2. člen BHSPV

S kanonskim pravom določene omejitve zastopnika so bistvene za presojo obstoja pravnega razmerja med tožnico in tožencem, saj pomenijo temelj veljavnega zastopanja in so za zastopnika tožnice zavezujoče. Veljavnost pogodbe se zato presoja po določbah OZ, kanonsko pravo pa je treba upoštevati v okviru presoje upravičenja za zastopanje, ki pomeni nujno predpostavko za to, da bi izjave volje, ki jih v imenu zastopanega daje oziroma sprejema zastopnik, neposredno učinkovale za zastopanega. Ravnanje, s katerim tožnica zahteva plačilo obveznosti na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v bistveno enakih okoliščinah kot cesijska pogodba, ki ji je v škodo, zato njene veljavnosti ne priznava, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. člen OZ).

Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju in ustreza pravni sposobnosti po materialnem pravu. Glede cerkvenih institucij Katoliške cerkve, kakršna je tudi tožnica, ratificiran Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS št. 13/2004 z dne 12. 12. 2004) v 2. členu določa, da se Katoliški cerkvi priznava pravna osebnost, pravna osebnost pa se priznava tudi vsem teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava, in ki jih mora cerkvena oblast v skladu s pravnim redom RS priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Po kanonu 115 Zakonika cerkvenega prava je župnija trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku; župnijo ustanovi, ukine ali prenese krajevni škof; zakonito ustanovljena župnija pa je pravna oseba. Iz izpiska iz portala AJPES, ki ga je predložila sama toženka (priloga B3), je razvidno, da je bila Župnija P. na dan 5. 9. 2016 vpisana v poslovnem registru. Procesna legitimacija tožnice Župnije P. v smislu

Državno pravo Katoliški cerkvi dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom tudi na t. i. mešanih področjih, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije. Notranje razmerje med duhovnikom in Katoliško cerkvijo ter vprašanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti sta tako pridržana presoji po kanonskem pravu. Katoliška cerkev tudi svobodno opravlja katehezo, ko pa pri njej vstopa v družbena razmerja s tretjimi, mora spoštovati pravni red Republike Slovenije. Čeprav odškodninske odgovornosti toženk do tretjih za ravnanje pokojnega duhovnika ni po določbah cerkvenega avtonomnega pravnega reda, lahko toženke odškodninsko odgovarjajo po civilnem pravnem redu Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost pravnih oseb za ravnanje njihovih delavcev. V razmerju do tretjih je tisti, ki poučuje verouk, s Katoliško Cerkvijo, znotraj nje pa s posamezno župnijo, v kateri opravlja veroučno vzgojo, z njo predpostavljeno škofijo, nadškofijo, v katero je ta povezana, lahko pa tudi z ostalimi, bližnjimi pravnimi osebami znotraj Katoliške Cerkve, funkcionalno povezan do te mere, da to opravlja pod njihovim vodstvom oziroma oblastjo, kot del njihovega poslanstva