašajo, sodni svet, pristojni personalni svet, disciplinsko sodišče, disciplinski tožilec in predsednik sodišča zaradi izvajanja pooblastil po tem zakonu in zakonu, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč.

Podatki iz 1., 5. in 7. točke prvega odstavka prejšnjega člena se pošiljajo in vračajo v zapečateni pisemski ovojnici z oznako »zaupno«.

Sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu: 1. z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti; 2. če izgubi državljanstvo Republike Slovenije; 3. če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe; 4. če se odpove sodniški službi s pisno vlogo, ki se pošlje sodnemu svetu po predsedniku sodišča; 5. če se odpravi sodišče in sodniku ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje z opravljanjem sodniške službe v drugem sodišču; 6. če sodnik sprejeme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja delo, ki ni združljivo s sodniško funkcijo (41. člen, tretji odstavek 42. člena in tretji odstavek 43. člena); 7. če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen); 8. če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije. Šteje se, da je razlog iz 1. točke prejšnjega odstavka nastopil z iztekom leta, v katerem je sodnik dosegel starostno mejo za upokojitev, razlog iz 2., 3. in 8. točke prejšnjega odstavka z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa, razlog iz 5. točke prejšnjega odstavka z dnem prenehanja dela sodišča, razlog iz 7. točke prejšnjega odstavka pa z dnem, ko sodni svet potrdi oceno. Sodniška funkcija iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena preneha šestdeseti dan po prispetju sodnikove odpovedi na sodni svet, iz razloga po 6. točki prvega odstavka tega člena pa z dnem nastopa funkcije oziroma dela, ki ni združljivo s sodniško funkcijo.

S prenehanjem sodniške funkcije iz razloga po 3. ali 5. točki prvega odstavka prejšnjega člena pridobi sodnik pravico do predčasne upokojitve, če izpolnjuje pogoje, ki jih za predčasno upokojitev določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

O nastopu razlogov iz prvega odstavka 74. člena tega zakona obvesti predsednik sodišča sodni svet, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške funkcije.

Če sodnik naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo sodniške funkcije, mora sodišče pravnomočno obsodilno sodbo poslati sodnemu svetu. Sodni svet je v primeru iz prejšnjega odstavka dolžan brez odlašanja obvestiti državni zbor, ki sodnika razreši.

Če je sodnik obsojen zaradi kaznivega dejanja na zaporno kazen, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati sodnemu svetu. Če je sodnik obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja na zaporno kazen, ki je daljša od šestih mesecev, sodni svet predlaga državnemu zboru, da sodnika razreši, o ostalih sodbah, s katerimi je sodnik obsojen za kaznivo dejanje, pa sodni svet državni zbor le obvesti. Če je sodnik obsojen zaradi kaznivega dejanja na zaporno kazen, ki je krajša od šestih mesecev ali na neprostostno kazen, sodni svet predlaga državnemu zboru, da sodnika razreši, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je osebnostno neprimeren za opravljanje sodniške funkcije.

Oseba, ki ji je prenehala sodniška funkcija iz razloga 7. točke prvega odstavka 74. člena tega zakona, oziroma oseba, ki je bila razrešena po določbah tega zakona, ne more kandidirati za izvolitev v sodniško funkcijo.

Službeni nadzor sodnikovega dela opravlja predsednik sodišča in neposredno višje sodišče. Neposredno višje sodišče opravlja nadzor po sodnikih, ki jih glede na delovno področje določi predsednik tega sodišča izmed sodnikov, ki so z letnim razporedom dela določeni za službeni nadzor. Službeni nadzor obsega vse ukrepe, ki so potrebni za ugotavljanje izpolnjevanja sodniških dolžnosti po zakonu in sodnem redu ter za odpravljanje vzrokov za neustrezen obseg, kakovost in strokovnost dela ter zaostanke pri delu. V okviru službenega nadzora se lahko pregledujejo spisi vseh sodniku dodeljenih zadev in zadev, v katerih je že bilo pravnomočno odločeno, pridobijo in analizirajo podatki o sodnikovem delu in opravi razgovor s sodnikom. Pri službenem nadzoru se sodniku lahko izreče opozorilo in določi obdobje, po katerem bo službeni nadzor ponovljen. Če se pri službenem nadzoru ali v zvezi z nadzorstveno pritožbo ugotovi, da je ogrožena ali kršena pravica do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, se sodniku lahko odredi prednostno reševanje zadeve in določi rok, v katerem mora sodnik poročati o posameznih dejanjih v postopku. V okviru službenega nadzora ni dovoljeno posegati v neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške funkcije.

