63. člen ZPol-UPB2

Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

V obravnavani zadevi ni prišlo do nedopustnega posega v obdolženčevo ustavno pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave). Obdolženi je bil po tistem, ko je bil postopek, iz katerega izvira s strani obrambe problematiziran biološki material, končan z zavrženjem zahteve za preiskavo, v letu 2012 ponovno obravnavan za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bil zanj v letu 2014 tudi pravnomočno obsojen. To pa pomeni, da se je z navedeno (kasnejšo) kriminalistično tehnično obdelavo obdolženega čas hrambe obdolženčevega DNK vzorca bistveno podaljšal.

Situacijo, ko policija določeno osebo sprva obravnava kot osumljenca kaznivega dejanja, nato pa vloži kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, je v kontekstu druge alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol potrebno obravnavati smiselno enako kot ustavitev policijske preiskave oziroma zavrženje kazenske ovadbe zoper specifičnega osumljenca. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZKP in drugega odstavka 149. člena ZKP bi smela policija obdolžencu upravičeno odvzeti prstne odtise tako v predkazenskem postopku glede drugega kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen, kot v predkazenskem postopku v predmetni zadevi, kjer so razlogi za sum, da je storilec kaznivega dejanja, obstajali že na podlagi drugih neodvisnih dejstev. Hramba že pred tem pridobljenih odtisov papilarnih linij zato ni nezakonita.

Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo državne tožilke, da v konkretnem primeru obstoj zapisa profila DNK osumljenega v bazi policije ni bil le rezultat enkratne obravnave osumljenca, ki bi glede na zaključek postopka zoper mladoletnika in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča moral biti izbrisan iz baze, pač pa je rezultat kontinuiranega kriminalnega delovanja storilca, kateremu bi lahko ob vsaki izkazani policijski obravnavi ponovno odvzeli DNK vzorec, pa mu ni bil odvzet izključno iz razloga, ker se je v bazi že nahajal.

Policija je s hrambo profila DNK obsojenca, kljub temu, da je bil kazenski postopek proti njemu kot mladoletniku že ustavljen, nedopustno posegla v obsojenčevo pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Določbe ZPol (63. in 64. člen) ki so dopuščale oziroma policiji omogočile, da hrani osebne podatke še po tem, ko je bil namen hrambe že izpolnjen, so bile v neskladju s pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Vrhovno sodišče ob upoštevanju odločitve Ustavnega sodišča ugotavlja, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, saj ugotovitev, komu pripada na kraju dejanja najdena sled, temelji na primerjavi z vzorcem oziroma profilom DNK, ki ne bi smel biti več hranjen v evidencah policije oziroma je takšna hramba profila DNK omogočila primerjavo, s tem pa je bilo poseženo v pravico obsojenca do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero so bili podredni toženci oproščeni obtožb storitve kaznivih dejanj krive ovadbe, ni bilo rešeno predhodno vprašanje v tej zadevi. Ravnanje pri vlaganju kazenske ovadbe, ki lahko vzpostavi odškodninsko obveznost, ni protipravno le v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, pač pa tudi v vseh drugih primerih, ko gre za (namerno) zlorabo tega instituta (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 850/2008 z dne 26. 8. 2010) kot tudi v primerih, ko nasprotuje običajni metodi dela ter službenim pravilom in standardom, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bilo o (proti)pravnosti ravnanj tožencev pri vložitvi kazenskih ovadb zoper tožnika že odločeno s pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ki je posledica njegovega neimenovanja na funkcijo državnega sekretarja, je namreč ključno, da minister oziroma vlada prosto izbirajo kandidata za državnega sekretarja (prim. tedaj veljavni prvi odstavek 19. člena Zakona o vladi) in da bi zato lahko minister predlog za imenovanje tožnika za državne

Vrhovno sodišče ocenjuje, da določbi prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člen ZPol prekomerno posegata v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave (v zvezi z 2. členom Ustave) in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

Evidence DNK preiskav.