5. člen ZPol-UPB2

Pritožba neutemeljeno navaja, da je očitano kršitev možno šteti zgolj kot lažjo, ne kot težjo kršitev delovne obveznost. Sodna praksa je do tovrstnih kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v podatke za zasebne namene, stroga. Teža te kršitve je v zlorabi podatkov, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti.

Tožnica, ki je bila zaposlena na delovnem mestu višje policistke, je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, tem, ko je spornega dne osebi izpisala plačilni nalog, čeprav z njim sploh ni opravila policijskega postopka ali mu predočila prekrška ter vročila plačilnega naloga, in je s tem kot policistka oziroma pooblaščena uradna oseba v plačilni nalog, ki velja za uradno listino, vpisala lažne podatke o domnevnem policijskem postopku, kršitvah in pomembnih dejanskih ter pravnih dejstvih v zvezi s tem, tako da bi tej osebi prizadejala škodo in mu jo dejansko tudi je.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije (in ne, kdaj je bila obveščena Policijska uprava A.). Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti delodajalec (generalni direktor) po navedenih ali drugih pravilih obveščen o kršitvah delavca, ampak je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. S tem, ko je tožnik dajal v promet zdravilo večjemu številu oseb (tudi izven Policije), ki je škodljivo za zdravje, zaradi česar ga v Republiki Sloveniji ni mogoče dobiti v prosti prodaji in bi se hkrati glede na delo, ki ga opravlja in osebne lastnosti moral in mogel zavedati, da ima takšno ravnanje znake kaznivega dejanja, je tožnik kršil prepoved iz 37. člena ZDR in prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Policist, ki naj bi bdel nad zakonitostjo ravnanj državljanov, krni ugled policije, če sam izvršuje znake kaznivega dejanja.

Tožena stranka je dne 24. 4. 2013 izvedela za tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bila seznanjena z vloženo zahtevo za preiskavo. Odpoved, ki je bila tožnici podana dne 12. 9. 2013, je prepozna, ker je bil prekoračen subjektivni 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.

Subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani generalnega direktorja policije.

Predstojnik policije je njen generalni direktor, ki je na podlagi 49. člena ZDDO edini pooblaščen za začetek disciplinskega postopka.

Tožniku je sodno varstvo zoper akt o razrešitvi z mesta komandirja zagotovljeno v upravnem sporu, pri čemer je o tožnikovi tožbi na podlagi 9. člena v zvezi z 10. členom ZUS pristojno na prvi stopnji odločati Upravno sodišče RS.

Sodno varstvo ob razrešitvi upravnih delavcev je glede na določbo 23. člena ZDDO zagotovljeno v upravnem sporu, torej je na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče RS in ne Delovno in socialno sodišče.