Predsednik sodišča opravi službeni nadzor glede na lastne ugotovitve o sodnikovem delu ali na pobudo varuha človekovih pravic, obvezno pa na predlog predsednika neposredno višjega sodišča ali predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ministra, pristojnega za pravosodje, pristojnega personalnega sveta in sodnega sveta. Neposredno višje sodišče opravi službeni nadzor glede na lastne ugotovitve o delu sodišča in o delu posameznih sodnikov v okviru odločanja o pravnih sredstvih ali na predlog predsednika sodišča ali predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ministra, pristojnega za pravosodje, pristojnega personalnega sveta in sodnega sveta. Na zahtevo predsednika sodišča dokončno odloči o utemeljenosti predloga za službeni nadzor sodni svet.

O ugotovitvah in ukrepih službenega nadzora se sestavi zapisnik, ki se vroči pobudniku oziroma predlagatelju, sodniku, predsedniku sodišča, če nadzor opravi neposredno višje sodišče in pristojnemu personalnemu svetu ter shrani v sodnikovem osebnem spisu. Sodnik, ki ne soglaša z ugotovitvami in ukrepi pri službenem nadzoru, lahko zahteva oceno sodniške službe v obsegu, ki ga je zajel službeni nadzor.

Sodniku ni mogoče izreči disciplinske sankcije, razen ob pogojih in po postopku, ki je predpisan v tem zakonu. Disciplinski postopek je hiter. Kazenska odgovornost in odgovornost za prekršek ne izključujeta disciplinske odgovornosti sodnika. V okviru disciplinskega postopka ni dovoljeno posegati v neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške funkcije.

Sodniku, ki je z naklepom ali iz malomarnosti kršil sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljal sodniško službo, se lahko izreče disciplinska sankcija. Dejanja, ki pomenijo kršitev sodniške dolžnosti oziroma neredno opravljanje sodniške službe, so zlasti: 1. dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju sodniške funkcije; 2. neizpolnitev ali neupravičena odklonitev izvršitve sodniške dolžnosti; 3. nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno opravljanje sodniške službe; 4. nezakonito ali nesmotrno razpolaganje s sredstvi; 5. izdajanje uradne ali druge tajnosti, določene z zakonom ali sodnim redom; 6. zloraba položaja ali prekoračitev uradnih pooblastil; 7. zloraba pravice do odsotnosti z dela; 8. nedoseganje pričakovanih rezultatov dela več kot tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov; 9. kršitev z zakonom in sodnim redom določenega vrstnega reda oziroma prednostnega obravnavanja zadev; 10. opravljanje funkcij, dela ali dejavnosti, ki so po ustavi in zakonu nezdružljive s sodniško funkcijo; 11. opustitev obvestila predsedniku sodišča o sprejemu dela zaradi ocene nezdružljivosti s sodniško funkcijo; 12. opustitev sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev sodnika ali nadaljevanje dela v zadevi, v kateri obstaja izločitveni razlog; 13. vnaprejšnje javno izražanje v sodni zadevi, o kateri še ni pravnomočno odločeno oziroma v kateri je vloženo izredno pravno sredstvo; 14. vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica; 15. neprimerno, nedostojno ali žaljivo obnašanje ali izražanje do posameznikov, državnih organov ter pravnih oseb v zvezi z opravljanjem sodniške službe ali zunaj nje; 16. oviranje delovanja sodišča zaradi uveljavljanja lastnih pravic; 17. sprejemanje daril ali drugih koristi v zvezi s sodniško službo; 18. nepredložitev ali nepravočasna predložitev podatkov o premoženjskem stanju; 19. kršitev ali opustitev mentorskih zadolžitev; 20. nespoštovanje izdanih odločb o premestiti ali dodelitvi sodnika; 21. onemogočanje ali oviranje izvajanja določb zakona o službenem nadzoru sodnikovega dela in o nadzorstvenih pritožbah; 22. poslovanje s strankami, njihovimi pooblaščenci in drugimi osebami v nasprotju z določbami sodnega reda; 23. neupoštevanje ukrepov za redno in učinkovito izvajanje sodne oblasti; 24. kršitev ali opustitev ukrepov po programu za reševanje zaostanka pri sodišču; 25. neizpolnjevanje dolžnosti strokovnega izobraževanja; 26. kršitev predpisov o varstvu pri delu; 27. kršitev določb sodnega reda o uporabi službenega oblačila. Težjo disciplinsko kršitev iz petega odstavka 83. člena tega zakona predstavljajo dejanja po 1., 2., 3., 5., 6., 8., 10., 12., 13., 17., 18., 20., 21., 23. in 24. točki prejšnjega odstavka. Če sodni svet predlaga državnemu zboru razrešitev sodnika po drugem ali tretjem odstavku 78. člena tega zakona, pa ga državni zbor ne razreši, sodni svet poda pobudo za uvedbo disciplinskega postopka.

