50. člen ZPol-UPB2
Policisti imajo pri opravljanju nalog pravico uporabiti naslednja prisilna sredstva: – sredstva za vklepanje in vezanje; – plinski razpršilec; – fizično silo; – palico; – plinska in druga sredstva za pasivizacijo; – vodni curek; – konjenico; – posebna motorna vozila; – službenega psa; – sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev; – strelno orožje. Za uporabo prisilnih sredstev gre le takrat, kadar policisti pri opravljanju nalog policije uporabijo katero od sredstev iz prejšnjega odstavka za neposredno delovanje na osebe.
- VSL Sodba II Cp 932/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno, pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih. Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva. Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je tožnikov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani
- VSK sodba Cp 238/2010Višje sodišče v Kopru · 2010
Odločilno vprašanje tega odškodninskega spora je, ali je bilo ravnanje državnih organov (policistov) protipravno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Silobranske situacije policistov je treba presojati strogo in v skladu s specialnimi predpisi, saj so policisti posebej izurjeni za ravnanje v takšnih situacijah, zato se od njih utemeljeno zahteva strokovno in pazljivo ravnanje. V tej situaciji je nelogično, neživljenjsko in deloma protislovno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je za škodo tožnika (utrpelo poškodbo) 20% odgovorna tožena stranka, ker je bil eden izmed udarcev (udarec v ličnico) očitno premočan. Če je bilo potrebno uporabiti fizično silo za odvrnitev protipravnega napada tožnika, ki se je aktivno upiral, je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero. V takšnem primeru ne gre za prekoračeni silobran, ki bi bil podan ob nesorazmerni obrambi. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev napada, je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje (isti udarec) pre
- VSRS Sodba II Ips 376/2006Vrhovno sodišče RS · 2008
V tem kontekstu je pomembno, da se pojem subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki tepe svojo ženo in takšno ravnanje ponavlja, vrednoti drugače kot pri povprečnem človeku, ki se takšnega ravnanja ne poslužuje in je zato pravilna presoja, da v konkretnem primeru glede na konkretne okoliščine primera in konkretne individualno osebnostne lastnosti oškodovanca prisoja odškodnine iz tega naslova ni upravičena.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 10. 10. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba II Cp 932/2018Višje sodišče v Ljubljani · 10. 10. 2018
Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno, pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih. Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva. Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je tožnikov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani
- VSK sodba Cp 238/2010Višje sodišče v Kopru · 18. 3. 2010
Odločilno vprašanje tega odškodninskega spora je, ali je bilo ravnanje državnih organov (policistov) protipravno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Silobranske situacije policistov je treba presojati strogo in v skladu s specialnimi predpisi, saj so policisti posebej izurjeni za ravnanje v takšnih situacijah, zato se od njih utemeljeno zahteva strokovno in pazljivo ravnanje. V tej situaciji je nelogično, neživljenjsko in deloma protislovno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je za škodo tožnika (utrpelo poškodbo) 20% odgovorna tožena stranka, ker je bil eden izmed udarcev (udarec v ličnico) očitno premočan. Če je bilo potrebno uporabiti fizično silo za odvrnitev protipravnega napada tožnika, ki se je aktivno upiral, je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero. V takšnem primeru ne gre za prekoračeni silobran, ki bi bil podan ob nesorazmerni obrambi. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev napada, je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje (isti udarec) pre
- VSRS Sodba II Ips 376/2006Vrhovno sodišče RS · 20. 11. 2008
V tem kontekstu je pomembno, da se pojem subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki tepe svojo ženo in takšno ravnanje ponavlja, vrednoti drugače kot pri povprečnem človeku, ki se takšnega ravnanja ne poslužuje in je zato pravilna presoja, da v konkretnem primeru glede na konkretne okoliščine primera in konkretne individualno osebnostne lastnosti oškodovanca prisoja odškodnine iz tega naslova ni upravičena.