Disciplinske sankcije po tem zakonu so: 1. pisni opomin; 2. ustavitev napredovanja; 3. znižanje plače; 4. premestitev na drugo sodišče; 5. prenehanje sodniške funkcije.

Pisni opomin pomeni formalno grajo sodniku za disciplinsko kršitev, ki jo disciplinsko sodišče oceni kot lažjo, in se lahko izreče, če sodniku še ni bila izrečena disciplinska sankcija. Ustavitev napredovanja se izreče za čas največ treh let. Znižanje plače se izreče do višine 20% za čas do enega leta. Premestitev na drugo sodišče za eno stopnjo nižjega položaja ali na drugo sodišče enakega položaja v drugem kraju, se lahko izreče za čas od šestih mesecev do treh let. Te sankcije ni mogoče izreči vrhovnemu sodniku. Prenehanje sodniške funkcije se izreče sodniku, če zaradi težje disciplinske kršitve ni več primeren za opravljanje sodniške funkcije. Pravnomočen sklep o izrečeni disciplinski sankciji se pošlje predsedniku sodišča, ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, in sodnemu svetu, ki je pristojen za izvršitev disciplinske sankcije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena.

Disciplinskega postopka zoper sodnika ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve. Zastaralni rok začne teči s prenehanjem ravnanja ali opustitve, ki pomenita disciplinsko kršitev. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, se lahko uvede disciplinski postopek zoper sodnika, ki je bil pravnomočno obsojen, najkasneje v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske obsodilne odločbe. Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje pristojnega organa za pregon sodnika zaradi storjene disciplinske kršitve. Zastaranje se pretrga tudi, če sodnik v času, ko teče zastaralni rok, stori novo disciplinsko kršitev. Disciplinski pregon zastara v vsakem primeru, ko pretečejo štiri leta od storitve disciplinske kršitve. Izvršitev izrečene disciplinske sankcije zastara v šestih mesecih od pravnomočnosti sklepa.

Kolikor ta zakon nima posebnih določb, se za disciplinsko odgovornost sodnikov smiselno uporabljajo določbe 11., 12., 13., 14. člena, prvega in drugega odstavka 15. člena, 16., 17., 18., 20. in 21. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek in 23/99).

Če je zoper sodnika uveden kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja z zlorabo sodniške funkcije, mora predsednik vrhovnega sodišča sodniku izreči začasno odstranitev iz sodniške službe (v nadaljnjem besedilu: suspenz). Če je zoper sodnika uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, zaradi katere je sodnik lahko razrešen, predsednik vrhovnega sodišča lahko izreče suspenz. O suspenzu predsednika vrhovnega sodišča iz sodniške službe v primerih iz prejšnjih odstavkov odloči sodni svet.

Zoper odločitev o suspenzu, ki mora biti obrazložena, se sodnik lahko pritoži v petnajstih dneh od prejema odločbe na sodni svet, predsednik vrhovnega sodišča pa na državni zbor. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Suspenz traja do dokončne odločitve pristojnega organa o razrešitvi sodnika. Če se postopek pred kazenskim sodiščem konča tako, da ni podlage za razrešitev sodnika po tem zakonu, suspenz preneha z dnem izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, z dnem pravnomočnosti take odločbe pa se odpravi skupaj z vsemi njegovimi posledicami. V primeru iz četrtega odstavka 91. člena tega zakona traja suspenz najdalj do dokončne odločitve pristojnega organa v disciplinskem postopku.

V času suspenza prejema sodnik nadomestilo plače, ki je enako polovici plače, ki bi jo prejemal sodnik, če bi delal.

Kadar je za odreditev pripora oziroma za začetek kazenskega postopka zoper sodnika potrebno dovoljenje državnega zbora, pristojno sodišče o tem, da je vložilo zahtevo za dovoljenje, obvesti sodni svet in ministrstvo, pristojno za pravosodje. Državni zbor odloči o dovoljenju po pridobitvi mnenja sodnega sveta.

Sodišče, ki odredi pripor zoper sodnika, mora o tem nemudoma obvestiti predsednika sodišča, v katerem opravlja sodnik sodniško službo, sodni svet ter ministrstvo, pristojno za pravosodje. Sodnik, ki je v priporu, ima pravico do nadomestila plače v enaki višini kot sodnik, ki je v suspenzu, če preživlja družino, sicer pa le v višini ene tretjine plače. Zakon o sodniški službi – ZSS (Uradni list RS, št. 19/94) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Sodniki, ki ob uveljavitvi tega zakona opravljajo sodniško funkcijo na rednih sodiščih in sodiščih združenega dela, imajo pravico pred iztekom svojega mandata prijaviti kandidaturo za sodniško mesto, ki ga zasedajo, za izvolitev v sodniško funkcijo po določbah tega zakona. Kandidaturo prijavijo ministrstvu, pristojnem za pravosodje. V primeru iz prejšnjega odstavka se šteje, da se sodnik odpove svojemu mandatu, zaradi česar se njegovo sodniško mesto šteje za prosto in ga mora ministrstvo, pristojno za pravosodje, razpisati v petnajstih dneh po prejemu kandidature sodnika, ki mora vsebovati vse sestavine, ki se po določbah tega zakona zahtevajo za prijavo na prosto sodniško mesto. Sodniku iz prvega odstavka tega člena preneha sedanji mandat z dnem, ko državni zbor izvoli sodnika na podlagi razpisnega postopka iz prejšnjega odstavka. Sodnik iz prvega odstavka tega člena, ki ni bil izvoljen v trajno sodniško funkcijo, ima pravice, ki so jih dosedanji predpisi določali za sodnike, ki niso bili ponovno izvoljeni. Pravica iz prvega in tretjega odstavka tega člena gre tudi sodnikom, ki ob uveljavitvi tega zakona opravljajo funkcijo predsednika sodišča, s tem da prijavijo kandidaturo za izvolitev v sodniško funkcijo po določbah tega zakona.

Sodniki iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki ne kandidirajo za izvolitev v trajno sodniško funkcijo in do 1. januarja 1995 dopolnijo petintrideset let (moški) oziroma trideset let (ženske) pokojninske dobe, lahko uveljavljajo pravico do pokojnine s polno pokojninsko dobo, ne glede na pogoje, ki so določeni za pridobitev pokojnine po splošnih predpisih. Sredstva za razliko med pokojnino po splošnih predpisih in po tem zakonu se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

Prosta sodniška mesta sodnikov iz tretjega odstavka 8. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91) in sodnikov, ki po določbi prvega in drugega odstavka 8. člena tega ustavnega zakona nadaljujejo mandat, se razpišejo pet mesecev pred iztekom mandata sodnikov.

Za sodnike iz prvega odstavka 101. člena tega zakona in prejšnjega člena, ki prijavijo kandidaturo na razpisano prosto sodniško mesto, zahteva sodni svet izdelavo ocene sodniškega dela. Ocena sodniškega dela je sestavni del prijave sodnika. Ocena po prejšnjem odstavku je strokovna ocena sodniškega dela, ki jo za sodnike sodišč prve stopnje izdelajo pristojna višja sodišča, za sodnike višjih sodišč vrhovno sodišče, za sodnike vrhovnega sodišča pa to sodišče na občni seji. Strokovni oceni, ki se izdela po kriterijih iz 29. člena tega zakona, je treba priložiti poročila o opravljenih inštruktažnih pregledih, ki so jih opravila pristojna sodišča in se nanašajo na delo sodnika. Sodišča iz prejšnjega odstavka morajo predložiti sodnemu svetu oceno sodniškega dela v petnajstih dneh od zahteve. Do uveljavitve zakona, ki bo urejal pristojnost in organizacijo delovnih in socialnih sodišč, izdela oceno sodniškega dela za sodnike Sodišča združenega dela Republike Slovenije to sodišče na občni seji. Če se na sodniško mesto, ki je razpisano po drugem odstavku 101. člena ali 103. členu tega zakona, prijavi kot edini kandidat sodnik iz prvega odstavka tega člena in je ocena sodniškega dela iz drugega odstavka tega člena pozitivna, ga je sodni svet dolžan izbrati. Z opravljanjem sodniške službe po določbah tega zakona je izenačeno opravljanje sodniške funkcije po dosedanjih predpisih, opravljanje funkcije državnega tožilca, sodnika za prekrške in javnega pravobranilca, poklic odvetnika, delo pravnega strokovnjaka v državnem organu, pri pravni ali fizični osebi ter delo višjih strokovnih sodelavcev. Pogoj iz 3. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona izpolnjuje tudi, kdor bo 30 let starosti dopolnil do 31. decembra 1997. Če se na razpis prostega sodniškega mesta na okrajnem sodišču ne prijavi kandidat, ki izpolnjuje pogoje iz 8. in 9. člena zakona, je do 31. 12. 1999 ne glede na pogoje iz 3. točke prvega odstavka 8. člena in 9. člena tega zakona, lahko za sodnika okrajnega sodišča izvoljena oseba, ki je dopolnila 27 let starosti in ima po opravljenem pravniškem državnem izpitu najmanj eno leto delovnih izkušenj na sodišču, ali najmanj tri leta delovnih izkušenj po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Za sodnika, izvoljenega pod pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena se v prvih treh letih izdela ocena sodniške službe za vsako leto. Pogoj iz 4. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona izpolnjuje tudi, kdor je pred 25. junijem 1991 pridobil strokovni naslov diplomirani pravnik v kateri od republik bivše SFRJ. Do uveljavitve zakona, ki bo urejal pravniški državni izpit, se šteje, da izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona, kdor ima opravljen pravosodni izpit ali drug izpit, ki je po zakonu izenačen s pravosodnim izpitom.

Pravice po tem zakonu se zagotavljajo sodnikom, ki so sodniško funkcijo opravljali ob uveljavitvi tega zakona, in ki so izvoljeni za sodnike po določbah tega zakona, z dnem nastopa sodniške službe, kolikor ta zakon ne določa drugače. Okrajni sodniki, ki so pred izvolitvijo za sodnika po določbah tega zakona najmanj petnajst let opravljali sodniško funkcijo, pridobijo hkrati z izvolitvijo pravico do naziva svetnika okrajnega sodišča in uvrstitve v ustrezni plačilni razred.

Za sodnike, ki nadaljujejo funkcijo v smislu 8. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije, veljajo glede dolžnosti in pravic določbe tega zakona, razen določb petega oddelka IV. poglavja tega zakona ter določb prvega do tretjega oddelka VII. poglavja tega zakona. Po izteku mandata imajo, če niso izvoljeni v sodniško funkcijo po določbah tega zakona, pravice, ki so jih dosedanji predpisi določali za sodnike, ki niso bili ponovno izvoljeni. Sodnika iz prejšnjega odstavka uvrsti sodni svet v plačilni razred, ki ustreza dosedanji dolžini opravljanja sodniške funkcije na sodišču, na katerem nadaljuje delo, ob smiselni uporabi določb tega zakona o napredovanju sodnika in ob upoštevanju razvrstitve po določbi 124. člena zakona o sodiščih. Pri sodnikih temeljnih sodišč iz prvega odstavka tega člena, ki se razporedijo na okrajna in okrožna sodišča, se praviloma šteje za uvrstitev v plačilni razred po določbi prejšnjega odstavka čas prvih štirih let opravljanja sodniške funkcije sodnika temeljnega sodišča za čas opravljanja službe okrajnega sodnika, čas, ki presega štiri leta, pa za čas opravljanja sodniške službe okrožnega sodnika. Za sodnike iz prvega odstavka tega člena se, razen v primeru iz prvega odstavka 101. člena tega zakona, uporabljajo določbe dosedanjih predpisov, ki se nanašajo na razrešitev sodnika.

Z dnem uveljavitve tega zakona se za sodnike preneha uporabljati določba 36. člena zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92).

Določbe tega zakona o plačah sodnikov se pričnejo uporabljati s 1. julijem 1994, za sodnike, ki pred tem dnem nastopijo sodniško službo po določbah tega zakona, pa z dnem, določenim v prvem odstavku 106. člena tega zakona. Z datumom iz prejšnjega odstavka se za sodnike preneha uporabljati zakon o sodniških plačah in drugih prejemkih (Uradni list RS, št. 10/93).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi – ZSS-A (Uradni list RS, št. 8/96) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o dopolnitvah Zakona o sodniški službi – ZSS-B (Uradni list RS, št. 24/98 vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembi Zakona o sodniški službi – ZSS-C (Uradni list RS, št. 48/01) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi – ZSS-D (Uradni list RS, št. 67/02) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Vsi postopki za izvolitev in imenovanje sodnikov, za sodniško napredovanje in ocenjevanje sodniškega dela, za premestitev in dodelitev sodnika, za prenehanje in razrešitev sodnika ter disciplinski postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo po dosedanjih predpisih.

Sodniki so dolžni sodnemu svetu predložiti podatke iz drugega odstavka 39. člena zakona v treh mesecih od uveljavitve tega zakona. Rok za izdelavo ocene sodniške službe sodnikov svetnikov (prvi odstavek 31. člena zakona), začne teči z dnem uveljavitve tega zakona.

Sodniki, ki so bili dodeljeni do uveljavitve tega zakona, nadaljujejo delo kot dodeljeni sodniki po določbah tega zakona. Za sodnike, ki so bili do uveljavitve tega zakona dodeljeni brez določenega roka dodelitve, začne teči rok iz četrtega odstavka 71. člena zakona z dnem uveljavitve tega zakona. Sodnik, ki je bil do uveljavitve tega zakona postavljen na mesto sekretarja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 40. člena zakona o sodiščih, nadaljuje delo kot imenovani sekretar Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati določba tretjega odstavka 30. člena zakona o sodiščih, kolikor se nanaša na reševanje ugovorov zoper ocene sodniške službe.

Podzakonski predpis iz petega odstavka 58. člena zakona izda minister, pristojen za pravosodje, v treh mesecih od uveljavitve tega zakona.

Občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izvoli disciplinske organe po 89. členu zakona v treh mesecih od uveljavitve tega zakona.

Sodni svet uskladi sistemizacijo sodniških mest na posameznih sodiščih (38. člen zakona o sodiščih) z upoštevanjem sodniških mest, zasedenih ali predvidenih za sodnike, dodeljene po 71. členu zakona, v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o sodniški službi – ZSS-E (Uradni list RS, št. 71/04) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.